Letos decembra bo minilo sto let od smrti Ivana Cankarja. Tako ni presenetljivo, da založbe ta čas zagnano pripravljajo različne knjige, s katerimi želijo počastiti spomin na največjega izmed naših pisateljev. Nekatere izmed teh knjig govorijo o Cankarju, interpretirajo njegovo življenje in delo, spet druge pa nam v ponatisu prinašajo umetnikovo lastno pisanje. Med slednjimi je posebne pozornosti vredna zbirka Cankarjevih črtic Podobe iz sanj, ki je, opremljena s sugestivnimi risbami akademika Janeza Bernika, nedavno izšla pri založbi Beletrina. V Podobah iz sanj so namreč zbrani do meja poezije prignani kratki prozni zapisi, ki jih je Cankar pisal med prvo svetovno vojno – v zadnjih letih svojega življenja, torej – in s katerimi je pravzaprav na odločilen in najbrž vsaj malo presenetljiv način razširil oziroma dopolnil problemski horizont svoje literature. Kakšni torej so ti sporočilni poudarki, zajetih v Podobah iz sanj, smo preverjali v pogovoru z literarnim zgodovinarjem in teoretikom, akademikom dr. Jankom Kosom, ki je pričujoči izdaji Cankarjevih poslednjih črtic pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Avtor knjige, ki jo tokrat predstavljamo in je izšla pri založbi Beletrina v prevodu Sete Knop je eden najbolj priznanih in vplivnih antropologov v svetu. David Graeber, nekoč profesor na Yalu je tudi politični aktivist, ena vodilnih osebnosti gibanja Okupirajmo Wall Street. In kot pravi Graeber je današnji svet talec birokracije. Njegova knjiga ni poskus, da bi izdelali splošno teorijo birokracije, njeno zgodovino. Je zbirka esejev. Med katerimi vsak kaže v kakšno smer, v katero bi se lahko razvijala levičarska kritika birokracije. Prvi je osredotočen na nasilje, drugi na tehnologijo, tretji pa na racionalnost in vrednote. Torej – vsi se soočamo z isto težavo – birokratski postopki, navade in miselnost nas tako rekoč požirajo. Naše življenje se vrti okoli izpolnjevanja obrazcev. Toda jezik, s katerim govorimo o teh stvareh, ni le skrajno neprimeren – lahko je celo zasnovan tako, da stvari še poslabša. Zato moramo najti način, kako govoriti o tem. In mi smo našli sogovornika, ki je nad Graeberjevim pisanjem v Utopiji pravil navdušen. Ustavnega pravnika dr. Andraža Terška. Med drugim smo z njim spregovorili tudi o enem od Graeberjevih izhodišč, da birokracija premore tudi nekakšno skrivno privlačnost. Zakaj že? Prisluhnite oddaji oziroma posnetku. Avtorica oddaje je Liana Buršič

Še preden se je Gabriel García Márquez s Stotimi leti samote uveljavil kot eden ključnih romanopiscev druge polovice dvajsetega stoletja, je v petdesetih letih delal kot evropski dopisnik enega izmed kolumbijskih časopisov. A svojim bralcem ni stregel le s predvidljivo mešanico političnih in gospodarskih novic, ki so določale življenjski utrip na stari celini. Kakor namreč dokazuje njegov potopis S poti po Vzhodni Evropi, ki ga je pisatelj tisti čas objavljal kot podlistek, zdaj pa je v knjižni obliki izšel pri Cankarjevi založbi, je bil pronicljiv in občutljiv opazovalec vsakdanjega življenja. In čeprav je bil sam prepričan levičar, je na vzhodni strani železne zavese zelo natančno videl razkorak med razglašenimi ideali socialističnih družb in brezperspektivnostjo življenj vsakdanjih, malih ljudi. Zakaj je Márquezovo pisanje o vzhodni strani železne zavese tudi tri desetletja po padcu berlinskega zidu še vedno pomenljivo in tehtno, smo v pogovoru z Andrejem Blatnikom, ki je za S poti po Vzhodni Evropi poskrbel po uredniški plati, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Telo, v katerem sem se rodila je roman mehiške pisateljice Guadalupe Nettel, ki na osnovi avtobiografske zgodbe na tehtnico postavlja dogodke svojega življenja. Njeno literarno in zasebno raziskovanje, na katerega se odpravi pri štiridesetih, ko nastopi čas za inventuro, jo vodi v otroška in mladostniška leta. Prvoosebna pripovedovalka obnavlja spomine na neobičajno vzgojo, ki jo je je bila deležna, občutja v zvezi s telesno hibo, družinsko življenje, ločitev staršev, šolanje v Mehiki in Franciji, njena monološka pripoved pa prikliče tudi čas očetovega bivanja v zaporu in stanje mehiške družbe v sedemdesetin in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. O stvarni in odkriti pripovedi odrasle ženske, ki je subjekt in hkrati predmet opazovanja, več prevajalka knjige Veronika Rot in Magda Tušar, medtem ko bo odlomke iz knjige prebrala Lidija Hartman.

Kazensko taborišče, izgubljeno sredi sibirske divjine, je v zadnjem stoletju in pol postalo eno ključnih prizorišč, na katerih se odvija velika ruska književnost. Temo zaporniškega življenja in smrti so obdelali takšni velikani, kot so Dostojevski – ta je v Zapiskih iz mrtvega doma seveda popisoval še caristično katorgo – pa Solženicin in Šalamov, ki sta nam z Enim dnevom v življenju Ivana Denisoviča ter Kolimskimi zgodbami zapustila srhljivi, eksistencialno zavezujoči pričevanji o stalinističnem gulagu. Za vsa ta dela je značilno, da so jih pisatelji ustvarili, izhajajoč neposredno iz osebne izkušnje. No, prav pred kratkim pa je pri Cankarjevi založbi izšel prevod romana Samostan, za katerega se zdi, da ga lahko brez zadrege postavimo ob bok omenjenim mojstrovinam – pa čeprav njegov avtor, razvpiti sodobni pisatelj Zahar Prilepin, nikoli ni sedel v kaki izmed nečloveških sibirskih ječ. Kako je to Prilepinu pravzaprav uspelo, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru s prevajalcem Samostana, Borutom Kraševcem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Zbirka kratkih zgodb z naslovom Razvezani, je knjižni prvenec avtorice Ane Schnabl, ki je za delo, lani novembra v sklopu Slovenskega knjižnega sejma, prejela nagrado za najboljši prvenec zadnjega leta. Zbirka prinaša deset zgodb, zgrajenih okoli različnih čustvenih stanj. Protagonisti in protagonistke so ženska na antidepresivih, fant na travi, dekle z anoreksijo in še drugi z osebnega ali družbenega roba, ki pa namesto ciničnega razgrajevanja lastnega položaja vzpostavljajo do svojih težav drugačen odnos, so zapisali v založbi Beletrina, kjer je zbirka izšla. Pred mikrofon smo povabili avtorico Ano Schnabl.

Ob začetku zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili Koja Una, bržčas najpomembnejšega, najodličnejšega književnika Južne Koreje. Danes 84-letni pesnik, ki je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar štirikrat zaprt, ker se je javno zavzemal za socialno pravičnost in demokratične politične reforme v Južni Koreji, je bralke in bralce z vsega sveta že pred desetletji prepričal z verzi, v katerih se prepletajo elementi tradicionalne, budistične miselnosti in modernega nihilizma, vsrkanega iz zahodnih literarnih oziroma duhovnih tradicij. Na ta način se Kojeva pesem suvereno giblje v širokem razponu; vanjo vstopa vse, od groze in radikalnega nesmisla sodobnega vojskovanja do sicer krhke, minljive pa vendarle ontološko polne lepote pomladnih cvetov. Kako južnokorejskemu mojstru uspeva tako raznorodna občutja povezati v enovito celoto, smo preverjali v pogovoru z Alešem Štegrom, ki je predlani pomagal pripraviti knjigo Pišem v zrak, slovenski izbor iz novejše Kojeve poezije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Rupi Kaur je mlada pesnica in likovna umetnica, ki živi v kanadskem Torontu. Njena prva pesniška zbirka Med in mleko je postala svetovna uspešnica po zaslugi družbenih omrežij, zato ji pravijo tudi instapesnica. V svojih pesmih, za katere so značilni kratki in izpovedni verzi brez ločil, pripoveduje o ljubezni, izgubi, hudih preizkušnjah, zlorabi, okrevanju in ženskosti. Kritiki si sicer niso čisto na jasnem, ali gre za svež veter ali temne oblake v poeziji. Toda to Rupi Kaur ne moti preveč, kot je priznala v enem izmed številnih intervjujev v zadnjem času. Pisanje avtorice indijskega rodu zlasti nagovarja mlade ženske, ki jih – kot pravi sama – opogumlja in nagovarja s feminističnega vidika. V tokratnem Sobotnem branju bomo skupaj z urednico pri založbi Mladinska knjiga Urško Kaloper prelistali njeno pesniško zbirko Med in mleko.

Med ljudmi in našimi najbližjimi živalskimi sorodniki obstajajo številne skupne točke. Pravzaprav jih je toliko, da se zdi, kot da številnih dolgo le nismo hoteli videti. Morda zato, da ne bi s tem omajali posebnega mesta, ki ga po naših predstavah ima človek v svetu. Toda vse več je neposrednih dokazov, ujetih tudi na kamero, ki kažejo, da so naši bližnji sorodniki povsem sposobni sočutja, skrbi za druge, predvidevanja posledic svojih dejanj in občutja sramu. Na podlagi teh spoznanj se znani nizozemski primatolog Frans de Waal v svoji knjigi Bonobo in ateist, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Ciceron, loti raziskovanja izvorov moralnosti in religije. Knjigi Bonobo in ateist se je v tokratnem Sobotnem branju posvetila Nina Slaček.

Foto: Nina Slaček

Maja Plisecka je odraščala v Sovjetski zvezi, zato je njeno otroštvo močno zaznamovalo surova diktatura in druga svetovna vojna. Prav neverjetno se zdi, da je kljub vsem okoliščinam postala ikona baletne umetnosti 20-ega stoletja, najbolj slavna po svojem umirajočem labodu in Labodjem jezeru. Nastopala je 50 let, zadnjikrat leta 2003 pri 78 letih, kar je svojevrsten dosežek. Knjiga Jaz, Maja Plisecka je njeno prvo avtobiografsko delo. Pisati jo je začela leta 1991 v Španiji. Ob izidu leta 1994 je knjiga doživela izjemen odziv, prevedena je v številne jezike in še vedno aktualna. Zdaj jo imamo tudi v slovenščini. Več v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.