
Sign up to save your podcasts
Or


Petrinja. Pet mesecev po uničujočem potresu
Po uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti?
Drugi del Zgodbe s popotresnega območja Hrvaške: Junakinja iz Gline.
Naša jeza je brezmejna
Umetnik, fotograf, legendarni fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020. V njej je 587 njegovih fotografij, na katere je ujel ključna protestniška dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Prve posnetke protesta je Stojko naredil junija 1968 v času svetovnega študentskega gibanja.
"Povsod so bili močni protesti, v Sloveniji je bil pa po mojem mnenju bolj komoren protest. Sprehod v študentskem naselju, v menzi, ki je bila povsem napolnjena, pa so v prvi vrsti sedeli politiki, ki so jim prebrali, povedali zahteve študentov. Ni bilo nobenih spopadov, policije, ničesar."
Ko je leta 1968 Sovjetska zveza s svojimi sateliti napadla tedanjo Češkoslovaško in nasilno zatrla praško pomlad, je občudoval češke fotografe, ki so bili v tistem trenutku v Pragi. "Na nek čudežni način so spravili filme na zahod in v medije," pripoveduje Tone Stojko.
"Med njimi je bil tudi Josef Koudelka, danes svetovno znani fotograf. Ko sem se v Ljubljani srečal z njim leta 2014, sem mu povedal, kako zelo sem mu takrat zavidal."
Naša jeza je brezmejna, kot je Tone Stojko naslovil svojo knjigo, je pisalo na transparentu, ko so demonstrirali proti uporabi jedrske energije (1987).
"Dolgo sem iskal naslov, ki ne bi bil enoznačen, ki bi zajel vso mavrico zahtev, izraženih na demonstracijah. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."
Stojko pravi, da se med fotografiranjem prepusti toku: "Slikam vse mogoče in vse nemogoče. V Pragi, kjer je bila množica ljudi, so imeli nekateri fotografi lestve, prosil sem, če lahko stopim na eno. Perspektiva, ki jo vidiš nad glavami, je čisto nekaj drugega." Lestev ga od takrat pogosto spremlja na demonstracijah. Razstavljeno oziroma parkirano ima v galeriji Rihard Jakopič. Če jo potrebuje, si jo pa izposodi.
"Ko sem bil v bolnišnici, ker sem zbolel za covidom 19, je lestev tam mirovala, 27. aprila pa sem prišel ponjo."
31. maja 1988 je Stojko posnel znano fotografijo aretacije Janeza Janše, slučajno je namreč prišel po knjigo in ugotovil, da poteka preiskava. Ko so ga izpustili, je poiskal primeren prostor in s fotoaparatom čakal, kaj se bo zgodilo. Ko pripoveduje o tem, poudari:
"Mislim, da je vse odvisno od naključij. Če si v pravem trenutku na pravem mestu, potem lahko nastane fotografija, ki se zapiše v zgodovino."
V zadnjih več kot tridesetih letih so bile v Sloveniji množične demonstracije za Janšo in proti Janši … Kaj o tem misli Tone Stojko?
"Hočemo ali nočemo, Janša je glavni igralec v tej knjigi. Jaz sem samo beležil."
Je kronist ali del protestniške množice, ko fotografira demonstracije?
"Kakor kdaj. Če se strinjaš z zahtevami množice, si udeleženec, če se pa ne strinjaš, si samo kronist. Ko listam to knjigo, razmišljam o pomenu posnetkov. Spomin je namreč tako varljiv, da ti vedno kaj doda ali kaj odvzame. Pa tudi fotografijo, ki naj bi bila objektivna, se lahko zlorabi …"
Vsaka fotografija mu prebudi spomine. Pravi, da so imeli najglasnejše demonstracije gasilci, ko so protestirali pred vlado.
"Tulile so sirene, zakurili so kres, imeli so svoje naprave za gašenje. Oni so imeli napis ZA VAS SMO JUNAKI, ZA VAS PA BEDAKI. Demonstracije so bile pod vsemi predsedniki, pod vsemi vladarji, ki so si prilastili državo, razprodajali našo zlatnino, osiromašili so nas. Na začetku so govorili o Sloveniji kot Švici, zdaj pa imamo eno čudno, revno državo."
V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida 19 in vladavina Janeza Janše, je Tone Stojko dejaven del protestniške množice, tudi njegova jeza je brezmejna: "Ne morem si kaj, da ne bi tega zabeležil."
Kaj bi dal Tone Strojko v našo Vitrino Slovenijo?
"Izbral sem fotografijo z demonstracije otrok Ni planeta B. Na njihovem napisu piše KO SE OTROCI VEDEJO KOT BI SE MORALI VODITELJI, VODITELJI PA SE OBNAŠAJO KOT OTROCI, JE ČAS ZA SPREMEMBO. Ti otroci bodo živeli prihodnost. Vsi politiki se bodo prej ali slej poslovili, ti otroci pa si bodo morali zgraditi sami svojo prihodnost. Tam je bil še en napis: ZAŠČITITE ZEMLJO, KAJTI TO JE EDINI PLANET S ČOKOLADO."
Delo fotoreporterjev je nevarno, saj se na primer na demonstracijah lahko hitro znajdejo v nevarnih okoliščinah.
"Če pride kak robocop nadte, se moraš umakniti. Ko čistijo Trg republike, moraš narediti, kot oni mislijo. Sicer pa v vseh teh letih nisem bil v nevarnosti, razen enkrat na Kosovu, kjer so me pred Srbi, ki so bili takrat zelo jezni na Slovence, rešili policisti."
Po vojni za Slovenijo, ko je bil ves čas na terenu in posnel serijo odličnih fotografij, čeprav so mu krogle žvižgale mimo ušes, se je odločil, da ne bo več delal na vojnih žariščih. Na kranjskem sodišču, ko je pričal o uboju dveh avstrijskih fotoreporterjev na Brniku med vojno za Slovenijo, je sodnik dejal, da ima vsak človek določeno količino sreče in da je Tone Stojko svojo zalogo sreče že porabil.
"Danes lahko rečem, da sem zelo srečen, ker sem ne le enkrat, ampak večkrat porabil svojo zalogo sreče. Res moraš imeti srečo, da preživiš."
Larisa iz Zreč je maturantka Gimnazije Celje - Center. Zaradi epidemije ji je odpadlo že veliko stvari, ki so se jih srednješolci vedno veselili. Lani je odpadel maturantski izlet. Letos je odpadel maturantski ples. Ne bo pa odpadla matura. S pisanjem eseja se je že začela. Napetost pred koncem šolskega leta narašča.
Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilno
Prof. dr. Branko Lobnikar je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru predstojnik Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede. Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala.
"Filozofija slovenske policije se je obrnila leta 2020, ko je nastopila kriza covida 19. Takrat so policisti dobili dodatne naloge preprečevanja širjenja bolezni in so zelo hitro uporabili represijo, ker so za to dobili jasna navodila in ker so izhajali iz predpostavke, da je varovanje življenja temeljna pravica, ta je namreč za policista sveta, vse ostalo pa, kot izhaja iz policijske subkulture, pride kasneje, tudi pravica do zbiranja in svobode izražanja."
Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilno. ''Sledila je le enemu gospodarju,'' poudarja Lobnikar in to tudi podrobneje razloži.
"Vsaka policija ima dva gospodarja. Eden je oblast, ki jo pooseblja vlada, policija mora delati to, kar ji povedo, da mora narediti. Kako to policija naredi, pa je stvar policijske profesije. Drugi gospodar policije pa so državljani, davkoplačevalci, ki jim mora policija zvesto služiti. Policija je v lasti ljudi."
Dr. Lobnikar je bil na razvoj policijske dejavnosti v zadnjih treh desetletjih zelo ponosen.
"Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce. Upor je sestavni del naše države, družbe in vsega, kar smo."
Lobnikar še dodaja, da tisto, kar so policijski vodje in policisti naredili v zadnjem letu, zelo kvarno dolgoročno vpliva na mnenje ljudi o policiji.
"Covid 19 bo minil, izkušnje iz tega obdobja pa bomo dolgo nosili v sebi. Slovenska policija v tem letu ni reagirala tako kot leta 1991. Takrat je vedela, komu mora služiti."
Kaj je dr. Lobnikar prispeval za Vitrino Slovenijo? Stekleno kocko z znakom Fakultete za varnostne vede. Zakaj?
"Varnost je ena izmed temeljnih dobrin, zagotavljanje varnosti pa mora temeljiti na znanju. V času osamosvojitve je iz višje policijske šole začela nastajati fakulteta za varnostne vede, na kateri vzgajamo strokovnjake na področju varnosti. Znak fakultete sem izbral zato, ker je v času Slovenije tudi naša fakulteta zrasla iz malega otroka v žilavega odraslega."
Če se le da, mora vlada omogočiti proteste
Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.
"Če se le da, bi morala vlada omogočiti proteste, to je del demokratičnega ustroja, mu ne nasprotuje, ampak ga bogati."
V drugem valu epidemije so bili v Sloveniji protesti približno pet mesecev prepovedani. Najbolj radikalne razmere so bile februarja in marca 2021, ko se je lahko zbralo deset ljudi, niso pa se smeli zbrati na protestu. Protest je ustavno varovana kategorija, ki je sestavljena iz dveh ustavno varovanih pravic, to sta pravica do mirnega zbiranja (42. člen ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen ustave), zato bi morala vlada najti poti, kako bi ljudje lahko protestirali. Ustavni red ne temelji na naših navadah in samoumevnostih, ampak na zgodovinskih izkušnjah o tem, kaj je pomembno, da lahko sobivamo, pripoveduje dr. Rajgelj. Lahko smo se družili v parku, hodili v trgovino, protestirati pa je bilo prepovedano.
"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."
Ker so se se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih številni posamezniki in organizacije znašli v pravnih postopkih, je nastala Pravna mreža za varstvo demokracije, ki jim nudi pomoč. Veliko primerov, ki so jih dobili v prvih mesecih delovanja, je povezanih s kaznovanjem protestnic in protestnikov. Kazni so zelo visoke.
"V času, ko ljudje težko preživijo, jih denarne kazni lahko uničijo veliko bolj kot policistov pendrek."
Kakšen protestniški narod smo?
"Hinavski smo. Kadar naši protestirajo, je ustava na mestu, takrat, ko njihovi, pa ni. Vsak ima pravico protestirati na miren način, tako podporniki Janeza Janše pred sodiščem kot njegovi nasprotniki na Trgu republike. Pravico moramo razumeti kot posodo, ki je pripravljena za vsakega, da vanjo vmeša, kar misli, da je prav."
Vitrino Slovenijo krasi tudi eksponat. Letošnja tema festivala kritične misli in elektronske glasbe Grounded je država. Ko so iskali metafore in podobe, s katerimi bi lahko prikazali festival, se je Barbara Rajgelj spomnila plakata po izgubljenem referendumu za družinski zakonik iz leta 2015, na katerem je kokoš brez glave. Ta plakat je dr. Rajgelj izbrala za našo vitrino, ki nastaja ob 30. obletnici Slovenije.
Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo
V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije, v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ...
Izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, pravi: "Protestiramo na različne načine. Proteste lahko izvajajo posamezniki, najbolj vpadljivi pa so tisti, v katere so vključene večje skupine ljudi."
Trideset let Slovenije je tudi trideset let protestov ...
"Bili so protesti, ki so imeli večji odmev, pa tudi taki z manjšim odmevom. Te kolektivne akcije so del našega vsakdana, element v demokratičnem ustroju in delovanju družbe, v tem ni nič napačnega. Ljudje se identificirajo z različnimi protesti, v naši zgodovini pa so pomembni tisti, ki so zaobjeli največji spekter ljudi, verjetno pa so bili uspešni zato, ker so imeli konkreten cilj."
Veliko strok se ukvarja s protesti, zgodovina, sociologija, psihologija, socialna psihologija, pravo, kriminologija … "Moji ameriški kolegi, socialni psihologi, interpretirajo tudi aktualne dogodke, imajo korajžo, da se tega lotijo, pri nas pa je vedno neka pazljivost, da nam ne bi očitali politizacije. Lažje interpretiramo, kaj se dogaja v tujini. Tudi pri strokovnjakih, raziskovalcih, znanstvenikih je razširjeno mnenje, da je treba iti čim dlje od politike. Menim, da bi se morali s politiko ukvarjati vsi, saj gre za načelo vodenja, upravljanja skupnosti in mi vsi smo skupnost. Temu smo zavezani, intelektualci še toliko bolj, ker je država v nas vlagala in ji moramo vračati tako, da se ukvarjamo s tem, kaj se dogaja z našo skupnostjo. To je naša zaveza, ki pa se ji poskušamo, priznam, včasih malce izogniti," je kritičen Musil.
Koliko uporniškega duha je še ostalo v sodobnem človeku, ki je atomiziran, ki pogosto ne čuti pripadnosti skupnosti? Je toliko upornosti v nas, da se dvignemo s kavča? Dr. Musil pojasnjuje, da je v času epidemije ena izmed poti, če so ljudje nezadovoljni, da pasivno sprejemajo stvari in čakajo na boljše čase. V zadnjih mesecih je tega več kot prej. Dr. Musil pa optimistično zaključi svoj odgovor.
"Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."
Kaj bi dr. Bojan Musil postavil v našo vitrino ob 30. obletnici slovenske države? Izbral je značko iz devetdesetih let, ki je bila povezana z akcijo Sveta Evrope Vsi drugačni, vsi enakopravni.
"Mislim, da je kampanja Vsi drugačni, vsi enakopravni precej zaznamovala moja študentska leta, povezana je z različnimi množičnimi protesti pri nas, saj se navezuje na varovanje demokracije in človekovih svoboščin," je povedal dr. Bojan Musil.
Letos mineva 200 let od smrti francoskega vladarja in cesarja, velikega vojskovodje, ki se je na ozemlju današnje Slovenije zadržal le nekaj dni
Jurčičevo leto pri nas, Napoleonovo v Franciji. In to ni edino, kar ju povezuje na traku zgodovine. Josip Jurčič je namreč v knjigi Spomini starega Slovenca literarno obdelal spomine dolenjskega podčastnika v francoski vojski.
Napoleon naj bi Kobaridcem dejal: "Ni pomembno, koga častiš in moliš, pomembno je, da častiš in moliš."
Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo.
Napoleonu za petami so bili naši sogovorniki:
Fedja Klavora, upokojeni arhitekt je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža.
O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije.
O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in nekdanji veleposlanik v Parizu Janez Šumrada.
V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler.
Kako praznik dela obeležujejo zdravstvena delavca, dostavljalec hrane in delavec v tovarni?
To obdobje si bomo zapomnili tudi po eni najbolj očitnih sprememb, ki jih lahko opazimo v urbanem okolju - po modrih Woltovih škatlah. Naš sogovornik je na kolesu ali v svojem avtu dostavil že več kot 1.000 obrokov. Občasno si jih privoščijo tudi zdravstveni delavci. Zakonca iz okolice Celja delata ruske turnuse, ob tem pa skrbita še za tri otroke. Zadnji sogovornik je že 38 let zaposlen v nekdanji Tovarni celuloze in papirja v Krškem, danes papirnici Vipap. V zadnjih desetletjih se je spremenilo ogromno, zelo velike spremembe pa v svojih delovnih okoljih med epidemijo opažajo tudi naključni sogovorniki, ki smo jih ustavili na ulicah.
Tina Krog dela v domu upokojencev Nova Gorica. Stanovalke in stanovalci jo imajo zelo radi, saj je nasmejana, iskrena, skoraj nepogrešljiva. Življenje v domovih je zdaj znosnejše kot v prvem valu, a spomini na zaprt dom ter izolirane stanovalce so še vedno navzoči in boleči. Ni še vse povsem tako kot je bilo. Da bi vsi skupaj bolje razumeli, kako se je spremenilo življenje starejših, je Tina snemala zvočni dnevnik. Prisluhnite ji.
Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite nam in preberite navodila za snemanje.
Pisanje dnevnika zahteva disciplino, a kdor ga je pisal, ve, da se izplača. Branje dnevnikov čez deset, dvajset let je neprecenljivo. Zelo natančno opisujejo čas, ljudi, njihove navade in stiske. Na svetu pa so tudi ljudje, ki dnevnike snemajo z mikrofonom. Zvok resnično doda čisto novo dimenzijo: misli so posnete, ko se zgodijo, prav tako vsakdanji pogovori in dogodki. O ljudeh pripovedujejo tudi barva glasu, pogovori in vsakdanji dogodki. Zaprite oči in se postavite v čevlje zdravnice.
Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite nam in preberite navodila za snemanje.
From the publisher's feed

14 Listeners

3 Listeners

12 Listeners

11 Listeners

2 Listeners

9 Listeners

4 Listeners

2 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

28 Listeners

9 Listeners

3 Listeners

4 Listeners

7 Listeners