Vincenc Gotthardt je kulturni urednik pri Nedelji, cerkvenem listu krške škofije, ki izhaja v Celovcu. V omenjenem tedniku in drugih medijih redno objavlja članke in intervjuje. Za knjigo Farne cerkve krške škofije v črti in črki Gabriele Russwurm – Biró je prispeval črte, risbe vseh 336 cerkva. Z romanom Na drugem koncu sveta pa se je Gotthardt predstavil še kot romanopisec. Na njegov začetek je postavil moto, misel Verene Gotthardt: Vedno tišje se sliši na vogalih že nalomljeni glas. In res je izginjanje jezika ena izmed tem, ki prežema celotno besedilo. Toda pisatelj, ki pripoveduje o usodi jezika tudi s pomočjo spominskih podob, opisuje ta potek umirjeno, stoično, v intervjuju z Markom Goljo pa med drugim pove, da lahko iz nečesa negativnega nastane nekaj zelo dragocenega. To dialektiko med izgubljanjem in željo po najdenju izgubljenega pisatelj pretanjeno razvije v prispodobi umetnika, ki odpotuje v svet in se vrača domov. Kot dober poznavalec likovne umetnosti pa pisatelj za nameček razvije še diskretno kritiko galerijskih politik previdnega vključevanja in skoraj permanentnega izključevanja, tako da je roman tematsko še kako bogat. Njegova glavna odlika pa je zagotovo pripoved: pisatelju je uspelo ustvariti sugestivne prizore kljub njihovi eliptičnosti, predvsem pa je iz omenjenih sugestivnih prizorov oblikoval hipnotično podobje. Zato je uvrstitev Gotthardtovega romana v ožji izbor za kresnika hkrati lepo presenečenje in povsem utemeljena odločitev žirije. Nikar ne zamudite.

Največje presenečenje med letošnjimi nominacijami za kresnika

Vincenc Gotthardt je kulturni urednik pri Nedelji, cerkvenem listu krške škofije, ki izhaja v Celovcu. V omenjenem tedniku in drugih medijih redno objavlja članke in intervjuje.  Za knjigo Farne cerkve krške škofije v črti in črki Gabriele Russwurm – Biró je prispeval črte, risbe vseh 336 cerkva. Z romanom Na drugem koncu sveta pa se je Gotthardt predstavil še kot romanopisec. Na njegov začetek je postavil moto, misel Verene Gotthardt: Vedno tišje se sliši na vogalih že nalomljeni glas. In res je izginjanje jezika ena izmed tem, ki prežema celotno besedilo. Toda pisatelj, ki pripoveduje o usodi jezika tudi s pomočjo spominskih podob, opisuje ta potek umirjeno, stoično, v intervjuju z Markom Goljo pa med drugim pove, da lahko iz nečesa negativnega nastane nekaj zelo dragocenega. To dialektiko med izgubljanjem in željo po najdenju izgubljenega pisatelj pretanjeno razvije v prispodobi umetnika, ki odpotuje v svet in se vrača domov. Kot dober poznavalec likovne umetnosti pa pisatelj za nameček razvije še diskretno kritiko galerijskih politik previdnega vključevanja in skoraj permanentnega izključevanja, tako da je roman tematsko še kako bogat. Njegova glavna odlika pa je zagotovo pripoved: pisatelju je uspelo ustvariti sugestivne prizore kljub njihovi eliptičnosti, predvsem pa je iz omenjenih sugestivnih prizorov oblikoval hipnotično podobje. Zato je uvrstitev Gotthardtovega romana v ožji izbor za kresnika hkrati lepo presenečenje in povsem utemeljena odločitev žirije. Nikar ne zamudite.