
Sign up to save your podcasts
Or


Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS), ki je združeval 43 kulturnih organizacij, KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo.
"Večina kulture je bila zraven, KOKS je nastal spontano, nikoli se ni formaliziral. Dobivali smo se na Društvu pisateljev, kamor so prihajale tudi druge skupine."
Problem Slovenije je njena rahitična demokracijaDr. Koršič razlaga, da se je vstajniško gibanje, v katerem je sodeloval KOKS, stopnjevalo do padca vlade. Sedemindvajsetega februarja 2013 je bila namreč vladi pod vodstvom Janeza Janše izglasovana konstruktivna nezaupnica.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo. Pokazalo pa se je, da je bil to zadnji resen protest. Edini, ki je bil pozneje uspešen, je bil protest za javno zdravstvo. Ostali protesti so bili organizirani neprofesionalno, na tak način, da se niso mogli posrečiti. Ker ni nihče prišel, so potem organizatorji govorili, da ljudje nočejo več. Bil sem prepričan, da to ni res, bil sem silno jezen. Sumil sem, da je bilo to namerno narejeno za sabotiranje protestniškega gibanja. Politiki ne bi bilo v prid, če bi se nadaljevalo."
Ali menite, da so množice pripravljene priti na ulice zaradi zahtev po korenitih spremembah političnega sistema?
"Najboljši zaveznik protestov pri nas je Janez Janša. Bil in ostal. Ko je protestnike opredelil kot zombije, je sprožil fantastične odzive. V tistem trenutku smo se vsi preoblekli v zombije in lepili nalepke NAŠA LAST na banke, policijske avtomobile … Jasno je, če Janša pade, pade velik razlog za proteste, kar je škoda, ker ni problem Janša, problem je sistem, ki ga omogoča."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
Ti protesti so bili kompleksna zadeva, ulica je vidna in občasna manifestacija volje ljudstva, hkrati se je odvijalo še veliko drugih dogodkov, pravi Koršič, ki še vedno pri življenju ohranja spletno stran KOKS, kjer je zbranega veliko gradiva, ki predstavlja pomemben arhiv.
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah v politikoPo vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo, čeprav je najprej napadel politiko, ker je za kulturno ministrico predlagala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič je po tistem pojasnjeval, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko. Julijana Bizjak Mlakar je KOKS vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo:
"Tako bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, tega nisem mogel pustiti, zato sem postal svetovalec za petinsko zaposlitev."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja moč, ki je politikam na voljo za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitneje pa se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Dr. Igor Koršič bi dal v Vitrino Slovenijo nalepko NAŠA LAST, ki so jo vstajniški zombiji med protesti lepili na različne objekte.
Ne verjame v revolucijo, ampak v spremembe znotraj sistema
Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.
Gost tretje epizode je Jan Štrukelj, član Gibanja Mladi za podnebno pravičnost in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi splošna apatičnost med vrstniki.
Manca Ahčin, Urška Bitenc in Manja Delašjava so študentke Fakultete za družbene vede
Manca, Urška in Manja končujejo tretji letnik novinarstva. Ker ga je zaznamovala pandemija, je študij po večini potekal na daljavo. Veliko mladih se je znašlo v stiski, snemanje zvočnega dnevnika pa razkriva tudi vesele trenutke, ki nas držijo pokonci. Dnevnik treh študentk je igriv in iskriv, kot se za ta leta spodobi.
"Učinkovita poraba javnega denarja bo imela za rezultat srečnejšo družbo."
Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.
V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo Ivana Galeta, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo.
Kakršenkoli doprinos je vreden bistveno več kot nikakršen doprinos
Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.
Tomato Košir je po poklicu grafični oblikovalec, širšo slovensko javnost nagovarja z vizualnimi komentarji na naslovnicah Dnevnikovega objektiva in avtor do nedavnega logotipa Ministrstva za kulturo. Do nedavnega zato, ker so ga letos januarja po 20 letih odstranili s fasade. V intervjuju za Nedelo je dejal, da se mu enako kot to, da je oblikovalec, v tem kritičnem času zdi pomembno, da je državljan.
Ravnatelj II. gimnazije Maribor
Ivan Lorenčič je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “branil z vsemi štirimi”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika.
Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.
"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak kritično rohneli o sistemu, državi, politiki. Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.
"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."
Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.
"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."
Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?
"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.
"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."
To je bilo lepo obdobje, čeprav je bila negotovost velika
Kako je deloval znameniti Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je leta 1988 organiziral množična zborovanja in proteste pri nas? Ta odbor, ki je nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar.
Odbor za varstvo človekovih pravic je združil na videz nezdružljive, organiziral proteste, zborovanja, pomagal družinam obtoženih in pozneje obsojenih, komuniciral z javnostjo, imel je neizmerno moč in podporo ljudi. Zasluži si spomin, omembo, razlago, analizo. In poklon. Bavčar pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju v osemdesetih še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev.
"Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj to vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje."
Bavčar pripoveduje, da je bila v tem času jugoslovanska armada zadnji integrativni faktor federacije, da je vojska zelo pritiskala na civilne oblasti.
"Partijska oblast v Sloveniji je poskušala pacificirati opozicijo, a na tak način, da si ne bi umazala rok, da bi še vedno obdržala svojo reformatorsko podobo."
Igor Bavčar in Janez JanšaIgor Bavčar in Janez Janša sta se spoznala na Zvezi socialistične mladine, kjer se je Janša ukvarjal z družbeno samozaščito in splošnim ljudskim odporo, kmalu je napisal dokument o podružbljanju obrambe, ki je predstavljal napad na obstoječi sistem.
"Oblasti se je odpeljalo. Takrat, ko so razpravljali o zveznem proračunu in financiranju vojske, o tem, koliko bo dala Slovenija, se pojavi dokument, ki je šel naravnost v pleksus te zgodbe. In kaj se je zgodilo? Republiška konferenca ZSMS je ta dokument pošiljala naokrog in udba je čez noč naredila akcijo in po Sloveniji pobrala vse izvode. Takrat se je začelo …"
Po tistem sta Bavčar in Janša sodelovala v Časopisu za kritiko znanosti, najtesneje pri pripravi knjige Stane Kavčič: Dnevnik in spomini.
Kje je 31. maja 1988 Bavčarja ujela informacija o aretaciji Janše?
"Doma, v postelji. Telefon je zazvonil pred šesto zjutraj, povedal mi je, da poteka hišna preiskava in me vprašal, če grem za pričo."
Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeliPo aretaciji Janše so ustanovili odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ko pa so ugotovili, da sta aretirana tudi Ivan Borštner, podčastnik JLA, nekaj dni kasneje David Tasić, novinar in urednik na Mladini, se je preimenoval v odbor za varstvo človekovih pravic. Francija Zavrla, urednika Mladine, jim ni uspelo aretirati, zato se je med procesom branil s prostosti.
"Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."
V odbor se je vključilo več kot sto tisoč kolektivnih in posameznih članov, organizirali so številne akcije, proteste, zborovanja, pisali sporočila za javnost …
"Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli."
Uspešnost delovanja odbora vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev, povezanih z obtoženimi.
"Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast."
Zelo prelomno je bilo zborovanje, ki ga je odbor pripravil 21.junija 1988 na Kongresnem trgu, ko se je zbralo okrog trideset tisoč ljudi.
"Strah me je bilo le tega, da nam ne bo uspelo animirati ljudi da pridejo. Spominjam se, ko sva s Pavletom Gantarjem sedela na stopnicah pred univerzo. Ob šestih je bilo napovedano zborovanje, petnajst minut prej je bilo na trgu le kakšnih petsto ljudi. Pavletu sem rekel, naj se pripravi, da mu bo naslednji dan kdo potrkal na vrata, če ljudi ne bo. Potem so se v petnajstih minutah nabrali, ne vem od kod, prišli so iz vseh smeri. Še zdaj imam mravljince, ko se spomnim na to."
France Bučar mu je takrat dejal, da bo po še enem takem zborovanjem vlada padla. "Ni slučajno, da je bila tudi Majniška deklaracija prebrana na naši manifestaciji. Sicer pa nisem pustil, da bi odbor oblekli v te politične zadeve, ker so bili ljudje v njem preveč različni, moja vloga je bila, da sem blažil ta nasprotja in jih usmerjal v eno smer," pravi Bavčar. 8.maja 1989 je bilo na Kongresnem trgu množično protestno zborovanje zaradi odhoda Janše na prestajanje kazni, takrat je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Ta protest so oblasti prepovedale, zato je ZSMS dogodek preimenovala v »odprto sejo predsedstva republiške konference''.
O velikih projektih, državi, tvitanju Janeza Janše, Dobu in Roški cesti
Odbor, ki formalno sploh ni bil registriran, je nastal, ko so bili za to tehtni razlogi, in prenehal delovati, ko ni bilo več potreb po njem, opravil je svojo vlogo, pravi Igor Bavčar, ki dodaja, da je vedno v življenju vodil velike projekte. "Moram reči, da sem pri vseh uspel, razen pri zadnjem, z Istrabenzom, a tudi za to obstajajo razlogi. Delno v meni, delno zunaj."
Ko se dotaknemo osamosvojitve, pa tudi razočaranj ljudi, ker so si Slovenijo predstavljali drugače, pravi: "Trideset let ni veliko. Če se danes ozrete nazaj, se vam zdi, da je ta čas minil ekspresno hitro. Države se ne da narediti v tridesetih letih."
Kako komentira tvitanje predsednika vlade Janeza Janše?
"To je njegovo orožje."
Kaj sporoča ljudem, ki so takrat polni pričakovanj stali na Roški in na Kongresnem trgu?
"Rad bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so takrat stali tam."
Igor Bavčar od septembra 2017 prestaja zaporno kazen zaradi afere Istrabenz.
"Nimam nobenih zlih misli o tistih, ki me danes obravnavajo kot menijo, da je primerno obravnavati človeka, ki prestaja zaporno kazen na Dobu. Nimam osebnih travm zaradi tega, ker vem, kako se bo ta zadeva končala. Edini problem je, da mi teh deset let nihče ne more vrniti."
Za Vitrino Slovenijo pa je Bavčar izbral fotografijo Toneta Stojka z zborovanja 21.6.1988.
"Obrazi ljudi na fotografiji veliko povedo. V teh ljudeh je bila pozitivna energija, ko si jih pogledal, si vedel, da nam nič ne morejo. To je bilo tisto, kar je bilo na koncu odločilno."
Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico
27. julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht.
"Objava vesti o aretaciji je bila za medije problematična, čeprav je bil Janez Janša kandidat za predsednika mladinske organizacije (ZSMS). Prvi dan te novice Radio Ljubljana ni objavil. Ne vem točno zakaj, si pa mislim zakaj."
Matjaž Albreht pravi, da je v eni izmed publikacij zasledil, kako so ljudje od vseh dogajanj najbolj spremljali ravno sojenje na vojaškem sodišču v Ljubljani.
"Ta zasluga je šla ravno Radiu Ljubljana, ker je bil v slovenskem prostoru edini medij, ki je tako podrobno poročal o tej zadevi."
V radijski hiši so morali o vsakem prispevku pred objavo obvestiti glavnega urednika, se spominja Matjaž prvih dni afere, kasneje pa so se stvari na radiu malo unesle.
"Zapleti z vojsko so bili resna stvar."
Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki je uspel preživeti do danes, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je marsikaj spremenilo v teh tridesetih letih.
"Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico."
Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov
O stvaritvi naše države, pomenu protestnih zborovanj, pogumnih gibanj, medijih in revijah, odboru za varstvo človekovih pravic, pa tudi o muzeju osamosvojitve se je Tatjana Pirc pogovarjala z doktorjem Alijem Žerdinom, ki pravi, da zgodovina ni enostavna železniška proga, ampak zapleten sistem kretnic.
Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa.
"To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma."
From the publisher's feed

14 Listeners

3 Listeners

12 Listeners

11 Listeners

2 Listeners

9 Listeners

4 Listeners

2 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

28 Listeners

9 Listeners

3 Listeners

4 Listeners

7 Listeners