Zgodbe

Zgodbe

Download on the App Store

Zgodbe episodes

  • Dnevnik transspolne osebe - Linn Julian Koletnik
    Linn Julian Koletnik je nebinarna transspolna oseba. Uporablja zaimek on. Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol, vendar se s tem ne identificira. Je ustanovitelj zavoda Transakcija, ki deluje v podporo transspolnih oseb v Sloveniji. Dnevnik je nastajal v juniju, mesecu ponosa.

    Linn Julian Koletnik

    Linn Julian Koletnik je ustanovitelj zavoda TransAkcija. Pomagal nam bo razumeti, kdo so transspolne osebe in s kakšnimi težavami se srečujejo. Zgodi se, da se spolna identiteta, pripisana ob rojstvu človeka, kdaj tudi ne ujema s tem, kar oseba čuti. Žal transspolne osebe pogosto nimajo nikogar, s komer bi se o tem odkrito pogovorile. To vodi v številne stiske, ki pa jih bomo zdaj razumeli bolje.

    15 min
  • Vitrina Slovenija: Trideset let Slovenije je tudi trideset let protestov
    O protestih pripovedujejo: Tone Stojko, Matjaž Albreht, dr. Ali Žerdin, Igor Bavčar, Peter Lovšin, dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej, dr. Igor Koršič, Uroš Macerl, Endre Mesaroš in Damjan Volf, dr. Sandra Bašić Hrvatin, Sanja Fidler, Jaša Jenull, dr. Barbara Rajgelj, dr. Bojan Musil in dr. Branko Lobnikar.

    "Glasu upora ni mogoče utišati, če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."

    Tone Stojko: "Naša jeza je brezmejna. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."

     

    Matjaž Albreht: "Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno."

     

    dr. Ali Žerdin: "Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov."

     

    Igor Bavčar: "Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."

     

    Peter Lovšin: "Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."

     

    dr. Boris Vezjak: "Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."

     

    Vuk Ćosić: "Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine." 

     

    Uroš Lubej: "Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami."

     

    dr. Igor Koršič: "Po marčni revoluciji je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel."

     

    Uroš Macerl: "Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl."

     

    Endre Mesaroš: "Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja."

    Damjan Volf: "Delavski predstavniki se ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna." 

     

    dr. Sandra Bašić Hrvatin: "Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, to je poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo."

     

    Sanja Fidler: "Glasu upora ni mogoče utišati. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."

     

    Jaša Jenull: "Trg republike je tam, kjer so ljudje."

     

    dr. Barbara Rajgelj: "Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."

     

    dr. Bojan Musil: "Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."

     

    dr. Branko Lobnikar: "Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce."

     

     

    Se nadaljuje.

    1 hr 12 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: Jaša Jenull
    ''Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov,'' pravi Jaša Jenull, ki v zadnjem letu in pol živi zelo intenzivno in izpostavljeno življenje. Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, je množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejal, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. ''Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo.''
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
    Avtorica: Tatjana Pirc.

    Trg republike je tam, kjer so ljudje

    "Več kot 60 petkov, vseh protestnih akcij v zadnjem letu in pol pa bo kmalu že sto. Ko bomo dosegli cilj, zaradi katerega protestiramo, bo tudi čas za refleksije," pripoveduje Jaša Jenull, ki je po poklicu režiser. Ko ga vprašam, kako naj ga predstavim v povezavi s protesti, pravi, da je bilo vse skupaj slučajno, bil je eden izmed aktivnejših protestnikov, ki je kdaj kaj povedal v mikrofon ali dal izjavo, ker se mu je zdelo, da to lahko naredi.

    "Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov."

    Zadnje leto je bilo zanj res nekaj posebnega.

    "Pa saj smo vsi šokirani, kako se je življenje v tem obdobju obrnilo, sploh v Sloveniji."

    Jaša Jenull in Janez Janša. Oba sta JJ.
    "Ja, to je res, tega ne morem zanikati. In tukaj se podobnosti končajo."

    Veliko očitkov na vaš račun slišimo. Da ste podpiranec, na primer.

    "Takih člankov o meni so v enem letu spisali več kot 250. To, da sem podpiranec, ni res. Že več let nisem prijavil nobenega projekta na ministrstvu za kulturo, usmerili smo se na evropsko tržišče, predvsem na festivale ulične umetnosti. Ta očitek je iz trte zvit. Res pa je, da imam status samozaposlenega v kulturi."

    A ste res razvajeni? Tudi to pravijo.

    "Imel sem permisivno vzgojo, dopuščali so mi, da sam poiščem, kaj me zanima v življenju, so mi pa privzgojili odločnost, kar mi pomaga tudi pri tem, kar počnem že eno leto ne glede na podnivojske očitke na račun mojega karakterja, družine, domačih ljubljenčkov …"

    Pogosto omenjajo tudi vaše ozadje …

    "Aha, strici iz ozadja, globoka država ... Ne dobivamo nobene podpore iz ozadja, sredstva naberemo solidarno med ljudmi na protestih, potrebujemo jih za tiskanje letakov, za kazni, ki jih dobivamo. To je ta tridesetletna fikcija o globoki državi in zaroti. Če so kje aktualne globoka država, povezave, družinske vezi, je treba pogledati ljudi, ki so na oblasti, kje so zaposleni njihovi sorodniki. Delujem na področju umetnosti, zanimajo me umetniški projekti, komaj čakam, da se bom lahko posvetil temu."

    Koliko glob, povezanih s protesti, se je nabralo pri vas v zadnjem letu?

    "Nimam točnega pregleda, ker prihajajo vsak teden. Glob je za okrog deset tisoč evrov. Zakaj? Obtožen sem bil, da sem organizator protestov. V zadnjih mesecih se aktivno borimo proti tem kaznim, tudi zato je bila ustanovljena Pravna mreža za zaščito demokracije. Zdaj mi policija pošilja tudi račune za varovanje protestov in račune za najem ograj za proteste. Mi nismo hoteli ograj, saj med protesti nikoli ni bilo nasilja ali vandalizma. To je absurd, da se tako onemogoča ustavno pravico."

    Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, ste množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejali, da je Trg republike tam, kjer so ljudje.

    "Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo."

    Kateri eksponat ste izbrali za našo vitrino?

    Kolo. Ker je simbol svobode na številnih ravneh, najbolj ekološko transportno sredstvo, s katerim je našemu  gibanju v času epidemije in omejitev uspelo ohranjati fizično razdaljo in uresničevati pravico do protesta.

     

    11 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: Sanja Fidler
    ''V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo vlogo v protestiranju, okrepile so naša sporočila, ilustrirale naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje.'' Za vsak protest pripravijo nove lutke. ''Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad,'' pripoveduje Sanja Fidler,'' ki pravi, da glasu upora ni mogoče utišati.
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
    Avtorica: Tatjana Pirc.

    Upam, da je smrt že živa

    Sanja Fidler pravi, da si je v dvanajstih letih s prenašanjem protestniških lutk okrepila mišice, saj lutke niso lahke.  Leta 2012 se je priključila vstajam, takrat je spoznala sedanjega partnerja Braneta Solceta, lutkarja. "To je v bistvu vstajniška ljubezen."

    Prej se je ukvarjala s plesom, se spogledovala z uličnim gledališčem, lutke pa so bile zanjo veliko odkritje.

    "V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo pomembno vlogo v protestiranju, okrepijo naša sporočila, ilustrirajo naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje."

    Lutke se gibljejo skupaj s protestniki, za vsak protest pripravijo nove lutke.

    "Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Pa so nam jo ukradli. Imeli smo toliko lutk, da nismo mogli odnesti vseh hkrati, zato smo jo pustili v parku Zvezda, videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad …"

    Kakšna misel! Upa, da je Smrt še živa. Na začetku vstaj 2012 do 2014, ki so se začele v Mariboru, je nastala skupina Protestival, ki jo še vedno predstavljata Sanja in Brane. Eden izmed njihovih sloganov je bil Za človeka. ''Sloganov je bilo toliko, da se jih sploh ne spomnim več. Tudi Naša last je bil slogan, z njim smo želeli poudariti, da je vse naše, da morajo nam služiti tudi politiki. Lepili smo jih povsod, tudi policistu sem dala eno nalepko Naša last na hrbet. Tako, da ni čutil. Upam, da mu je kasneje, ko je napis videl, to dalo misliti.'' Sanja Fidler pravi, da glasu upora ni mogoče utišati.

    " Molk ni pot naprej. Lahko se zgodi začasno ali deloma, za ves čas pa upora ne moreš zatreti. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."

    Sanja je razložila, kako se je rodila ideja o kolesih. Najprej so ob petkih nekaj tednov protestirali na balkonih, ko pa je postalo kolesarjenje eno izmed dovoljenih športov na prostem, so se odločili za kolesa, na katerih se lahko ohranja razdaljo, da je to varno protestiranje.

    "Ta ideja s kolesi se je rodila iz nuje, se je prijela in kolesarjenje ni več to, kar je nekoč bilo."

    Kaj ste ugotovili v tem letu in pol, odkar potekajo protesti?

    "Ljudje se veliko več pogovarjajo o politiki in javnih zadevah. Ta rezultat protesta je po moje še pomembnejši od tega, da vlada odstopi. Ljudje so bolj zainteresirani kot prej za svoja življenja, za prihodnost svojih otrok … Jaz si najbolj želim, da bi ljudje razumeli, da smo pomembni, da ni naša vloga, da sledimo. Najpomembnejši stranski produkt protestov je, da se ljudje zavedajo svoje moči."

    Sanja Fidler ves čas sodeluje pri protestih. "Od vstaj naprej sva pri Protestivalu ostala dejavna Brane in jaz. Teh protestov je bilo res veliko. Odzvali smo se na postavljanje žice na meji, na delovanje radikalnih skupin, veliko tega je bilo, pa Assange … On je še vedno v zaporu. To je tako neznosna zgodba."

    Kako komentirate trditve tistih, ki pravijo, da se ob petkih v Ljubljani zbirajo brezdelneži?

    "Na te se sploh ne odzivam. Ti ljudje verjetno temu, kar govorijo, niti sami ne verjamejo ali pa nimajo nobene domišljije. S to vrsto očitkov se ne ukvarjam. Bolj me bolijo očitki ljudi, ki so mi blizu, ki na primer pravijo, da nismo ubrali pravega tona, da smo razveljavili moč protestov. Na to dejansko nimam odgovora. Čutimo potrebo, da smo vsak petek na ulici, nočemo se umakniti. Na take očitke nimam odgovora in mi je težko. Na očitke, ki prihajajo večinoma iz skrajne desne, se pa sploh ne oziram."

    Idej vam pa ne zmanjka? "Pridejo dnevi, ko ne vemo, kaj bi, smo kar tiho in se gledamo. Ampak vlada pomaga, saj vsak dan naredijo nekaj, na kar se moramo odzvati."

    Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo? "Položila bi enega od rekvizitov s protestov v zadnjem letu. Kakšno zastavo, na primer, na kateri piše Vlada pada, Smrt janšizmu, svobodo vsem."

    13 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: dr. Sandra Bašič Hrvatin
    ''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin.
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
    Avtorica: Tatjana Pirc.

    Ni vprašanje, zakaj sem jaz na protestih, vprašanje je, zakaj vi niste tukaj

    Pogovor je potekal na Trgu republike v spremljavi laježa policijskih psov in postavljanja odrov za proslavo ob dnevu državnosti. "Policijski psi so postali stalnica protestov," je ob tem dejala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Najprej pa sem jo izzvala z vprašanjem,  ki ga je zelo kritično obravnavala v svoji analizi medijskega poročanja o protestih in vstajah.

    Zakaj se udeležujete protestov? 

    "To vprašanje me spominja na odgovor, ki ga je Henry David Thoreau, ko je prakticiral civilno nepokorščino in ni plačal davkov, dal svojemu prijatelju. Thoreau je dejal, da ni vprašanje, zakaj je on v zaporu, ampak zakaj njegovega prijatelja ni v zaporu. Torej, bolje, da vprašanje zastavite tistim, ki se protestov ne udeležujejo, ker bo tam več odgovorov, ki jih je treba razčleniti. Ljudje hodijo na proteste, ker čutijo potrebo, da se aktivno udeležujejo političnega življenja kot državljani. Mi smo v situaciji, ko je država prekinila možnosti, da državljani aktivno delujejo v politiki, z nami komunicirajo le preko propagandnih kampanj, ko pa se državljani resno odločijo vzeti politiko v svoje roke, nastane problem. Takrat nastopi vprašanje, zakaj ste na protestih. Zakaj pa ne?"

    Pri pregledovanju številnih seznamov protestov, ki so se vrstili, sem opazila, da pogosto ni omenjeno gibanje 15.oktober, ki pa je sestavni del zgodovine protestov pri nas.

    "To je res. To gibanje je prvič radikalno poseglo v sistem, proti kateremu so se boriti. Kriza je zadela najbolj ranljive v družbi, ki so vedno najbolj izključeni iz politike, politika vedno o njih govori kot o objektu. Zgodovino popisovanja vstaj imajo v rokah tisti, ki so te vstaje tako ali drugače kapitalizirali. Mislim, da je treba zgodovino vstaj pisati skozi pogovore z ljudmi, ki so se teh protestov udeleževali."

    V analizi poročanja ste tudi napisali, da mediji posebej pozorno iščejo izraze, ki jih uporabljajo pri opisovanju protestov oziroma vstaj, da se na primer izogibamo izrazu boj proti kapitalizmu.

    "Tudi naslavljanje ljudi, ki se udeležujejo protestov, veliko pove, kakšen je njihov položaj v novinarskem poročanju. Danes se mi zdi, da se hodi po jajcih, ko je treba definirati stanje, v katerem smo. Uporablja se izraze iliberalna demokracija, nedemokratični sistemi. Zakaj tako? Sistem je  demokratičen ali pa ni demokratičen. Če ni demokratičen, za to obstajajo izrazi. Je avtoritaren? Je totalitaren? To je na koncu boj za interpretacijo, tu pride do spopada. Imamo boj za interpretacijo, ki ga želijo imeti protestnice in protestniki, boj za interpretacijo, ki ga želi imeti politika, ta govori  o drhali, levičarjih, kulturnih marksistih, in mediji, ki poskušajo združevati nezdružljivo. Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene v novinarskem poročanju zanima vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe."

    Ko so  vam očitali, da se kot profesorica na fakulteti udeležujete protestov, ste odvrnili, da mora človek v tem času povedati svoje mnenje. Če ga ne bi povedali, ne bi mogli predavati svojim študentom.

    "Ta argument uporabljajo tisti, ki so politiko pripeljali na raven primitivnega spopada, groženj, blatenja. Svoje predavalnice ne uporabljam za razlaganje dnevnopolitičnih bojev, ampak učim študente, da razmišljajo. To najbolj moti politične elite. Da imajo ljudi, ki jih ni mogoče zmanipulirati s propagando, ki jim ni mogoče dopovedati, da je nekaj črno, če vidijo, da je belo … Ta argument je dokaz, da je v vsakdanjem delovanju velik manko etike, na podlagi katere si dosleden pri svojem početju, da se vedno zavzemaš za tistega, ki so mu kratene pravice, ki nima možnosti za nastopanje v javnem prostoru in da na to opozarjaš. Moja izobrazba od mene zahteva, da svoje ideje, če jih lahko artikuliram, tudi javno predstavim. Svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, to je način delovanja sedanje politične oblasti, ki misli, da so ljudje ovce in da niso sposobni razmišljati s svojo glavo.  Ljudje imajo svoja mnenja in jih znajo zagovarjati, treba pa jih je spodbujati, da se svojih mnenj ne bojijo izreči."

    Kaj bi dr. Bašić Hrvatin izpostavila v naši vitrini, ki nastaja ob 30-letnici države?

    "Zame so simbol države ljudje. Morda bi morali napisati knjigo o ljudeh, navadnih ljudeh. Simbol te pandemije so bile trgovke v Mercatorju, ki so iz dneva v dan ustvarjale videz normalnosti, pa za to niso bile nagrajene. Trideseto obletnico države bi posvetila srčnim ljudem, naj njihova beseda dobi na veljavi."

    16 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: Uroš Macerl
    ''Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl,'' pravi Uroš Macerl, ki še dodaja, da je protest lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način.
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
    Avtorica: Tatjana Pirc.

    Treba se je odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl

    "Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl."

    "Upiramo se na različne načine," razlaga Uroš Macerl, ki še pove, da je bilo v Eko krogu  veliko strokovnega upora, branja, bili so v številnih postopkih, na sodiščih so zmagovali, v to pa je bilo vloženega veliko dela, sestankov, vključenih je bilo ogromno ljudi. Veliko so delali na ozaveščanju javnosti.

    "Upirali smo se tudi na ulicah, včasih smo bili tam le jaz, moji trije prijatelji in moji otroci, da se nas je na koncu nabralo manj kot deset, a so bile to včasih zelo odmevne in uspešne akcije, če smo se odzvali v pravem trenutku in hitro, če smo udarili nasprotnika tam, kjer ga je najbolj bolelo. Imele so tudi velik medijski odziv, ker so bile provokativne, morda tudi na meji zakona. A smo jih morali pripraviti, če smo želeli opozoriti na problem. Protest je lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način."

    Uroš Macerl, ki pripoveduje o bitkah proti onesnaževalcem, o razlogih za neodgovorna ravnanja politikov, lastnikov, odločevalcev, se sprašuje tudi, zakaj za umazana početja in odločitve nihče ni kaznovan. V Sloveniji se nikomur nič ne zgodi, če ima dobrega odvetnika, razlaga Macerl.

    "Mi smo tem ljudem, ki so delali umazane usluge kapitalu, povzročali politično in moralno škodo. Omenjali smo jih z imeni in priimki o vseh mogočih priložnostih. To je nekako zaleglo."

    Macerl se z veseljem spominja tudi največjega protesta, ki so ga pripravili novembra 2010 v Zagorju.

    "Zasavčani in vsi, ki so takrat protestirali, so pokazali neverjetno kulturo protesta in upora. Ponosen sem na to."

    Vitrina Slovenija ima nov eksponat: zavozlani dimnik, ki ga je ustvaril umetnik Dušan Kastelic, ilustrator, pedagog, avtor animiranih filmov in računalniških iger.

    19 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: Endre Mesaroš in Damjan Volf
    Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico.
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
    Avtorica: Tatjana Pirc.

    Strah je paralizator uma in razuma

    30 let Slovenije je tudi 30 let delavskih protestov.

    Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je v podjetju dolgo opozarjal na nepravilnosti, na neustrezne razmere, v katerih so delali vozniki, tudi na slabo vzdrževane avtobuse, ki so ogrožali varnost voznikov in potnikov. Vrstili so se sestanki, a vedno so se vrteli v začaranem krogu praznih obljub. Čeprav so delavci začeli omenjati stavko, delodajalec še vedno ni prisluhnil njihovim pobudam in zahtevam. Endre Mesaroš je avgusta 2017 dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ker je bil preglasen. A tudi takrat je pogumno dvignil glavo in se odločil, da na sodišču poišče pravico. Po letu in pol je zmagal.

    "Bil sem moteč element, ki ga je bilo treba odstraniti. Začela se je gonja proti meni."

    V podjetju  Arriva Dolenjska in Primorska  mu je delodajalec  med razlogi za odpoved očital vse mogoče, tudi 90 centov, ker naj bi se potnica na njegovem avtobusu peljala dlje kot bi se smela s plačano vozovnico.

    "13. avgusta 2017 je prišla odvetnica na avtobusno postajo in mi izročila odpoved. Tisti dan sem opravil svoje delo do konca."

    Endre Mesaroš je bil jezen, delodajalec ga je obtožil in obsodil hkrati, edina možnost, ki mu je preostala, je bilo sodišče. Odločil se je, da bo dokazal, da je imel prav. Ostal je brez dohodkov, a sta mu ob strani stala sindikat in družina.

    "Nekako sem preživel tistih 16 ali 17 mesecev, ne bom pa zanikal, da to na človeku ne pusti posledic. Bila pa je to dobra življenjska izkušnja. Končalo se je z zmago, morali so me vzeti nazaj v službo, ne doživljam pritiskov, so korektni. Podjetje je kupilo tudi nove avtobuse."

    Po mojem primeru se vidi, da posameznik ne pomeni nič, pravi Mesaroš.

    "Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja. Treba se je zavedati, da ni nič  samoumevnega, moramo si izboriti pravice, sicer kapital svoj cilj doseže na tak ali drugačen način."

    Kaj daje v Vitrino Slovenijo Endre Mesaroš? 90 centov, ki nas bodo spominjali na njegov upor.

    Damjan Volf je generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90. Od leta 2010 je profesionalni sindikalist. Ob strani je stal tudi Mesarošu in se z njim veselil zmage.

    Damjan Volf o zasebnem in javnem sektorju:

    "S populističnimi trditvami o javnem sektorju, ki naj bi bil parazit, se izkrivlja resnico. Vedno poudarjam, da je javni sektor dodana vrednost. Javni sektor je kot zrak. Ko ga imaš, se ga ne zavedaš, ko ga nimaš več, je pa največkrat že prepozno."

    O izkoriščanju delavcev in o uporu:

    "Upor je človeku zapisan v  DNK. Upor je posledica. Sistem, ki nas je izbral ob osamosvojitvi, mi namreč nismo izbrali sistema, ki temelji na izkoriščanju in sistemskem ustvarjanju revščine, je tisti, ki upor vsakega posameznika želi zatreti v kali. Pri človeku imamo dve komponenti: strah in pogum. Komponenta strahu je v tem sistemu zelo poudarjena."

    Ob tem se Damjan Volf spomni krize slovenskega gradbenega sektorja, ti delavci so bili večinoma tujci, raje so delali in bili tiho,  čakali so toliko časa, da je bilo pri večini gradbenih podjetij že prepozno. "Ko je prišlo do zamujanja plač, je šla zgodba v pravi smeri, smeri upora in jeze," pripoveduje Volf, ki pravi, da bi morali dajati prednost delavstvu in ne kapitalu.

    "Ko sem leta 2010 kot profesionalec vstopil v sindikalizem, sem bil prepričan, da smo, ko se pogajamo na državni ravni, na istem čolnu, na eni strani so delodajalci, na drugi delojemalci, vmes pa je država. Namesto da bi država igrala vlogo mediatorja, sem kmalu ugotovil, da je ta država ujetnica kapitala. Torej se delavski predstavniki ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna."

    Takoj po osamosvojitvi je bilo veliko stavk, ki so bile kratkotrajne in učinkovite. Zdaj je vse težje delavstvo prepričati v smislenost stavk, saj večino delavcev vodi strah, strah pa je paralizator uma in razuma. Pri stavkah pa se dogaja fenomen, ki je prinešen iz tujine. Delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, imajo pripravljen denar,  namenjen izključitvi delavcev, ki se preveč zavzemajo za delavske pravice.

    "Ko zaznajo delavca, ki ogroža oplemenitenje kapitala, začnejo postopke redne ali izredne odpovedi."

    "Pri nas velja, če ukradeš milijon evrov, ima s teboj težave država, če pa ukradeš klobaso, imaš ti težave z državo," ugotavlja Damjan Volf.  Nekaj podobnega je tudi pri delovnopravni zakonodaji. Če gre delavec, ki neopravičeno dobi odpoved delovnega razmerja, v tožbo, je postopek dolgotrajen in mukotrpen. Tako bitko, v kateri je zmagal, je doživel tudi Damjan Volf. Njegov delodajalec je bil Rdeči križ, humanitarna organizacija. Volf dobro ve, kaj doživlja delavec v času tega teka na dolge proge, zato opozarja, da človek v takšni bitki potrebuje podporo domačih in dobre živce. To je težka izkušnja.

    "V naši državi bi moral biti delavec, ki dobi odpoved delovnega razmerja, odpuščen, ko bi mu bila ta krivda dokazana.  Tisti, ki ukrade milijon, je nedolžen, dokler mu tega ne dokažejo, delavcu, ki dobi izredno odpoved delovnega razmerja, pa ne pripadata odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti, ko je v sodnem postopku, ki traja leto ali dlje."

    O delu na domu:

    Damjan Volf meni, da je slovensko gospodarstvo v dobri gospodarski kondiciji.

    "Že ob razglasitvi epidemije smo povedali, da bo to idealen čas za zniževanje že priborjenih pravic. Zaradi epidemije so bili delavci prestrašeni, kaj bo z njimi, kaj bo z njihovimi službami. Delodajalec je z lahkoto dosegel, kar je želel."

    "Delo na daljavo je zanimivo, praktično," razlaga Volf, ko se dotakne dogajanj med pandemijo. "Delavec se izogne prometu, iskanju parkirnega mesta, lahko je doma, za svojo pisalno mizo, v kuhinji, lahko je tudi v spalnici. A to je zanimivo le na začetku," še dodaja. Med epidemijo so opazili, da so delodajalci delavcem, ki so delali na daljavo, dajali bonbončke, najnovejšo računalniško opremo, v resnici pa to ni bila nagrada.

    "Zaposleni so bili prisiljeni, da so delali doma, podaljšal se je delovni čas, delavca se je lažje nadzorovalo, delodajalec se je izognil skrbi za varnost in zdravje, stroškom za poslovni prostor, zelo otežkočeno je bilo komuniciranje in prenos informacij med delavci. Onemogočeno je bilo delavsko gibanje. To so pasti, ki bi se jih v naši državi morali zavedati. Ne bi smeli dopustiti, da delodajalci vodijo igro."

    O primeru, ki spominja na sužnjelastništvo:

    Volfa je pred kratkim poklical delavec, ki dela v gradbeništvu. Povedal je, kako delodajalec od njega vsako leto zahteva, naj vrne nakazani regres, hkrati pa mu mora vsak mesec vrniti tudi plačani znesek prispevkov za socialno varnost. "Dovolj je bil en telefonski klic in zadeva se je uredila v prid delavcem," je povedal Damjan Volf.

    O proizvodnji med epidemijo:

    Na področju dejavnosti kovinske in elektroindustrije smo doživljali pritiske, da se proizvodnja med epidemijo ne sme ustaviti. Dogajalo se je, da so po Evropi vsa podjetja tujega lastnika obstala, delalo pa je le njegovo podjetje v Sloveniji. Imamo tudi primer v javnem potniškem prometu, v katerem so vse delavce poslali na čakanje na delo, ker so ta strošek dobili subvencioniran, potem pa je nek delodajalec sklical sestanek z zaposlenimi in jim povedal, da imajo dve možnosti, odpuščanja ali pa naj se delavci odpovejo letnemu dopustu in tožbam zaradi poklicnega zavarovanja, ki je ustavna pravica vsakega zaposlenega.

    "Vsi delavci, razen enega, so podpisali ponujeni dokument."

    O stavki: 

    "Velika razlika je, ali se stavka v javnem ali zasebnem sektorju. Stavka je namenjena povzročanju škode delodajalcu. Pri javnem sektorju večinoma ni podpore, z gospodarstvom pa javnost po nekakšnem tradicionalnem vzorcu bolj solidarizira." Volf omeni tudi to, da je zakon o stavki še iz časov socializma, zato je zastarel, poln lukenj in pasti.

    Zakaj je zakon ostal tako dolgo nedotaknjen?

    "V sistemu, v katerem živimo, stavka ni zaželena. Pravica do stavke je ustavna pravica. Zdi se mi nedopustno, da se lahko s podzakonskim aktom stavko omejuje ali da je celo neizvedljiva."

    Stavk je manj, so daljše, daljše pa so zato, da se izčrpa sindikate, ki stavkajo, da se jim vzame motivacijo in pogum, ocenjuje Volf.

    Ko ga vprašam: "Ali vam lahko vzamejo pogum?" Damjan Volf izstreli: "Nikakor!" Pove še, da je stavkovna mišica ena izmed najmočnejših mišic, ki jih ima slovenski delavec. Če je ne uporabljaš, začne odmirati.

    O dobrem delavcu:

    "Treba si bo naliti čistega vina. Dober delavec je tisti, ki delodajalca opozarja na kršitve delovnopravne zakonodaje. V primeru Endreja Mesaroša smo delodajalcu še pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skušali odpovedati, da je Endre odličen delavec, ker jih je poskušal v okviru socialnega dialoga večkrat opozoriti, kaj bi morali narediti, da bi bilo večje zadovoljstvo, pa tega niso naredili. Ker je opozarjal, ker ni bil tiho, je bil kaznovan."

    O eksponatu za Vitrino Slovenijo:

    "V vitrino dajem zabeležko sestanka sindikatov v Primorju, s katero smo omogočili, da se je končala agonija več kot 800 delavcev. V stavki Primorja smo se dolgo vrteli v krogu. Ni bilo lastnika, ni bilo direktorja, vsi so ušli pred lastno odgovornostjo.  Uspelo nam je, tudi s pritiskom medijev, da smo zbrali odgovorne. Podpisali so dokument, ki je kasneje obveljal, pripeljal do stečaja Primorja d.d., na podlagi tega se je v relativno kratkem času poplačalo vse prednostne upnike, torej delavce. Zabeležko smo podpisali Dušan Černigoj, Alojz Bolčina in sindikalisti, ki smo odločno in enotno sledili cilju, da delavci dobijo, kar jim pripada."

    54 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: Uroš Lubej
    Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost - za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.

    Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami

    Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar (2012–2017), eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj 2012–2014. Konec leta 2013 je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.

    Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje 2012–2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Na vse to je Uroš Lubej opozarjal tudi v lokalnem mediju Novomeški čuvar.

    Uroš Lubej: Vrniti se moram 30 let v preteklost, da to zgodbo pojasnim. Tudi jaz sem bil na protestih na Roški, bral sem Mladino, konec devetdesetih, ko sem bil študent, smo v Novem mestu ustanovili revijo Park, ki se je zgledovala po Mladini, ki za fokus ni vzela državne, ampak novomeško politiko. Park je bil časopis z majhno naklado, ki ga je bralo nekaj sto Novomeščanov, je pa združeval lokalno intelektualno sfero, ki je kritično vrednotila številne vidike lokalne politike. Ko se je obdobje Parka okrog leta 2011 končalo, sem se odločil, da po kakšnem letu ustanovim medij, ki je deloval kot neke vrste blog, z Novomeškim čuvarjem sem želel nadaljevati dediščino, h kateri sem se zavezal z revijo Park. Čuvar je nastal ravno v tem revolucionarnem letu vzporedno z vsemi dogodki, ki so potekali po Sloveniji. Razkrival je zgodbe, tako zelo brutalne in neskrito politično koruptivne, izbruhnile so skupaj s silovitimi protesti v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in številnih drugih mestih po Sloveniji.

    Kakšno vlogo je imelo v teh protestih Novo mesto?

    V Novem mestu so bile politične razmere podobne mariborskim. V Novomeškem čuvarju smo razkrili neko pogodbo med tedaj vladajočo stranko Zvezo za Dolenjsko in Slovensko ljudsko stranko o tem, kako si bodo po morebitni zmagi njihovega župana (2010) razdelili stolčke ne le v politični, ampak tudi v drugih sferah (javnih podjetjih itd.). Pogodbo smo v reviji razkrili septembra 2012, ta moja preiskovalna novinarska zgodba je zaradi svoje brutalnosti postala nacionalna, opazili so jo mediji in širša javnost. V času mariborskih protestov sem v Čuvarju objavil tudi pobudo o ljudski nezaupnici, da bi dali ljudem možnost odpoklica župana ali poslanca, lahko tudi vlade, ki pred koncem mandata izgubi zaupanje volivcev. Ta pobuda je takrat doživela zame zelo presenetljiv odziv, saj je bilo pod to peticijo v nekaj dneh zbranih 30.000 podpisov.

    Ste pri odzivih na vaše delovanje in pri izražanju podpore na lokalni in nacionalni ravni opazili razlike?

    Uroš Lubej: Na lokalni ravni se je pokazala sprevrženost tako desne kot tudi kvazi leve uveljavljene politike v tistem času, od SDS, SLS, Nove Slovenije, do ostankov LDS, SD, Pozitivne Slovenije. Ta skorumpiranost, ciničnost političnih elit, oligarhije, ki jo na nacionalni ravni dojemamo kot dva nasprotujoča si pola, ki med seboj tekmujeta, je na lokalni ravni videti veliko bolj preprosto in enostavno. Šlo je za trgovino, ki je bila na tako imenovani levi strani zelo podobna ali pa še bolj brutalna. Na lokalni ravni je bila sprevrženost slovenske politike po dvajsetih letih od osamosvojitve neposredno vidna vsakemu, ki je to hotel videti. Ne morem pozabiti tako imenovanih levih voditeljev, ki so v Novem mestu podprli ljudi, za katere smo mi vedeli, da se gredo politični klientelizem in korupcijo, prišli so v Novo mesto in jih podprli kot svoje kandidate na županskih ali na državnozborskih volitvah. Mi nismo bili tako naivni, vsaj nekateri ne, da bi mislili, da je treba zamenjati vse, da morajo priti novi ljudje. Ena izmed naših zahtev je bila, da se obstoječe stranke reformirajo, da same s seboj obračunajo in pokažejo pot naprej, kot sta se na primer v osemdesetih reformirali Zveza komunistov Slovenije ali ZSMS. Ta sprememba znotraj teh obstoječih strank je nekako omogočila prehod v samostojno demokratično Slovenijo.

    Menite, da imajo politične stranke takšno notranjo moč za lastno spreminjanje?

    Uroš Lubej: Ravno v tem smislu so stranke razočarale pričakovanja ljudi.

    Kaj je tisto, kar sproži upor?

    Uroš Lubej: Protesti se po navadi zgodijo nepričakovano, pogosto tudi v napačnem času, ko se lahko zgodi, da ne uspejo. Je pa res, da se lahko tudi ne bi zgodili. Bila je potrebna ta iskra iz Maribora, radarji, čeprav so bile hujše stvari kot radarji, ki jih je naredil Kangler. Težko je povedati, kaj je tisto, kar bo ljudi potegnilo na ulice, po navadi je to naključna stvar, ki pa je v pravem trenutku sprožena, se zgodi iskra, nasilna ali napačna reakcija oblasti, ki še bolj razjezi ljudi, da potem solidarizirajo s protestniki in jih pridejo podpret na ulice in trge.

    Kakšno je bilo protestniško gibanje v Novem mestu?

    Uroš Lubej: V Novem mestu ni bilo niti približno tako močno ulično gibanje, kot je bilo v Mariboru, tega ne moremo primerjati. Tu je bil protest ali dva, kot je bilo na Jesenicah, v Kranju, Krškem, Trebnjem, prišlo je nekaj sto ljudi, kar je sicer za Novo mesto veliko, imelo pa je intelektualni naboj, kritičen do oblasti, ki sem ga omenil pri reviji Park, bil je Čuvar, bila je peticija, ni bilo pa organiziranega nasprotovanja županu na trgih. Na prvih lokalnih volitvah, ki so sledile tem vseslovenskim protestom (2014), je bilo jasno videti, da so imeli tudi ljudje v Novem mestu dovolj obstoječih strank, saj je novi obraz kar močno zmagal na teh volitvah.

    Kako je potekalo sodelovanje med protestniškimi mesti (Maribor, Ljubljana, Novo mesto, preostali kraji po Sloveniji) in številnimi skupinami, ki so proteste organizirale?

    Uroš Lubej: Mariborski protesti so bili protikanglerjevski, imeli so izraziti značaj Facebooka, ljudi ni bilo mogoče identificirati, ni bilo videti vodstva te FB-skupine, niso se želeli izpostaviti, razlogov za to ne poznam. Takrat je bilo kar nekaj FB-skupin (skupina Janez Janša naj odstopi kot premier vlade RS, Kričač …), jaz sem bil izpostavljen kot pobudnik ljudske nezaupnice. Eden izmed protestnikov nam je pisal, naj se v začetku decembra sestanemo v Ljubljani, da bi to gibanje povezali v vseslovensko gibanje. Na tistem sestanku smo oblikovali osnovne zahteve, ki so se dotikale vseh vidikov, ki so se nam zdeli pomembni, ne le odstop Janeza Janše, ampak tudi odpravo neoliberalnih ukrepov, mehanizme boja proti korupciji in vpeljavo mehanizmov neposredne demokracije. Ti vidiki so združevali nas, ki smo se tam znašli. Tam je bil npr. mladenič, ki je skupino Janez Janša naj odstopi ustvaril na Facebooku, imel je takšno moč, da je določil, kdaj bo protest … To so bili prvi dnevi protestov, ki so bili uspešni, generirali so čedalje večjo množico ljudi na ulicah in trgih, zato menim, da je bilo vodenje teh protestov ustrezno. Obstajala je nevarnost, da protesti razvodenijo, bili so provokatorji, ki so na ulice vnesli neki čuden nemir, ki bi lahko povzročil tudi to, da protesti propadejo. Mislim, da je bila ta artikulacija zahtev, ki je šla onkraj antijanšizma, zelo pomembna za to, da so se ljudje identificirali s protesti, prišli na ulice in trge in zahtevali, kar s(m)o zahtevali. Ljudje, ki so se takrat prvič srečali v tem gibanju vseslovenske ljudske vstaje, niso bili v civilnodružbenih gibanjih, političnih strankah, sindikatih … Bila so tudi številna druga gibanja, s katerimi smo se kmalu začeli srečevati, Protestival, kulturniška gibanja, anarhistična gibanja, ki so bila zelo pomembna, da so ljudje prišli na ulice, Odbor za pravično in solidarno družbo, Delavsko-punkerska univerza in številni drugi. Ta druščina se je začela povezovati, vsak je nastopal s svojimi zahtevami, niso pa si bile te zahteve tako tuje, tvorile so, lahko bi tvorile neki dovolj konsistenten politični program. Anarhistično gibanje je bilo vedno nekaj posebnega, nikoli niso želeli podpreti neke klasične politične artikulacije ali organizacije, odigrali pa so zelo pomembno vlogo. Pred temi vstajami je bilo leta 2011 kulturno vrenje, ki se je februarja končalo s protestom pred Cankarjevim domom v Ljubljani, pred Borzo pa je bilo gibanje Occupy, ki je v času najhujših neoliberalnih ukrepov bilo na ulicah, številčno je bilo sicer omejeno, a zelo pomembno, da smo spoznali, kaj je narobe z obstoječo demokracijo. Lahko bi šli še v čas vključevanja Slovenije v NATO ali EU. Še posebej glede vključevanja v NATO se je oblikoval protest, ki pa ni dosegel množičnih dimenzij. Razen sindikalnega upora v času prve Janševe vlade in manjših protestov, ki sem jih omenil, so bili ti protesti leta 2012 prvi politični protesti proti celotnemu režimu. To je bil prelom, ki še ni naredil svojega končnega koraka.

    Takrat ste dejali, da so nasprotniki takoj zagnali svojo antipropagandno mašinerijo …

    Uroš Lubej: Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli, in uspelo se nam je obrniti proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali nekakšen antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS isti dan organizira svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije.

    Ste bili na umazane igre te mašinerije osebno pripravljeni?

    Uroš Lubej: Z izpostavljenostjo v medijih sem že imel izkušnje. Kot novinar sem kritično pisal o ljudeh, ki so bili zaradi tega osebno prizadeti in so se tako tudi odzvali. To izkušnjo sem že imel in to ni bil večji problem zame. Težji del aktivizma, zaradi česar tudi občudujem vsakega, ki gre na ulico, pa je dolgotrajno izpostavljanje v času, ki bi ga načeloma moral posvetiti sebi ali svoji družini. Na eni strani je nekdo v političnem fotelju, kar je njegova služba, na drugi strani pa so aktivisti, ki se izpostavljajo v preostanku svojega časa in denarja. Še zlasti če to traja dolgo, je to tisto, kar je za aktivizem lahko uničujoče. To je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je bilo zelo težko to gibanje držati tako dolgo pri življenju. Videl sem ljudi, ki so težko vztrajali pri tem boju, saj na eksistencialni ravni tega ne zmorejo, ne morejo več, se morajo umakniti, da preživijo.

    Kaj ste dosegli s protesti, o katerih uspehih in dosežkih lahko govorimo? Zagotovo so vseslovenske ljudske vstaje dale naši družbi pečat.

    Uroš Lubej: Ko po desetih letih berem dokumente, ki smo jih takrat ustvarili v odboru vseslovenske ljudske vstaje oziroma v gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), vidim, da so to dokumenti, ki imajo trajno vrednost, odražajo čas prvega in drugega desetletja tega tisočletja, čas krize demokracije in neoliberalizma, to je tudi platforma političnega programa, ki je lahko podlaga za iskanje političnih rešitev. Takrat smo živeli od dosežkov socializma, gospodarskih temeljev, ki so bili postavljeni v sedemdesetih in osemdesetih letih. Ta gospodarska moč nam je omogočala uspeh v prvem desetletju samostojne Slovenije. Že to, da so ljudje po dvajsetih letih prišli tako množično na ulice, je bil naš prvi uspeh. Pokazali smo, da smo ljudje gospodarji te države in da se zavedamo, kaj piše v ustavi, da ima v tej Republiki Sloveniji oblast ljudstvo. Drugi uspeh gibanja je filozofski, to so filozofsko-politični dokumenti, ki imajo trajni značaj, vredno jih je videti kot zgodovinske dokumente, se odražajo mogoče tudi v političnem programu kakšne obstoječe stranke ali se bodo morda še odrazili v dokumentu kakšne obstoječe ali nove stranke. Pa še o dosežkih. Takrat je uspelo temu gibanju v treh mesecih prepričati politično elito, Virantovo Državljansko listo, Erjavčev DeSUS, da izstopijo iz vlade Janeza Janše in podprejo konstruktivno nezaupnico in postavijo novo mandatarko Alenko Bratušek. To je bil sicer minimalni, nepomembni uspeh tega gibanja, brez teh množic na ulicah in trgih se odstop te vlade ne bi zgodil. Neuspeh tega gibanja je bil pa ta, da je Alenka Bratušek skupaj s tem konglomeratom novih koalicijskih strank izpeljala program Janševe vlade do konca, predvsem razprodajo državnega premoženja, privatizacijo, nič od tistega, kar so zahtevala gibanje VLV in vsa druga gibanja. Bila je navzven bolj prijazna maska, a iste ekonomske politike neoliberalnega značaja.

    Kakšna pa so bila srečanja vas, protestnikov, in tistih, ki so sedeli v udobnih političnih foteljih? V politični prostor ste vstopali s kapitalom protestov, kaj se je zgodilo z zahtevami, gibanjem, uporom … Vi ste potem nastopali že s stranko Solidarnost.

    Uroš Lubej: Ta del zgodbe je po mojem mnenju bolj problematičen, vreden kritike in samokritike. Protestno gibanje ni bilo tako zelo raznoliko, kot je bilo morda videti iz neke distance. Osnovna platforma, zahteve po neposredni demokraciji, večji transparentnosti in po večji socialni državi, je bila skupna večini protestnih gibanj. Zato je žalosten razplet tega gibanja, da je njegov ostanek samo neka šibka stranka, Levica, ki ima po mojem mnenju samo to moč, da repek te zveri, te politične elite, malo zaniha proti socialni državi. Politično krilo tega gibanja ni bilo uspešno, teh nekaj odstotkov, ki jih ta stranka dosega in jih bo dosegala na prihodnjih volitvah, je manj, kot bi jih lahko dosegala. Za parlamentarni sistem demokracije je značilno, da uspejo tisti, ki so videti prepričljivi, tisti, ki v javnem, medijskem prostoru uspejo sebe prezentirati kot nov obraz, kot obraz, ki ga ljudstvo hoče. Govorimo o sistemu, v katerem je videz pomembnejši od resnice ali od vsebine. V tem smislu je katero koli resnično politično podjetje obsojeno na neuspeh. To spoznanje je staro dva tisoč let, kar povem tudi svojim dijakom, nanj je opozoril že Platon, ki je imel izkušnjo demokracije in je ta njen vidik opazil. Zelo težko ga je preseči, zgoditi se mora zelo pametna konstelacija sil in ljudi. Tega recepta, žal, takrat, če sem samokritičen in kritičen do svojih tovarišev, nismo dosegli.

    Kaj bi morda izpadlo boljše, če bi naredili drugače …  

    Uroš Lubej: Več stvari. Da izpostavljeni del gibanja ne bi vstopil v politično-strankarski prostor in bi ostal speča ali aktivna organizacija, da bi v najmočnejši fazi tega gibanja več časa posvetili organizaciji, tvorbi gibanja s formalno strukturo, organe, skupščino, vodstvo. Lahko bi v obdobju po vrhu protestov, ko smo še vedno delovali na ulicah, več časa, energije, volje posvetili srečanjem, sestankom, usklajevanjem, pogovorom o tem, kako bi se organizirali za volitve 2014, da bi nanje prišli bolj enotni. Vse to bi lahko bilo drugače, bolj uspešno. Ko so prišle volitve, je marsikdo rezultat Levice razumel kot uspeh, a kmalu smo videli, da je stranka Mira Cerarja pobrala kapital vstaj, da so ljudje mislili, da je dr. Cerar obraz, ki ga iščemo, on je bil sicer nov obraz, ni bila pa nova politika, tu ni bilo nič od vstajniškega programa. Zato je tudi ta stranka pogorela štiri leta pozneje na volitvah. Zame je največje razočaranje celotnega tega procesa, da se nismo povezali s tovariši iz Iniciative za demokratični socializem, z gibanjem TRS, z Delavsko stranko, veliko razočaranje je bilo, ko niso želeli, da nastopimo na evropskih volitvah skupaj. To je bil zagotovo udarec, ki je to gibanje obsodil na životarjenje med petimi in desetimi odstotki v parlamentu.

    Menite, da bi skupaj lahko dosegli več?

    Uroš Lubej: Ja, absolutno. Iniciativa za demokratični socializem, TRS, Delavska stranka in Solidarnost, ki je povezala gibanje VLV in Odbor za pravično in solidarno družbo, pa še gibanje za neposredno demokracijo, to je bilo vstajniško gibanje, dve tretjini vsega gibanja. Solidarnost je imela ogromen intelektualni potencial. VLV je bilo bolj gibanje običajnih ljudi, ki niso imeli veliko izkušenj s civilnodružbenim in političnim delovanjem, Odbor za pravično in solidarno družbo pa je obsegal velik del intelektualnega potenciala te države. Na žalost je trojček Združene levice, ko ni želel priti niti na pogovore, to koalicijo razbil, morda tudi po naši krivdi, ne vem, kaj smo naredili narobe v njihovih očeh. Mislim, da bi moralo priti vsaj do nekega resnega poskusa, da bi ta druščina nastopila skupaj, vem, da bi prihajalo pozneje tudi do razkolov in razcepov, a ta potencial je bil zapravljen, vnovčen v manjši meri, kot bi lahko bil. To govorim kritično do sebe in Solidarnosti in kritično do tovarišev iz Levice in Združene levice. Glede etablirane politike pa smo kot Solidarnost naredili usodno napako, da smo sploh odgovorili na ponudbo Socialnih demokratov in šli z njimi naivno na tiste predčasne in za nas prehitre volitve 2014. Nihče drug ni odgovoren za to kot jaz, mi, ki smo to ponudbo sprejeli z neko naivnostjo in osredotočenostjo na program, ne pa na to, kako bodo to videli volivci. Videti je bilo kot izdaja vstajniškega gibanja, ki je bilo upravičeno kritično do SD. Takrat je sicer prišlo do zamenjave vodstva, prišel je Židan, umaknil se je Lukšič, ki je bil ciničen do protestnikov. Židan nam je dal ponudbo, mi smo jo sprejeli, imeli smo izkušnjo evropskih volitev, na katerih nismo bili uspešni, zato smo videli edino pot, da se uresniči program vstajniškega gibanja, ker nas je Združena levica zavrnila, tako smo ocenili, napačno, da mogoče z domnevno prenovljenim SD lahko uresničimo ideje v parlamentu.

    Ali spremljate proteste, ki potekajo zdaj?

    Uroš Lubej: Bom začel s tistim, kar mi je všeč. Zdi se mi odrešujoče za to državo, da so se ti protesti zgodili, da se je kmalu po nastopu te vlade začela ulična reakcija na to, kar je vlada počela in čedalje slabše počela. Ta vlada je imela izjemno priložnost, da poveže ljudi in izkoristi čas epidemije za prenovo Slovenije, pa tudi za utrditev voditelja, ki je imel možnost, da postane voditelj po odstopu neke žalostne koalicije. To je bil izjemen potencial za novo vlado. Ker pa poznamo, kaj predstavljata novi mandatar in konglomerat teh strank, ni presenečenje, da se je zgodilo, kar se je. Presenečenje je to, da sta nesposobnost, neoperativnost te vlade in tega predsednika vlade še veliko hujša, kot smo pričakovali. Aktivizem, ki se je začel takoj in zato ne prepozno, je vreden vsega spoštovanja. Nazadnje bo temu gibanju treba reči hvala, ko bo prišlo do volitev. Ne bi izrekal kritike gibanja, le primerjavo z gibanjem 2012–2013 bi naredil. Gibanje 2012–2013 je imelo vsebino, ki je presegala antijanšizem, je imelo vsebino glede neposredne demokracije, mehanizmov večje transparentnosti in boja proti korupciji. Če pogledamo dokumente, ki so takrat nastali, je bil to politični program, medtem ko je gibanje zdaj izključno protivladno in v tem smislu ne more doseči tiste moči, s katero bi lahko zamajalo obstoječo vlado in prisililo parlament, da vzpostavi novo vlado. Na začetku se mi je zdelo dobro, da tega nima, da je ta stvar čista in protivladna, ker vem, kaj vse to, da imaš politični program, pomeni. Upanje, da bi liki v parlamentu, ki jim očitno gre le za poslansko plačo, bili pripravljeni prestopiti na dobro stran, je verjetno prazno. Če pa na to pogledamo malo idealistično ali naivno, bi morda artikulacija jasnejših zahtev in programa morda uspela tehtnico v parlamentu prenesti vsaj k temu, da pride do uspešne konstruktivne nezaupnice. Zdaj gibanje ne ponuja močnejše alternative, ponuja samo že videno.

    Kakšno vlogo je pri vsem tem igrala epidemija?

    Uroš Lubej: Kot je bila epidemija priložnost za Ivana Janšo, tako je bila tudi priložnost za kogar koli, ki bi temu postavljal alternativo.

    Kaj se dogaja z upornikom v vas?

    Uroš Lubej: Na neki način je to poglavje za mano. Uporništva sicer ni konec, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska izkušnja iz mene naredila človeka, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanju ... Borba za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik. Vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila.

    Pa vaša pobuda za odpoklic župana, poslanca, vlade?

    Uroš Lubej: Ta ideja je prišla celo skozi vsa branja v parlamentu, državni zbor jo je potrdil, z vetom državnega sveta je bila ustavljena, potem pa v državnem zboru ni bilo 46 glasov, da bi prišlo do vnovične potrditve. Leta 2012 je bila ta pobuda odraz tistega časa, v tem smislu je bila dobra, ni bila pa najpomembnejša in odrešilna za demokracijo. Dobro bi bilo, če bi bila uresničena, bilo bi jo treba tudi podrobno premisliti, kako jo uresničiti, saj je treba omogočiti tistemu, ki je izvoljen, da mandat izpelje. To je bila ena izmed številnih idej, ki so bile takrat v zraku. Participativni proračun na lokalni ravni je ponekod tudi vpeljan, to je tudi dediščina vstajniškega gibanja.

    Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo, da bo simboliziralo obdobje, o katerem sva govorila?

    Dve stvari bi dal v vitrino. Dokument z zahtevami odbora vseslovenske ljudske vstaje, ki na eni strani uteleša tisti čas, ki vsebuje rešitve, pa tudi stvari, ki so problematične. Na ta papir pa bi položil granitno kocko, ki je bila simbolno in dejansko vržena v institucije tistega, tedanjega in v mnogočem tudi zdajšnjega režima, ki ga razumem kot fragmentiran kolaž političnih klik, ki obvladujejo to državo. Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami.

     

    53 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: Vuk Ćosić
    Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Vuk Ćosić je tudi protestnik in strateg protestov …
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.

     Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine

    Vuk Ćosić je digitalni akter, spletni interaktivni umetnik, pionir internetne umetnosti, strokovnjak za komuniciranje, civilnodružbeni aktivist, protestnik in strateg protestov. V pogovorih z njim in v njegovih javnih nastopih sem zasledila, da pogosto reče: "Mi, digitalci". Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje dolgoletno obdobje disidentstva in uporništva.

    "Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."

    Kdaj ljudem prekipi?

    Gre za kontinuum, pravi Vuk Ćosić, ko ga sprašujem, kdaj ljudem prekipi.

    "Protest se zgodi, ko ljudje zaznavajo grobo zadiranje v njihovo intimo, v družbene odnose, spreminjanje pravil igre, avtoritarizem ali grobe napade na človekove pravice. To so sprožilci."

    Primerjava protestov 2012–2014 in protestnega gibanja, ki smo mu priče zdaj:

    "Veliko podobnosti najdemo, tudi akterji na obeh straneh barikade so podobni, je pa hkrati veliko razlik. Pojavlja se vprašanje, koliko je pri tem čustev in koliko je tu politike, nekega taktičnega delovanja v smeri rezultata, ki se ga potem lahko vidi v parlamentarni politiki. V obeh primerih je veliko čustev in zelo malo politike. Tema je politična, delovanje pa ni politično."

    V proteste so vključene številne in zelo različne skupine. Je koordinacija med njimi naporna? Ćosić pravi, da je komunikacija med skupinami naporna zato, ker protesti trajajo že leto in pol: "Govorim o zadnjih protestih. V slovenski zgodovini ni bilo takih primerov. Ljudje, ki jim občutek revoltiranosti ne da miru, so pripravljeni vložiti veliko energije. To je glavno gorivo. Treba je imeti znanje, veščine, zraven so ljudje iz teatra, organizacije dogodkov, so male skupine, ki vztrajajo pri svojih ciljih, lepota vsega skupaj pa je, da obstaja potreba po skupnem delovanju."

    Je potreben še čas, da se iz tega izcimi tudi kaj političnega?

    "Grozno je, da po letu in pol govorimo še o času, ki ga potrebujemo. Številni so lansko pomlad mislili, da bodo še dvakrat ali trikrat prišli na ulico, pa se bo vlada zrušila, ko bo videla veliko teles pred parlamentom. A korelacije med volumnom protesta in obstojnostjo vlade ni."

    Iz vseslovenskih vstaj je nastala stranka Združena levica. Ali vidite kakšno možnost, da po protestih, ki potekajo v zadnjih mesecih, nastane kaj politično novega?

    "Znotraj protestniškega gibanja ne."

    Organizatorji protestov se srečujejo s številnimi težavami, ovirami, prepovedmi, globami, represijo, tudi širjenjem najrazličnejših laži …

    "V teh okoliščinah ni enostavno delati. Ne vem, kaj sledi. Druga stran ima vse bolj radikalen besednjak, ki mu realnost sledi, kar je grozno in ni šala. Ko se to vse konča, bomo tisti, ki preživimo, še bolj živahni."

    V zadnjih letih so protesti tesno povezani tudi z družabnimi omrežji. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?

    "Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest. Niso pa družbeni mediji dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Treba je zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Analogni aktivizem je še vedno nujen."

    21 min
  • Vitrina Slovenija o protestih: dr. Boris Vezjak
    Profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik dr. Boris Vezjak o mariborskih in vseslovenskih vstajah v obdobju 2012 - 2014, pa tudi o protestih danes. Vezjak je zaradi sodelovanja v vstajah slišal očitke, da je ekstremist, mariborski župan Franc Kangler pa ga je proglasil za očeta vstaj. Malo manj znano dejstvo pa je, da je dr. Vezjak soavtor slogana Nesimo jih vun!
    Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.

    Nesimo jih vun!

    Vseslovenske ljudske vstaje od leta 2012 do 2014 si v zgodovini protestnih gibanj mlade slovenske države zaslužijo posebno pozornost. To so bili množični protesti, ki so od konca novembra 2012 potekali po Sloveniji, začeli pa so se v Mariboru. Nastali so spontano, pri organizaciji so pomembno vlogo odigrala spletna družabna omrežja, najrazličnejše skupine na Facebooku, pozneje pa se je oblikoval tudi odbor, ki je skrbel za koordinacijo med številnimi skupinami, gibanji itd. Dogodki niso bili prijavljeni, kar so protestniki označili za obliko državljanske nepokorščine. Protestom so se množično priključili tudi kulturniki, ki so se povezali v koordinacijsko skupino kulture Slovenije (KOKS), med protesti so organizirali protestivale, umetniške programe, ki so kreativno poudarjali protestniške zahteve in sporočila, protestirali so proti vladnim ukrepom na področju kulture.

    Množična zborovanja so se novembra 2012 začela v Mariboru, povod zanje je bil projekt postavitve radarjev, s katerimi so merili hitrost v prometu in na tej podlagi kaznovali številne kršitelje. Po množičnih protestih v Mariboru je župan Kangler napovedal, da bo 31. 12. 2012 odstopil.

    Kangler ga je proglasil za očeta vstaj, dobil pa je tudi oznako, da je ekstremist.

    Dr. Boris Vezjak je bil v času mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstaj zelo dejaven. Franc Kangler ga je v enem izmed svojih tvitov proglasil celo za očeta vstaj.

    Protestna zborovanja 2012–2014 so imenovali vstaje. Kakšna je vsebinska razlika med vstajami in protesti? Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru, ki je tudi soavtor znanega gesla Nesimo jih vun!, nam najprej pojasni, zakaj proteste v tem obdobju imenujemo vstaje: "Mislim, da zelo stroge terminologije na tem področju ni. Pojem vstaj se je nanje vezal zato,  ker se je zgodil zelo spontan ulični revolt ljudi."

    "Že leta 2011 so bili nekateri manjši dogodki. Protestniška dinamika se je začela v Mariboru odvijati okrog Sanjina Jašarja, aktivista iz Pekarne. Spomnim se priprtja mariborskega župana 4. maja 2011, takrat je bilo že napeto, dan pozneje sem organiziral peticijo za odstop mariborskega župana."

    Borisa Vezjaka so takrat označili celo za ekstremista. Dobil je vabilo na zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z delovanjem ekstremističnih skupin.

    Sprožilec protestov so bili mariborski radarji, razlage razlogov pa so različne, pravi Vezjak.

    "Kangler je zmagal na volitvah 2006, svoj mandat je ponovil 2010, ko se je že zdelo, da je župan koruptiven, mediji so poročali o kazenskih ovadbah …  Ves čas smo se čudili, zakaj so ljudje tako tolerantni, zakaj to sprejemajo."

    Zgodilo se ni nič, podpora Kanglerju ni padala, pripoveduje Vezjak: "Potem je prišlo do vzpostavitve radarjev v okviru javno-zasebnega partnerstva, ki se je že samo po sebi zdelo sporno in koruptivno, nadaljevanje poznamo."

    Sprožilci in pravi razlogi

    Dr. Boris Vezjak ne sprejema klasične dihotomije, ki razlikuje med sprožilci in pravimi razlogi protestov: "To je običajno neka marksistična razlaga, kako ekonomske in socialne okoliščine dominantno določajo ravnanje človeka, da se je pač v Mariborčanih v tistem trenutku nakopičilo nezadovoljstvo, da so bile socialne stiske in revščina prevelike, da je zrasla brezposelnost."

    Vezjak je bil na vseh vstajah, zato se s tako razlago ne more strinjati, saj je prepričan, da je bilo še veliko drugih okoliščin.

    "Zakaj ne prej in ne pozneje ni privedlo do takšnega dogajanja? Zakaj ljudje protestirajo od lanskega leta naprej? Ti protesti niso socialnega značaja. Protestniškega dogajanja ne moremo pojasniti izključno na tak način."

    Vezjaku se zdijo takšne interpretacije včasih prehitre, pregrobe in presplošne: "Mislim, da je človek kompleksno bitje, ne gre le za ekonomske okoliščine, tu so tudi psihološke okoliščine, duševne stiske ljudi, nakopičene frustracije. Ko sem poslušal skandiranje ljudi Gotof si, v tem nisem videl le socialnih ozadij, ta razlaga me nikoli ni povsem prepričala."

    "Proteste, ki se vrstijo od 28. februarja 2020, se ne razlaga na ta način," ugotavlja Vezjak, ki pravi, da so zdajšnji protesti bolj politični, usmerjeni v obrambo demokracije, pravne države, človekovih pravic, svobode medijev: "Ker je bil Maribor za ljubljanocentrični pogled vedno, grdo rečeno, lumpenproletarsko mesto, se je mariborske proteste od začetka pojasnjevalo s socialnimi razlogi."

    Skupine na Facebooku

    Vstaje med letoma 2012 in 2014 so bile naša prva večja izkušnja z družbenimi mediji in skupinami na Facebooku, ki so dejavno vstopile v vstajniško gibanje.

    "Te vstaje so bile zelo specifične. Oblikovali so se različni krogi protestniških skupin. Eno je vodil Sanjin Jašar, ki pa ni bil povezan s skupino, ki je postala najbolj množična, nastopala pa je pod imenom Franc Kangler naj odstopi, njeni avtorji so bili ves čas skriti in anonimni, nastopali so prek Facebooka, dajali navodila, kdaj naj ljudje pridejo na ulice in trge, kakšna gesla naj uporabljajo."

    Anonimnost je bila ključna za njihov uspeh, poudarja Boris Vezjak, saj izpostavljenost pomeni določeno tveganje: "Brez anonimnosti tolikšne množičnosti najbrž ne bi bilo."

    Dinamika mariborskega dogajanja je bila ves čas na meji neke agresivnosti, se spominja Vezjak, ki dodaja, da so očitno Mariborčani manj potrpežljivi, prej naredijo kaj nepredvidljivega: "Tega na protestih, ki potekajo od lani, ne vidimo. V krogih Jaše Jenulla tega nismo nikoli zasledili."

    Ko se dotakneva odzivov oblasti na proteste, se Vezjak spomni, kako je mariborski župan takrat očital protestnikom, da uničujejo družbeno lastnino, da so agresivni in nasilni: "Danes vidimo, da so protestniki deležni vseh vrst diskreditacij, osebnih kompromitacij, šikaniranj, blatenj. Strankarski portali in mediji vsako ime obravnavajo posebej, na zelo osebni ravni skušajo kompromitirati udeležence protestov. Tovrstne medijske mašinerije Kangler ni imel, to tudi ni bil njegov slog."

    Kako je potekala koordinacija med skupinami? "Te koordinacije je bilo malo, nekatere vstajniške skupine so se dobivale v Pekarni, nekatere se pa sploh niso dobivale."

    Iskanje županskega kandidata 

    Vezjak pripoveduje, kako so morali znotraj vstajniškega gibanja po Kanglerjevem odstopu zelo hitro najti svojega županskega kandidata, skupina Skupaj za Maribor je predlagala vstajnika Andreja Fištravca, ki je marca 2013 zmagal na nadomestnih volitvah za mariborskega župana.

    "Fištravec je potem s seboj vzel ožjo ekipo protestniške skupine na Facebooku, mestu pa so skupaj z županom naredili več slabega kot dobrega. Razlogi so kompleksni in koreninijo v osebni psihologiji tedanjega župana."

    Kateri so uspehi in dosežki mariborskih vstaj? Tudi te ocene so različne, od tega, da je dobro, ker so se prebudile prakse upora, pa do mnenja, da so bile vstaje sicer neuspešne, a smo se iz njih veliko naučili.

    "Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. Jim je uspelo vpeljati nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je na to bolj vplivalo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."

    Je detroniziranje oblastnikov še mogoče?

    Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.

    "Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj pa imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."

    Ko Vezjak primerja mariborske in vseslovenske vstaje z današnjimi protesti, dodaja, da so bile vstaje usmerjene v boj proti korupciji.

    "Protestniki tudi za to oblast mislijo, da je koruptivna, a zdaj v prvi vrsti govorimo o tem, da je oblast nevarna, avtoritarna, sesuva demokracijo, da so pod njo ogrožene človekove pravice."

    So protesti zdaj na neki način tudi nadaljevanje vstaj? Vezjak najprej opozori, da je iz dogajanja leta 2013 nastal skupek vstajniških strank, iz katerih je nastala Združena levica, ki je bila leta 2014 na volitvah uspešna: "Luka Mesec in njegova Levica sta nekakšna kontinuiteta vstajniškega gibanja. Na volitvah 2014 je s kolosalnim rezultatom zmagal Miro Cerar, ki je bil takrat razumljen kot antipod vstajništva. To je bil čas, ko so ljudje zahtevali prenovo politike, Miro Cerar se jim je zazdel primeren kandidat z visoko moralno in etično integriteto in so ga nagradili. Cerar pa je nenehno poudarjal, da se demokracije ne rešuje na ulici, Miro Cerar je bil po svoji naravi antiprotestnik. To je nenavaden razplet tega dogajanja. Ljudje niso nagradili vstajnikov, v malem delu so nagradili Levico, nagradili so antivstajništvo, nekoga, ki ne protestira na ulicah, ki si ne maže rok s tem, da bi nosil transparente in skandiral proti oblastnikom."

    Boris Vezjak ne opaža, da bi zdajšnji protestniki razmišljali o ustanovitvi kakšne nove stranke.

    "V obtoku so določena imena voditeljev novih strank, a ti se protestov ne udeležujejo. Če upajo na uspeh, bi po mojem mnenju morali med ljudi na ulico."

    Kaj pa čas predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije?

    "Predsedovanje bo dalo v jadra nov elan, zdelo se bo, da je svetovna ali vsaj evropska pozornost usmerjena v Slovenijo, tuje novinarje bo bolj zanimalo, kaj se dogaja tukaj, kaj se dogaja na slovenskih ulicah. V tem smislu vidim priložnost za povečanje pomena protestov oziroma sporočil teh protestov."

    Kaj bi dal dr. Vezjak v Vitrino Slovenijo?

    "V to vitrino bi sicer dal Jašo Jenulla, a dvomim, da bi on hotel ostati v njej, zato dajem v vitrino kolo, simbol trenutnega protestništva."

    41 min

About Zgodbe

From the publisher's feed

Podkast Vala 202 z dodano vrednostjo. Poglobljeno in angažirano pripovedujemo zgodbe. Originalnih junakov, izjemnih dogodkov, drobnih in velikih zapletov. Zgodbe nekega časa, življenja in družbe.

More shows like Zgodbe

Lahko noč, otroci! by RTVSLO – Prvi

Lahko noč, otroci!

14 Listeners

Nedeljski gost by RTVSLO – Val 202

Nedeljski gost

3 Listeners

Opazovalnica by Jure Godler in Anže Tomić

Opazovalnica

12 Listeners

Frekvenca X by RTVSLO – Val 202

Frekvenca X

11 Listeners

18. vzporednik by RTVSLO – Val 202

18. vzporednik

2 Listeners

Globalna vas by RTVSLO – Val 202

Globalna vas

9 Listeners

Vroči mikrofon by RTVSLO – Val 202

Vroči mikrofon

4 Listeners

Evropa osebno by RTVSLO – Val 202

Evropa osebno

2 Listeners

Glasovi svetov by RTVSLO – Ars

Glasovi svetov

1 Listeners

Intelekta by RTVSLO – Prvi

Intelekta

3 Listeners

AIDEA Podkast by Klemen Selakovic

AIDEA Podkast

28 Listeners

Fejmiči by Žan Papič

Fejmiči

9 Listeners

Rožnata dolina by RTVSLO – Val 202

Rožnata dolina

3 Listeners

Money-How by Marja Milic

Money-How

4 Listeners

Atmosferci by Ciril Komotar, Jure Gregorčič, Sebastjan Plevnjak, Jernej Rajer

Atmosferci

7 Listeners