p»Ne pišem o vojni, ampak o človeku v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev.« Ta opis, ki ga je o svojem delu Vojna nima ženskega obraza podala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič, še kako velja tudi za drugo knjigo iz njenega literarno-dokumentarnega cikla Glasovi utopije z naslovom Zadnje priče. V tem delu, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Goga, namreč beloruska pisateljica pred nami zarisuje drugo svetovno vojno skozi oči sovjetskih otrok oziroma skozi spomine ljudi, ki so bili v času vojne stari od tri do štirinajst let. Mozaik pričevanj, ki jih je Svetlana Aleksijevič zbirala več kot štiri desetletja, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti literarna kritičarka in rusistka Ana Geršak, ki je nedavno izdajo Zadnjih prič tudi uredila. Oddajo je pripravila Alja Zore.