Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi “klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva” postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.