
Sign up to save your podcasts
Or


Brskanje za starimi viri in zgodbami nam zelo hitro pokaže, da so bili naši kraji nekoč še veliko bolj neusmiljeni, nesrečni, zločinski, ljubosumni, maščevalni in krvavi kot so danes
7. aprila leta 1884 se je v gostišču Struge v Lučah v Zgornji Savinjski dolini zgodil strašno okruten trojni umor, ki je zaznamoval kraj in njegove pripovedi za naslednje stoletje in več.
Gre za zgodbo, v kateri je vse – srhljivka, kriminalka, psihološka drama, krajevna in hišna zgodovina, smrt in življenje. In je resnična zgodba, polna preobratov, ki z vsakim novo podrobnostjo dobi čisto novo dimenzijo.
2. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc
60. izvedba Pokala Vitranc je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval "vitranške legende".
Spominjamo se tistih, ki so skrbeli za evforijo in nepregledno množico navijačev na Pokalu Vitranc. Spregovorili bodo slovenski smučarski junaki, zmagovalci. Smučarski navdušenci so se zaradi njih vsak leto na začetku decembra, kdaj januarja, kasneje pa marca, ki je tudi zdaj ob koraku v sedmo desetletje termin tekem za Pokal Vitranc, valili v Zgornjesavsko dolino, bodrit naše heroje - junake, s katerimi smo se poistovetili v času narodnobuditeljstva, ko je tudi alpsko smučanje prispevalo kamen v osamosvojitveni mozaik. Slovenci smo v bivši državi državi veljali predvsem za smučarje in v tem smo bili tako dobri, da so nas tudi v ostalih, takrat vse prej kot smučarskih republikah, začeli jemati resno.
Fotogalerija spominov na največje slovenske uspehe na Pokalu Vitranc: Bojan Križaj med vožnjo Rok Petrovič med vožnjo Ingemar Stenmark in Bojan Križaj Ingemar Stenmark, Bojan Križaj, Rok PetrovičFoto: Srdjan Zivulovic/Bobo Rok Petrovič Bojan Križaj Bojan Križaj po zmagi Rok Petrovič Jure Košir na vitranški strmini Jure Košir Jure KoširFoto: BoBo
1. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc
60. izvedba Pokala Vitranc je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval "vitranške legende".
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. O organizacijski plati tekmovanja razmišljajo "vitranške legende" Janez Šmitek, Mato Podrekar, Tone Vogrinec in Blaž Jakopič.
Z Janezom Šmitkom smo se med drugim sprehodili skozi tehnološki razvoj priprave prog, z Matom Podrekarjem obujali spomine na razvoj merjenja časa, s Tonetom Vogrincem orisali tiste neverjetne, zlate čase alpskega smučanja, ko se je pod okriljem Bojana Križaja novi rod smučarjev prebil tudi na najvišjo stopničko. O prvih točkah za takrat jugoslovansko alpsko smučanje, prav na pokalu Vitranc leta 1968, je spregovoril Blaž Jakopič, o pokojnem Vojtehu Budineku, brez katerega ne bi bilo takšnega organizacijskega razvoja, pa so govorili drugi, tudi Mato Podrekar, ki že od začetka na tekmovanju skrbi za meritve.
Kako je sredi Ljubljane nastal zametek kitajskega interneta in zakaj je v resnici propadlo slovensko računalniško podjetje, katerega stečaj se je končal šele pred dnevi. Bi lahko imeli slovensko Nokio ali Samsung?
Podjetje Iskra Delta je bilo pred dobrimi 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli.
Pred dnevi je bila objavljena informacija, da se šele po 31 letih končuje stečaj Iskre Delte. Stečaj se je začel 5. februarja 1990, v njem pa so bili upniki 100-odstotno poplačani že v devetdesetih letih, v nadaljevanju pa so postopek zavlekle nedokončane pravde na sodiščih. Kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja, je bilo v stečaju unovčenega za 6,9 milijona evrov premoženja, celotni prihodki v stečaju pa so znašali 9,7 milijona evrov.
Leta 2016 smo v oddaji Frekvenca X podrobno analizirali vzpon in propad Iskre Delte, srečali smo se z glavnimi akterji. Ob informaciji o dokončnem stečaju, ponovno objavljamo nekoliko aktualizirano raziskovalno temo.
Sogovorniki:Dejstvo je, da je bilo podjetje Iskra Delta fenomen svojega časa. Ali bi lahko danes imeli svojo Nokio, Samsung ali Microsoft pa seveda ostaja zgolj hipotetično in v resnici z romantičnimi spomini verjetno pretirano ozaljšano vprašanje. Morda pa bo ozadje delovanja in propada Iskre Delte kdaj dobilo še kakšno dodatno razlago, z dokončnim stečajem pa se te dni tudi formalno končuje pomembno poglavje slovenske tehnološko-podjetniške zgodovine.
?️ Šele po 31 letih se končuje stečaj Iskre Delte, poročajo @finance_si. Pred leti sem se poglobil v nenavadno zgodbo propada slovenskega računalniškega podjetja, ki je med drugim razvilo tudi legendarni računalnik Partner. 1/18 pic.twitter.com/UrtDgweJSb
— Luka Hvalc (@vahlc) February 20, 2021
Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular
Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. Aleksandra Berberih Slana: "Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti."
O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular.
Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati
Dr. Dular je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj vodi državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.
"Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "Učimo se raje na napakah drugih."
Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni
Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator Mitja Milavec je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.
Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."
S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.
Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati." Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.
"Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."
V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.
Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA
Učitelj in bobnar Jože Habula je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.
"Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."
Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."
Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "To se je zgodilo leta 1996. V tej naši Sloveniji smo že bili."
Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.
"Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari. Znanje je rešitev."
Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.
Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo
Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov. Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.
"Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta, imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."
Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.
"V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in razmišljanja."
Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.
"Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."
Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?
"Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval."
Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."
Dr. Aleksandra Berberih Slana: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
"Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."
Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.
"Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."
Še o pomenu postavljanja vitrin:
"Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."
Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?
"Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."
Po ocenah Društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice naj bi vsako noč v Ljubljani spalo zunaj na prostem med 40 in 50 ljudi
Ko so se zaprle trgovine in je prišel v veljavo odlok o prepovedi združevanja zaradi epidemije, so se skoraj izpraznile tudi ulice. Takrat so na Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice zunaj opazili večinoma samo še njihove člane in članice.
Kako je na ulici slišati pobude "Ostanite doma", kakšno nevarnost predstavlja novi koronavirus in v čem bo ta zima drugačna za brezdomce?
Nekateri brezdomci pravijo, da so ljudje bolj solidarni, drugi govorijo o povečani nestrpnosti.
Razmere v Mariboru in na Ptuju je preverjal Gorazd Rečnik, kjer se je pogovarjal s Kamro in mariborskimi Kralji ulice. Iz Nove Gorice, kjer trenutno prenavljajo Skupnostni center in za brezdomce skrbi ŠENT, se je oglasila Nataša Uršič. Po Ljubljani se je sodelavci ljubljanskih 'Kraljev' sprehodil Gašper Andrinek.
Letos že osmo leto poteka akcija "Skriti Božiček za brezdomce", 1653 brezdomcev po vseh regijah bodo obdarili s stvarmi, ki jih je vsak napisal v pismu. Društvo Humanitarček, ki dobrodelno akcijo pripravlja že od leta 2012, poskrbi tudi za distribucijo po vsej Sloveniji in za dostavo darila v roke brezdomcu!
Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim
Mediji in UKCNovembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.
"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."
Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.
"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."
UKC in medijiJure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.
"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."
Kako se UKC odziva na kritike?
"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."
Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?
"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."
Pritožbe in pohvale pacientk in pacientovKlinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.
"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."
Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.
"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."
Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ".
"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."
Prostovoljke in prostovoljci pomagajo UKCKo je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.
"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."
Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.
Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.
"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."
Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:
"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."
To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...
Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.
O pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC Ljubljana
Mojca Blatnik: Vsa znanost o prehrani se konča na krožnikuCentralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. "Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi," razlaga Mojca Blatnik, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna.
"Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala."
Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha …
Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu?
"Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."
Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan?
"Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki."
Marko Turenšek: Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nasV sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi Marko Turenšek. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...).
Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: "Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas." Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov.
Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen.
"Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela."
Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: "Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari."
Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka:
"Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."
Prof. dr. Matej Drobnič in Florjan Omejc o odnosu med zdravnikom in bolnikom
Florjanova zgodba
Leta 1992 je imel Florjan Omejc enajst let. Imeli so prosto uro in s sošolci so se razigrano podili po Mostu na Soči. Florjan je skočil na cesto in zgodila se je huda nesreča. Povozil ga je tovornjak. Tako zelo mu je poškodoval nogi, da so zdravniki razmišljali tudi o amputaciji. V kliničnem centru v Ljubljani so se, pripoveduje Florjan, odlične zdravstvene ekipe zelo trudile in rešili so mu obe nogi.
"Lahko bi bil invalid, ki bi zdaj sedel na vozičku. Koliko korakov mi je podaril klinični center! Takrat sem res drugič shodil."
Po letu dni se je Florjan vrnil med svoje sošolce. Pomagal si je z berglami, a stal je na svojih nogah. Uspešno je končal fakulteto za gozdarstvo, zdaj je vodja gozdnega obrata Tolmin v družbi Slovenski državni gozdovi. Florjan razlaga, kako sta se z zdravnikom na ortopedski kliniki pogovarjala o njegovih težavah z gležnjem, ki so se začele okrog leta 2010, zdravnik mu je predlagal zatrditev gležnja, a je Florjan izrazil dvome, poskusila sta še nekaj drugih možnosti, a je Florjana Omejca še vedno zelo bolelo.
"Potem sva se z dr. Matejem Drobničem odločila za zatrditev. Zdaj je veliko bolje, tudi položaj gležnja je drugačen."
Florjan Omejc zdravnikom, ki so mu pomagali takoj po nesreči, pa tudi prof. dr. Mateju Drobniču, ki je specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, profesor na medicinski fakulteti, tudi predstojnik katedre za ortopedijo, zelo zaupa. Ne srečamo pogosto človeka, ki bi bil tako zadovoljen s slovenskim zdravstvom.
"Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!"
Prekolesaril je Slovenijo, s kolesom se je odpravil tudi do Blatnega jezera na Madžarskem. Zaradi vsega tega, kar je lahko doživel lepega po nesreči, je ljubljanskemu kliničnemu centru Florjan Omejc zelo hvaležen.
"Klinični center je dobra bolnišnica. Saj so tudi Tita zdravili tukaj. Prav je, ker daje država denar za izobraževanje, da imamo take strokovnjake. UKC deluje kot naoljen stroj …"
Na zadnjem pregledu je spraševal svojega zdravnika, kakšne možnosti jima še preostanejo, če se bodo spet pojavile težave.
"Dr. Drobnič me je potolažil. Ni za obupat. Vedno je upanje. Ko ti strokovnjak pove, da so še možnosti, kar lažje zadihaš. Zdravniki so za to, da se obrnemo nanje. Da se sami obrnemo nanje ali pa nas k njim prinesejo."
Florjan Omejc se je v svoji pripovedi dotaknil zelo pomembne teme, odnosa med zdravnikom in pacientom. "Ta odnos je zelo pomemben za uspešno zdravljenje," je dejal prof. dr. Matej Drobnič, ko sem mu povedala, da sva se srečala z njegovim bolnikom.
"Lepo je zdraviti paciente, ki so kritični, ki sodelujejo pri svojem zdravljenju in ki nam zaupajo, da bomo naredili tisto, kar je zanje najboljše. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je ključno za to, da tudi operacija doseže svoj namen. Največ je vredno, če se poskusiš postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave."
Še nekaj vročih vprašanj za dr. Mateja Drobniča:
Kakšni izzivi so pred ortopedijo?
"Ortopedija je v zadnjih letih naredila velik napredek, predvsem na področju protetike, ki je verjetno dosegla svoj maksimum. Zdaj je čas za naslednji korak. To so regenerativni postopki, s katerimi bi skušali biološko popravljati težave. Ukvarjam se s sklepnim hrustancem, veliko je pacientov, ki bi imeli radi večno mlade sklepe. Za obrabljene sklepe, žal, nimamo zdravila, imamo pa načine zdravljenja, ki te težave omilijo. V prihodnosti pričakujem predvsem uvedbo novih regenerativnih tehnologij v ortopedsko kirurgijo."
Kaj pa športne poškodbe in etične dileme, ki se pojavljajo pri tem?
"Gre za podobne poškodbe, kot se dogajajo vsem, le športnikom se zgodijo pogosteje. Tkiva, ki jih zdravimo, se celijo enako pri športniku in sleherniku. Športniku je težko dopovedati, da potrebuje čas. Drug problem pa so dolgoročne posledice teh poškodb. Tu se pojavi etična dilema, do kdaj vztrajati v športu in za kakšno ceno. Šport je načeloma zdrav, sklepi pa zaradi športa zelo nasrkajo."
Prof. dr. Matej Drobnič kot profesor na medicinski fakulteti in predstojnik katedre zelo dobro ve, kako je UKC povezan s to fakulteto, kako pomembno je, da Univerzitetni klinični center Ljubljana deluje kot učeča bolnišnica …
"Zaradi tega je UKC zelo drugačen od splošne bolnišnice ali običajnega oddelka. Nekje sem prebral, da ima bolnik največ od dobrega zdravnika, ki hkrati tudi raziskuje in predaja znanje naprej. Mislim, da smo zaradi hkratnega raziskovalnega in učiteljskega dela boljši tudi pri oskrbi bolnikov. To je nujno potrebno zaradi predajanja znanja tistim, ki nas bodo nasledili. Če gledamo egoistično, moramo izobraziti ljudi, ki bodo nam zamenjali kolke, ko bo čas za to."
Kaj želi UKC Ljubljana ob njegovi 45. obletnici?
"Da bi ostal zdrav! Mislim, da bodo za klinični center največji izzivi zagotovo finančna vzdržnost, skrbeti za zdravljenje in obdržati pedagoško in raziskovalno delo."
Kakšne so zdajšnje razmere na ortopedski kliniki, kjer so zdaj bolniki s covidom-19, ustavljeni so vsi nenujni posegi in pregledi?
"Razmere so zelo drugačne. V obdobju miru smo mi najbolj na tnalu zaradi naših epidemij, ortopedi zaradi epidemije obrab sklepov, travmatologi zaradi epidemije zlomov. Upamo, da se bomo lahko kmalu začeli ukvarjati s temi svojimi epidemijami."
Kakšne bodo posledice tega zastoja pri vašem delu?
"Ko se bo želelo to, kar stoji, spet zagnati, pričakujemo grozljivko."
Bo epidemija covida-19 spremenila naš odnos do zdravstva?
"Prav bi bilo, da bi epidemija spremenila predvsem naš odnos do zdravja, potem pa tudi odnos do zdravstva."
Na kaj pomisli dr. Matej Drobnič, ko zagleda žensko v elegantnih čevljih z zelo visoko peto?
"Težko vprašanje. Verjetnost, da se bo zgodila deformacija stopala, je podobna verjetnosti, da bo imel nogometaš poškodbo kolena. Bi nogometašu dejal, naj ne igra nogometa? To je način življenja. Ne bom nikomur solil pameti, je pa težko, ko se zgodi deformacija, da bo ta ženska spet nosila visoke pete. Pri tem smo namreč pogosto nemočni."
Matjana Koren Golja je že od mladih nog vedela, da bo medicinska sestra
Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer se zdravijo najtežje bolni otroci, nam predstavlja Matjana Koren Golja, glavna medicinska sestra, ki nam je zaupala tudi to, da ne zna povsem zapreti vrat oddelka, ko odide domov. "Priznam, ne morem iz svoje kože," pravi.
"Skoraj 21 let sem že tukaj, doživela sem marsikaj, tudi veliko lepih zgodb me veže na ta oddelek. Zelo težko je takrat, ko postaneš mama, ko se sprašuješ, kaj pa, če bi bil to moj otrok.
Na leto sprejmejo od 600 do 700 otrok, vsak trenutek so pripravljeni tudi na prevoz otroka, ki potrebuje njihovo pomoč.
"Organizirano imamo 24-urno pripravljenost zdravnika in medicinske sestre, če bi bilo treba pripeljati kritično bolnega otroka iz drugih bolnišnic v našo intenzivno terapijo. Ta transport opravljamo s posebnim reševalnim vozilom ali s helikopterjem. Opravljamo prevoze majhnih otrok v inkubatorjih in vse kritično bolne otroke do štirinajstega leta."
To je multidisciplinarni oddelek, s svojim strokovnim znanjem in opremo pa se lahko postavi ob bok največjim podobnim evropskim centrom.
"Ponosna sem na ekipo, v kateri delam, v njej se prepleta modrost starejših in nova znanja in pogledi mlajših. Vsi se učimo drug od drugega."
Zelo pomembno je tudi dobro sodelovanje s starši, poudarja Matjana Koren Golja.
"Starše spodbujamo k temu, da svojega otroka negujejo, s tem tudi oni kljub težki bolezni, s katero se spoprijemajo, lahko prispevajo svoj delež. V najtežjih trenutkih jim skušamo stati ob strani. Pomembno je, da starši vedo, da se celoten tim trudi in daje vse od sebe."
"To delo je treba opravljati s srcem," pravi Matjana Koren Golja, ki je že od mladih nog vedela, da bo medicinska sestra.
From the publisher's feed

14 Listeners

3 Listeners

12 Listeners

11 Listeners

2 Listeners

9 Listeners

4 Listeners

2 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

28 Listeners

9 Listeners

3 Listeners

4 Listeners

7 Listeners