Ko je znani angleški nevrolog in pisatelj Oliver Sacks izvedel, da je neozdravljivo bolan, je začel razmišljati o svoji vseživljenjski ljubezni do periodnega sistema elementov, lastni minljivosti, spoprijemanju z rakom in smrtjo ter šabatu – dnevu počitka. Vse to je ubesedil v esejih, ki so posthumno izšli v knjižici z naslovom Hvaležnost. Dvorni pesnik medicine, kot so ga imenovali pri New York Timesu, je nanizal številna knjižna dela, v katerih je togi medicinski znanosti dodajal literarne prvine. V slovenščino sta prevedeni še dve, in sicer avtobiografija V pogonu, ki so jo tako kot Hvaležnost nedavno izdali pri založbi Modrijan, in Mož, ki je imel ženo za klobuk. Prevajalko Sacksovih del Bredo Biščak je pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek.

Prelomni zgodovinski dogodki, njihov potek tok zgodovine nagibajo v to ali ono smer in določajo ton nadaljnjim desetletjem. Iz primerne časovne oddaljenosti se lahko zdijo skoraj samoumevni. Slika je povsem drugačna za ljudi v konkretnem zgodovinskem trenutku, ko se prepleta gosta mreža tisoče drobnih odločitev, pogledov in prizadevanj. Tak pogled je nujno fragmentaren in spremenljiv. Tak je v marsikaterem pogledu tudi roman Žalost Belgije priznanega flamskega pisatelja Huga Clausa, ki je v delu, ki velja za ključno literarno mojstrovino književnosti, pisane v nizozemskem jeziku, svojo pisateljsko pozornost usmeril v zahodno Flandrijo, v čas pred in med drugo svetovno vojno. S čim obsežni roman, ki je v slovenskem prevodu izšel pri založbi Beletrina, že več kot tri desetletja prepričuje svoje številne bralce, je v oddaji Sobotno branje preverila Nina Slaček.

Foto: Nina Slaček

Norveška prestolnica ob koncu 19. stoletja. Po mestu vandra mlad moški – najverjetneje v poznih dvajsetih letih –, ki bi rad postal pisatelj. Že dolgo je brez dela in trpi pomanjkanje, lakoto. To so osnovne fabulativne koordinate v romanu Glad, ki je leta 1890 prinesel prvi uspeh norveškemu pisatelju, poznejšemu Nobelovemu nagrajencu, Knutu Hamsunu. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je Glad socialno angažirano delo, ali da je Hamsun po svetovnonazorski plati prepričan levičar. Za kaj torej v tem romanu dejansko gre, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil gledališki režiser Janez Pipan, ki je Hamsunov Glad lani postavil na odru ljubljanskega Mini teatra, zdaj pa je novemu slovenskemu prevodu, ki je po zaslugi prevajalke Marije Zlatnar Moe izšel pri založbi Modrijan, pripisal obsežno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Mandale so sestavni del naših življenj. Najdemo jih praktično vsepovsod, a pogosto ne vemo, od kod prihajajo, kaj je botrovalo njihovemu nastanku in del kakšnih socialnih in religioznih praks so mandale na vzhodu bile in pogosto še zmeraj so. A mandale ne pripadajo le Vzhodu in Zahodu, čeprav je za njihovo priljubljenost pri nas zaslužen Carl Gustav Jung, ki je mandalo opisal kot psihokozmogram. Mandale pripadajo vsakemu času in vsem tradicijam. 40 let svojega življenja jim je posvetil dr. Zmago Šmitek, vrsto let redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Dr. Šmitek sodi med najvidnejše slovenske raziskovalce s področja primerjalne religiologije in antropologije, za knjigo, ki je izšla pri založbi Beletrina pred dobrim mesecem – Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja, pa njen recenzent dr. Andrej Ule pravi, da je Šmitkovo življenjsko delo in obenem izjemen prispevek k predstavljanju in razumevanju azijskih kultur. O mandalah, o tem načrtu za vse kreacije in harmonični obliki duha kot mandali rečejo Tibetanci, se je Liana Buršič z dr. Šmitkom pogovarjala v tokratnem Sobotnem branju.

Ko govorimo o protestantizmu na Slovenskem, praviloma govorimo o Trubarju, Dalmatinu in Bohoriču, morda še Krelju, o ljudeh, skratka, ki so delovali predvsem na Kranjskem. Le malokdo pa ve, da so sredi 16. stoletja ideje reformacije močno odmevale tudi na Primorskem, kjer je bil njihov velik zagovornik Koprčan Peter Pavel Vergerij. Nenavadna in razgibana usoda tega moža – Vergerij je bil v tridesetih letih goreč nasprotnik Lutra in celo papeški nuncij na dunajskem dvoru, nato škof v svojem rodnem mestu, končal pa je vendarle kot prepričan protestant v Nemčiji – je v središču romana Zlo pride s severa, obsežne in slikovite zgodovinske kronike znamenitega istrskega pisatelja, Fulvia Tomizze. Pred praznikom reformacije smo Tomizzevo pisanje pod drobnogled vzeli v Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila prevajalka Vera Troha. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Nekaj paradoksalnega je v figuri Boba Dylana. Mož je vseprisoten, že več kot pol stoletja živi in ustvarja na očeh svetovne javnosti, posnel je skoraj 40 studijskih plošč, odigral je na tisoče koncertov, nastopil je v igranih in dokumentarnih filmih, o njem so bile napisane debele knjige, tako biografije kakor podrobne interpretativne analize posameznih pesmi, a kaj nam resnično hoče sporočiti, še vedno ne vemo. Zdi se namreč, da ima veliko obrazov, da ni samemu sebi nikoli enak. Zdaj, po podelitvi Nobelove nagrade za književnost, se, kot kaže, ne moremo zediniti niti glede tega, ali Dylanovo ustvarjanje navsezadnje pripada glasbeni ali literarni umetnosti. Morda pa v to zmedo nekaj jasnosti lahko vnese branje njegovih avtobiografskih Zapiskov? – Lotili smo se jih v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil kantavtor Jani Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: detajl z zadnje platnice Dylanovih Zapiskov (Goran Dekeva)

Rusi so nesporni mojstri romana. Si je sploh mogoče predstavljati železni kanon svetovne književnosti brez Bratov Karamazovih Dostojevskega, Oblomova Ivana Gončarova, Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova ali Tolstojeve epopeje Vojna in mir? Toda vsa omenjena dela so danes stara vsaj sedemdeset let, če ne še bistveno več. Zato se najbrž lahko vprašamo, ali imajo ti klasiki med današnjimi ruskimi pisci sebi primerne naslednike? – No, če je soditi po sodobnih ruskih romanih, ki so bili v slovenščino prevedeni v zadnjih letih, je odgovor zanesljivo pritrdilen. Tu so, med drugim, Vladimir Makanin z izvrstnim Undergroundom pa Viktor Pelevin z romanom Čapajev in praznota, spregledati ne gre niti Vladimirja Sorokina in njegovega dela Led. No, tem avtorjem se zdaj brez najmanjšega dvoma pridružuje Jevgenij Vodolazkin, čigar drugi roman, Laurus, je pri Cankarjevi založbi izšel že v začetku leta 2016, splošno pozornost slovenske beroče javnosti pa je zbudil sredi okotbra, ko je za njegov prevod Lijana Dejak prejela Sovretovo nagrado. Zakaj je Vodolazkinov Laurus mogoče brez zardevanja postaviti ob bok ruskim klasikom, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Lijana Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat posvetili tako imenovani mikrozgodovini, področju zgodovinopisja, ki pod drobnogled jemlje lokalno zgodovino in življenje malega človeka. Pri založbi Modrijan je namreč pred kratkim izšla nova knjiga mariborske zgodovinarke doktorice Mateje Ratej Vojna po vojni. V delu, ki se bere kot napeta zgodba, avtorica razpleta štiri tragične primere s spodnještajerskega podeželja v obdobju neposredno po prvi svetovni vojni. Odnos do zločina, rušenje ustaljenih patriarhalnih družbenih vezi, vloga ženske pri tem – to je le nekaj vidikov, s katerih je mogoče opazovati vsakdan življenj naših prednikov. Pravzaprav niti ne tako oddaljenih prednikov, ki se nam v besedilu izpod peresa dr. Ratejeve kažejo zelo drugačni, celo tuji. Še en povod za razmislek, kako zelo velike so spremembe v relativno kratkih časovnih obdobjih. Avtorico je pred mikrofon povabil Andrej Stopar.

V potrošniški družbi smo od jutra so večera obdani z najrazličnejšimi izdelki. Reklame nas prepričujejo, da potrebujemo samo še tole, pa bo naš dom idealen ter samo še tisto in že se bomo v svoji koži končno počutili odlično. Akcije na vsakem koraku nas opozarjajo, koliko bomo z nakupom prihranili, za dodatno spodbudo pa nam ponujajo še kakšne brezplačne izdelke, ki bi jih naši otroci nedvomno želele zbirati. Vse zato, da se velik del našega prostega časa vrti okoli nakupovanja in ker je časa danes tako malo, mora biti nakupovalno doživetje kar najbolj udobno in izdelki všečno zapakirani. Proizvodnja smeti, ki gre z roko v roki s potrošniškim življenjskim slogom, tako iz leta v leto hitro narašča in to kljub temu, da se vse več tudi reciklira. Da za uspešno in kvalitetno življenje vse to sploh ni potrebno, dokazuje Bea Johnson v svoji knjigi Dom brez odpadkov, priročniku s »temeljnimi napotki za preprostejšo gospodinjstvo in lepšo prihodnost«, ki je izšla pri Tehniški založbi Slovenije.

Bogdan Suceavă, romunski pisatelj in esejist, ki je letos gostoval na vileniškem festivalu, je po osnovnem poklicu matematik. A tega ne bi uganili ob prebiranju njegove povesti, Mirune, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. V tem delu namreč ni sledu o kakem življenju, ki bi ga bilo mogoče brez preostanka povzeti v racionalno doumljivih, suhoparnih, stvarnih enačbah. Suceavă je svojo povest – na površini gre v njej za obujanje spominov na otroška poletja, ki jih je pripovedovalec s svojo sestro, Miruno, preživljal pri dedku na karpatskem, od Boga in zgodovine pozabljenem podeželju – bogato prežel z elementi romunske pripovedne folklore. Vse polno je torej bajeslovnih bitij, nadnaravnih sil in ljudskih vraževerij, ob katerih, se zdi, je še Ceausescujev stalinizem brez prave moči. Se v romunskih gorah torej skriva eden zadnjih otokov, kjer Evropa še živi svojo mitsko preteklost? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Julija Uršič, ki je za Miruno poskrbela po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva