Zgodbe

Zgodbe

Download on the App Store

Zgodbe episodes

  • 45 let tovarne zdravja, 3. del: UKC smo predvsem ljudje
    Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana.
    Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc

    Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog

    "Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."

    Tako je delo na urgenci opisoval prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …

    "Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."

    Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.

    "Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."

    Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?

    "Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."

     Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …

    "Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."

    Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.

    "Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."

     

    Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...

    "O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."

    Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.

    "V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."

    Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."

    "Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."

    Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.

    "UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."

    Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.

    "Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."

    44 min
  • 45 let tovarne zdravja, 2. del: Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to dr. Stanko Kristl
    Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti.
    Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc

    Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl

    Dr. Stanko Kristl se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.

    Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.

    Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.

    "Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."

    Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.

    Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.

    "Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."

    Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.

    "Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."

    Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?

    "Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."

    Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.

    Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.

    "Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."

    Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.

    "Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."

    Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.

    "Arhitektura je raziskovanje," razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?

    "Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca," reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.

    35 min
  • 45 let tovarne zdravja, 1. del: Zgodovinski temelji UKC Ljubljana
    Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
    Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc

    Od špitalov do moderne bolnišnice

    Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi.  "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

    V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.

    "Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."

     

    Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.

    "Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."

    Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.

    "Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."

    Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.

     

    Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

    "Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."

    Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.

    Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.

    Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.

    "Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."

    UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.

    "To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."

    Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.

    "Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."

    Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.

    "Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."

    Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.

     

    39 min
  • Big Foot Mama, preprosto rokenrol
    O lovcu, Urugvaju, Ljutomeru in tibetantskih zvončkih, o ROI (Return On Investment), prvi slovenski hip-hop/rap združbi, ter karmi iz Vinkovcev. Nekaj malega tudi o glasbi. Andrej Karoli in Big Foot Mama.

    Jože Habula, Danijel Gregorič, Alen Steržaj, Zoran Čalić in Grega Skočir ob 30-letnici delovanja

    "Bili smo v nekem lokalu, večinoma klientela glasbenikov, bil je tudi Gušti. Iskali so novega vokalista. Takrat so igrali na srednješolskih plesih, nisem bil fan, ampak ok. Šel sem na vajo in ostal tam." - Grega Skočir

    Ko je Jože Habula videl, da ima Miha Guštin - Gušti značko Clinta Eastwooda, je vedel, da se bosta razumela. Alen Steržaj je pri Jožetu kupil svoje prve bobne za 300 mark, Zoran Čalić je po nepričakovani selitvi v Slovenijo prejel klic v studio, Grega Skočir pa je bil najprej v hip hop vodah z Ali Enom. Daniel Gregorič je bil ob pravem času na pravem mestu – v diskoteki Palma.

    "Konc srednje šole, vedno sem si želel imet band. Dobili smo se jaz, Kos in Sršen, ki sta hodila na mojo šolo. Preko njiju sem spoznal še Guštija, ki je imel značko od Clinta Eastwooda. Ko sem to videl, sem si rekel, to zna bit okej." - Jože Habula

    1 hr 9 min
  • Kako je imeti brata z "napako"
    Bratje in sestre otrok s posebnimi potrebami so velikokrat deležni manj pozornosti staršev, saj so ti preveč zaposleni s skrbjo za otroka, ki potrebuje več njihove pomoči. Po drugi strani pa stroka ugotavlja, da zaradi drugačne sorojenske izkušnje takšni otroci odrastejo v bolj pozorne, empatične in delavne ljudi. Kako je odraščati v družini z otrokom s posebnimi potrebami, kakšna je dinamika odnosov, kako je z odzivi in pomočjo širše skupnosti?
    Zgodbo na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek. Sodelujejo sorojenci s podobnimi izkušnjami in strokovnjaki.

    Zgodbo o sorojencih otrok s posebnimi potrebami na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek

    Bratje in sestre otrok s posebnimi potrebami so velikokrat deležni manj pozornosti staršev, saj so ti preveč zaposleni s skrbjo za otroka, ki potrebuje več njihove pomoči. Po drugi strani pa stroka ugotavlja, da zaradi drugačne sorojenske izkušnje takšni otroci odrastejo v bolj pozorne, empatične in delavne ljudi. Kako je odraščati v družini z otrokom s posebnimi potrebami, kakšna je dinamika odnosov, kako je z odzivi in pomočjo širše skupnosti?

    "Zakaj prav on? Zakaj prav naša družina?"

    Zgodbo na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek. Sodelujejo sorojenci s podobnimi izkušnjami in strokovnjaki.

    18 min
  • Nepozabni ples Michaela Jordana v Trstu
    Veliki Michael Jordan je igral tudi na pragu Slovenije. Njegova menjava pa je bil … Slovenec! Bilo je 26. avgusta 1985 v Trstu, na ekshibicijski tekmi sta se srečala košarkarska kluba Juve iz Caserte in domači Stefanel, ki ga je priložnostno okrepil tudi eden izmed največjih zvezdnikov v svetovni zgodovini športa. Michael Jordan je po uspešni NBA sezoni novinca pri Chicago Bulls blestel tudi v Evropi, seveda je nosil številko 23. V svojem slogu je plesal in letel po zraku, zlahka je dosegel 30 točk, v enem izmed močnih zabijanj pa je razbil tablo in za pol ure prekinil tekmo. Tisti večer je bil soigralec Michaela Jordana tudi Boris Vitez, zamejski Slovenec z Opčin z zavidljivo košarkarsko kariero. 35 let kasneje se spominja gostovanja "Air Jordana", vzdušja na tekmi in v garderobi, nekaterih anekdot. Zvezdnikovega nepozabnega košarkarskega plesa. Tudi možnosti, da bi z Jordanom spet stopil v kontakt.
    Avtor: Luka Hvalc

    Legendarni košarkar Michael Jordan je pred 35 leti nastopil v Trstu, med zabijanjem razbil tablo, njegova menjava pa je bil zamejski Slovenec Boris Vitez. Kako je "Air" delil avtograme ...

    Veliki Michael Jordan je igral tudi na pragu Slovenije. Njegova menjava pa je bil … Slovenec! Bilo je 26. avgusta 1985 v Trstu, na ekshibicijski tekmi sta se srečala košarkarska kluba Juve iz Caserte in domači Stefanel, ki ga je priložnostno okrepil tudi eden izmed največjih zvezdnikov v svetovni zgodovini športa. Michael Jordan je po uspešni NBA sezoni novinca pri Chicago Bulls blestel tudi v Evropi, seveda je nosil številko 23. V svojem slogu je plesal in letel po zraku, zlahka je dosegel 41 točk, v enem izmed močnih zabijanj pa je razbil tablo in za pol ure prekinil tekmo.

    Tisti večer je bil soigralec Michaela Jordana tudi Boris Vitez, zamejski Slovenec z Opčin z zavidljivo košarkarsko kariero. 35 let kasneje se spominja gostovanja "Air Jordana", vzdušja na tekmi in v garderobi, nekaterih anekdot. Zvezdnikovega nepozabnega košarkarskega plesa. Tudi možnosti, da bi z Jordanom spet stopil v kontakt.

    Fotogalerija: Ekipa Stefanela z Michaelom JordanomFoto: Arhiv Borisa Viteza Med spektakularnim zabijanjemFoto: Wikipedia Odmevi v italijanskem tiskuFoto: MichaelJordanInTrieste Boris Vitez 35 let kasnejeFoto: Luka Hvalc Michael in BorisFoto: Luka Hvalc V Trstu Foto: MichaelJordanInTrieste Klop StefanelaFoto: MichaelJordanInTrieste SoigralcaFoto: Arhiv Borisa Viteza

    18 min
  • Poletje v zaledju Tržaškega zaliva
    Opčine, Nabrežina in Sesljan. Tri naselja v zaledju Tržaškega zaliva, v katerih živi tudi zelo dejavna slovenska manjšina. Kako domačini doživljajo ponovno oživitev javnega življenja in gospodarstva po epidemiji, kako z nekajtedenske razdalje komentirajo vrnitev tržaškega Narodnega doma, kako gledajo na politiko in medetnične odnose in kako preživljajo poletje ob tržaškem morju, h kateremu v novih turističnih razmerah prihajajo tudi enodnevni gosti iz Slovenije? Sogovorniki: Jasna Simoneta, kulturna antropologinja in etnologinja iz Nabrežine; Boris Vitez, gostinec in športni delavec z Opčin; Jasna Tuta, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana; podmladek Jadralnega kluba Čupa.
    Avtor: Luka Hvalc

    Preživeli smo poletni dan med zamejci ob tržaškem morju, ki je v novih turističnih razmerah obljudeno tudi z enodnevnimi gosti iz Slovenije.

    Opčine, Nabrežina in Sesljan. Tri naselja v zaledju Tržaškega zaliva, v katerih živi tudi zelo dejavna slovenska manjšina. Kako domačini doživljajo ponovno oživitev javnega življenja in gospodarstva po epidemiji, kako z nekajtedenske razdalje komentirajo vrnitev Narodnega doma, kako gledajo na politiko in medetnične odnose in kako preživljajo poletje ob tržaškem morju, h kateremu v novih turističnih razmerah prihajajo tudi številni enodnevni gosti iz Slovenije?

    Sogovorniki:
    • Jasna Simoneta, kulturna antropologinja in etnologinja iz Nabrežine
    • Boris Vitez, gostinec in športni delavec z Opčin
    • Jasna Tuta, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana
    • podmladek Jadralnega kluba Čupa
    Po Ribiški poti je do obale iz Nabrežine pol ure hoje S poti se ponujajo sijajni razgledi Kraški rob krasijo trte Tik pred obalo so vklesani verzi pesmi Iga Grudna Nabrežinska plaža Poletje v nabrežinskem zalivu V mini marini je tudi restavracija Jasna Simoneta je antropologinja iz Nabrežine Sesljanska marina Poletna ponudba Jasna Tuta, svetovna popotnica, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana Bife na tramvajski postaji na Opčinah Boris Vitez, gostinec, nekdanji košarkar in športni delavec Ulica na Opčinah Pogled na Tržaški zalivFoto: Val 202

    29 min
  • Svet doma: od Jeruzalema do Rima
    Kako prepotovati svet doma? To je rdeča nit te epizode podkasta Zgodbe. Ekipa Poletja v dvoje si je zadala izziv, ali je mogoče prepotovati svet, ne da bi prečkali meje. Staknili smo glave, poiskali pet slovenskih krajev z zanimivim imenom in se odpravili na izlet. Nastalo je pet reportaž iz krajev s slavnimi imeni.
    Jeruzalem, Puščava, Barka, Dunaj in Rim.
    1 hr 16 min
  • Za las ušel ostrostrelcu
    Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je takrat štel 16 let.
    Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.
    Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal:
    “Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”

    Slovenec Dejan Gajšek se je med krvavim razpadom nekdanje Jugoslavije boril na strani vojske Bosne in Hercegovine

    Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je imel takrat 16 let.

    Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.

    Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil med genocidom v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal:

    “Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”

    Dokazila in priznanja Dejana Gajška

    10 min
  • Kako se zamejci na avstrijskem Koroškem spoprijemajo s koronakrizo?
    Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija.

    Kako se naši severni zamejci na avstrijskem Koroškem spoprijemajo s koronakrizo, kdo jo je najhuje občutil in kako močno je zaprta meja vplivala na ljudi z obeh strani tako na osebnem kot tudi na poslovnem področju

    Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija.

    Nekatera podjetja so letošnjo krizo preživela dobro, druga pa so prišla v težave, saj so se po tem, ko mesec ali dva niso dobila prihodkov, začela spraševati, kako naprej, gospodarsko sliko na avstrijskem Koroškem orisuje Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze. Politiki so delali napake pri sprejemanju ukrepov, saj nimajo izkušenj s takšnim kriznim upravljanjem, hkrati pa so se vedli, kot da vse razumejo. Najbolje je krizo preneslo gradbeništvo: "Če ima nekdo v strehi luknjo, jo je treba popraviti, tudi če je epidemija," pojasnjuje krovec Robert Hedenik.

    "V Avstriji so ocenili, da bodo za skrajšan delovni čas potrebovali do 12 milijard evrov, počrpali pa so majhen delež, približno 2,5 milijardi. Če primerjamo ukrepe v Sloveniji in Avstriji, so se sprva zdele avstrijske številke zelo visoke, nerealistična s slovenskega vidika, kar pa je dejansko počrpano, je tudi v Avstriji bistveno bolj realistično. Avstrijci smo bolj razglašali, kaj vse bomo naredili, na določene podporne svežnje pa čakamo še danes." – Andrej Hren, tajnik Slovenske gospodarske zveze

    Najbolj prizadeta panoga je tudi v Avstriji turizem. Skoraj 80 odstotkov zaposlenih v tej panogi so morali ali odpustiti ali jim skrajšati delovni čas, samo sedem odstotkov  jih je delalo ves čas. Hoteli so bili zaprti ves čas krize, bolje so jo odnesli gostinci, ki so prilagodili svoje storitve.

    "Avstrija ni uvedla bonov. Dolgo časa smo imeli zaprte meje na jugu in s tem je zvezna vlada pričakovala, da bo Avstrijec ostal v Avstriji. Ne moreš zapreti meja in reči ljudem, da zdaj pa ne bodo šli nikamor. Ali sploh ne gredo na dopust ali pa zdaj vseeno grejo na Hrvaško, v Italijo ali Slovenijo." – Ludwig Druml, hotel iz Bistrice na Zilji

    Avstrija je sicer po zaslužku na prebivalca od turizma druga na svetu, njen turistični prihodek znaša 2700 evrov na prebivalca. Za primerjavo, slovenski je skoraj polovico manjši. 

    15 min

About Zgodbe

From the publisher's feed

Podkast Vala 202 z dodano vrednostjo. Poglobljeno in angažirano pripovedujemo zgodbe. Originalnih junakov, izjemnih dogodkov, drobnih in velikih zapletov. Zgodbe nekega časa, življenja in družbe.

More shows like Zgodbe

Lahko noč, otroci! by RTVSLO – Prvi

Lahko noč, otroci!

14 Listeners

Nedeljski gost by RTVSLO – Val 202

Nedeljski gost

3 Listeners

Opazovalnica by Jure Godler in Anže Tomić

Opazovalnica

12 Listeners

Frekvenca X by RTVSLO – Val 202

Frekvenca X

11 Listeners

18. vzporednik by RTVSLO – Val 202

18. vzporednik

2 Listeners

Globalna vas by RTVSLO – Val 202

Globalna vas

9 Listeners

Vroči mikrofon by RTVSLO – Val 202

Vroči mikrofon

4 Listeners

Evropa osebno by RTVSLO – Val 202

Evropa osebno

2 Listeners

Glasovi svetov by RTVSLO – Ars

Glasovi svetov

1 Listeners

Intelekta by RTVSLO – Prvi

Intelekta

3 Listeners

AIDEA Podkast by Klemen Selakovic

AIDEA Podkast

28 Listeners

Fejmiči by Žan Papič

Fejmiči

9 Listeners

Rožnata dolina by RTVSLO – Val 202

Rožnata dolina

3 Listeners

Money-How by Marja Milic

Money-How

4 Listeners

Atmosferci by Ciril Komotar, Jure Gregorčič, Sebastjan Plevnjak, Jernej Rajer

Atmosferci

7 Listeners