Včasih se zdi, da je kdo pozabljen, pa v resnici ni. Mogoče nekaj časa ni v središču pozornosti, toda ob kakšnem posebnem dogodku pride na dan, da v resnici ni nikoli bil povsem izbrisan iz spomina. Za legendarnega kočevskega lutkarja Matijo Glada je bila to postavitev razstave o njegovem življenju in delu ter poimenovanje dvorane, v kateri je razstava, po njem. Že na samem začetku razstave obiskovalce pozdravijo njegove prve lutke Dedek, Babica, Žogica Nogica, Zdravnik in Mati Ježonka. Nekatere so stare 50 in več let. Vse lutke na razstavi je naredil sam. Najprej je delal marionete, najbolj zahtevne lutke, tako za izdelavo kot za vodenje, zatem triprstne in na koncu iz pene. Bil je deklica za vse. V Šeškovem domu, kjer je imel delavnico, je tudi stanoval z družino, tam je bil hišnik in predsednik tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva, predvsem pa je bil lutkar. Poleg vsega je tudi novačil mlade lutkarje, jih učil voditi lutke, z njimi vadil posamezne igrice, ki jih je sam tudi režiral, sam je izbiral program in se nenehno izobraževal. Ljudje so ga poznali kot predanega in prijaznega človeka, najbolj pa otroci, ki so ga v Kočevju cukali za površnik in ga spraševali: »Stric, kdaj bodo spet lutke?« Matija Glad ni bil le lokalni lutkar, s svojimi 43 znanimi lutkami in več kot 40-imi uprizoritvami lutkovnih igric je sooblikoval tudi zgodovino slovenskega lutkarstva. Življenjsko pot je sklenil kot kipar v lesu. Njegovo življenje je v oddaji Sledi časa povzel Jurij Popov.