V okviru nedavnega Festivala za tretje življensko obdobje nas je OPRO - zavod za aplikativne študije z že znamenito knjižno zbirko »Opuščeni program«, z vabilom trem družboslovcem spomnil na znamenito eruditsko študijo intelektualke in aktivistke Simone de Beauvoir (1908-1986) izpred pol stoletja, s preprostim naslovom »Starost«. V našem jeziku smo to predhodnico družboslovnih analiz starosti in staranja v preteklih in sodobnih družbah v dveh delih (l.2018 in l.2020) dobili po zaslugi prav omenjenega zavoda - izdajatelja te knjige – prevedel pa jo je Tomaž Gerdina. Tako kot zavod OPRO na nedavni javni debati v ljubljanskem Cankarjevem domu, smo tudi mi v studio povabili dve socialni psihologinji ljubljanske Fakultete za družbene vede, zasl. prof. dr. Mirjano Ule in doc. dr. Metko Mencin, ter poznavalca socialne geografije in demografije dr. Damirja Josipoviča iz Inštituta za narodnostna vprašanja. Organizator je v vabilu med drugim zapisal, »da si je danes težko zamisliti, da bi eno samo delo ponudilo tako celovit in natančen historičen pregled obravnave starosti in statusa starih ljudi, kot je to storila Simone de Beauvoir v knjigi Starost. Poleg temeljne in lucidne kritike patriarhalne družbene ureditve v znameniti knjigi »Drugi spol«, je v knjigi Starost pokazala, da so bili tudi stari ljudje skozi večino socialne zgodovine izločeni in družbeno marginalizirani.« Temeljno spoznanje tega eruditskega eseja, ki je bilo pri nas in še kje dolgo spregledano, je prikaz historičnih in aktualnih virov v prid tezi, da je bila in je starost vedno in povsod odvisna od materialnih možnosti starajočih.

Foto: Starost in mladost

VIR: linkedin