Roman Obupanca ameriške pisateljice Paule Fox, ki je nastal že leta 1970, je pred skorajšnjo literarno pozabo rešilo navdušenje znanega pisatelja Jonathana Franzna, ki je ta roman postavil nad dela klasikov ameriškega povojnega realizma Updika, Rotha in Bellowa. Naslovna lika romana sta njujorška zakonca višjega srednjega razreda, ki jima zgodovinski trenutek poznih šestdesetih ni najbolj pisan na kožo. Ko Sophie ugrizne potepuški maček, se skuša pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Toda ta prvi vdor zunanjega, potencialno nevarnega sveta, je le izhodišče za postopno razkrivanje skritih plasti odnosa zakoncev Brentwood.

"Avtorica mojstrsko uspe skozi vsakdanje dialoge, malodane banalnosti v bralcu zbuditi določeno tesnobo. Čeprav so besede preproste, se v stavkih skrivajo številni podpomeni," izpostavlja prevajalka romana Jedrt Lapuh Maležič.

Vatikanski tajni arhiv. Priznajmo, ime osrednje arhivske institucije papeške države buri človekovo domišljijo, kakor da si je vse skupaj izmislil Dan Brown v Da Vincijevi šifri ali kakem drugem napetem trilerju. No, resnica ni tako vznemirljiva oziroma senzacionalistična, drži pa, da osupljivo bogato gradivo, ki ga v Arhivu hranijo, lahko pomembno pripomore k boljšemu razumevanju preteklosti Cerkve, Evrope in sveta. Prav zato se je v palačo Belvedere, kjer vatikanski Arhiv domuje, napotil poljski novinar Grzegorz Górny, o svojem obisku pa napisal razkošno opremljeno knjigo Vatikanski tajni arhiv, ki je pri založbi Družina zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Toda: če Vatikanski tajni arhiv ne skriva kočljivih, zamolčanih ali prepovedanih zgodovinskih resnic – zakaj se potem imenuje »tajni«? Kaj v njem dejansko najdemo? Kdo vse lahko do njega dostopa? In na kakšne načine nam lahko pomaga bolje razumeti preteklost? – Po odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do dr. Bogdana Kolarja, profesorja pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Kriminalka Kolesar, v kateri novinar Marko Radmilovič vijuga med preteklostjo in sedanjostjo, tako nasmeji kot preseneti ob zavedanju, da nekateri dogodki slonijo na resnični usodi slovenskega interniranca Janeza Godca. Vrata preteklosti se odprejo, ko protagonist Kreps v roke dobi skrivnostni ključ od starejšega gospoda, ki ga še isti večer umorijo…

Pisatelj Kristian Novak je eno najpomembnejših literarnih imen zadnjih let na Hrvaškem. Po večkrat ponatisnjenem romanu Črna mati zemla, je postal uspešnica tudi roman Cigan, ampak najlepši, ki je bil deležen ne le bralske in kritiške hvale, ampak je prejel tudi najuglednejše hrvaške literarne nagrade. Pisatelj Kristian Novak je bil nedavno tudi gost festivala literatur sveta Fabula, tako da smo, kot so mnogi prepričani, kanonsko besedilo sodobne hrvaške književnosti, dobili tudi v prevodu. Gre za zajetno branje, kalejdoskop prigod in usod, ki se plastijo v poljih družbenega, osebnega, čustvenega, sanjskega in razumskega. V tragikomični drami življenja dobrega in slabega, se romaneskne osebe, polnokrvni obstranci, med seboj sprti Romi in Hrvati ter Kurd iz Iraka, znajdejo na skupnem kraju zločina.

Zahodna civilizacija že dobrega četrt tisočletja, vse od dobe razsvetljenstva, stremi k temu, da bi ljudje kot politična, ekonomska in družbena bitja delovali trezno, premišljeno, racionalno, zanašajoč se pač predvsem na preudarno uporabo razuma. In kam nas je zasledovanje tega ideala navsezadnje pripeljalo? – Po eni strani na Luno, po drugi v Auschwitz. Ta radikalni paradoks je vztrajno tematiziral eden velikanov poljskega pesništva 20. stoletja, Zbigniew Herbert. A tega ni počel – kakor bi nemara pričakovali – tako, da bi pisal globoko izpovedne pesmi v prvi osebi ednine. Ne; namesto tega si je izmislil lik gospoda Cogita, ki se pojavi v številnih njegovih pesmih in pooseblja sodobnega intelektualca, ki ga bolj kakor trdno prepričanje ali zanesljiva vednost določata protislovje in dvom. Herbertovega gospoda Cogita tako ugledamo zdaj globoko zatopljenega v tehtne misli, zdaj pri najbolj banalnih opravilih. Včasih je videti klavrno smešen, spet drugič ganljiv v svoji ranljivosti. Kar nam hoče sporočiti, je lahko globoko in pronicljivo, lahko pa je tudi jalovo in odvečno. Pa je gospod Cogito tak, kakršen je, le prispodoba za sodobnega intelektualca – ali se pač v njem lahko prepozna slehernik? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo pokukali med platnice Gospod Cogita, izbora iz Herbertove izrazito komunikativne poezije, ki ga je za knjižno edicijo Nova lirika, ki izhaja pod okriljem Mladinske knjige, pripravil polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano je lahko na prvi pogled le zgodba o sirskem založniku in pesniku Mohamadu Al Munemu, ki po begunski poti pride v Slovenijo, tu zaprosi za azil in na koncu tudi prejme pozitivno odločbo Ministrstva za notranje zadeve o priznanju statusa mednarodne zaščite. V resnici je zgodba večplastna, dotika se aktualnih družbenopolitičnih vprašanj in begunske politike, je zgodovinski prerez palestinskega vprašanja, razlaga kompleksnost sirske vojne, predstavlja moderno arabsko književnost. Potiho in subtilno pa je to tudi zgodba o preobrazbi novinarja Andraža Rožmana v pisatelja.

Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.

Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.

Zbirka kratkih zgodb z naslovom Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri založbi LUD Literatura, prinaša 21 zgodb o ljudeh, ki se vozijo s prevozi oziroma za prevoz uporabljajo spletno platformo prevozi.org. Pred mikrofon smo povabili avtorico Ano Svetel.

Po izjemnem mednarodnemu uspehu prvenca Bog majhnih stvari, za katerega je leta 1997 prejela nagrado Booker, se je indijska pisateljica Arundhati Roy iz literarnega sveta umaknila. Vztrajno je zavračala bogate ponudbe za morebitni naslednji roman in se raje povečala družbenim vprašanjem in političnemu aktivizmu. Dvajset let kasneje se je k literaturi vrnila z romanom Ministrstvo za najvišjo srečo, a izkušnje teh dveh desetletij so v romanu močno prisotne. V romanu namreč besedo dobijo številni, ki bi jih zgodba o uspehu sodobne Indije najraje izpustila.

Ministrstvo za najvišjo srečo se začne, konča in dobršen del tudi odvija na pokopališču. Nagrobnik je tudi na naslovnici romana, tako v izvirniku kot v slovenskem prevodu. A če je pokopališče na začetku romana samo pokopališče in torej kraj propada ter tudi životarjenja obrobnežev, se skozi roman spremeni v gostišče z imenom Džanat oziroma Raj, kot je v pogovoru v oddaji Sobotno branje izpostavila prevajalka romana Vesna Velkavrh Bukilica. Gre za prostor sobivanja ljudi iz najrazličnejših okolij in tako tudi neke vrste prostor upanja, ki ga sicer Ministrstvo za najvišjo srečo ne zagotavlja v obilju. Še posebej ne v drugem delu, ki se odvija v Kašmirju, paradigmtskem kraju neskončnih vojn in zločinov.

Vendar v romanu ne manjka tudi humorja, resda pogosto črnega, obenem pa ponuja vpogled v najrazličnejše vidike skorajda neskončne heterogenosti indijskih zgodb, izkušenj, zgodovin.