Pogovarjamo se o selektivnem spominu “dolgega trajanja” na pravnika (doktoriral na Dunaju, 1916) in med obema vojnama politika, (*30.11.1887 + 21.4.1970) ki ga zaradi temeljnih spoznavnih razlogov (in interesov) še vedno zavračata tako “klerikalna” kot “levičarska” tradicija. Ali, kot pove sogovornik, doc.dr. Srečo Dragoš, sociolog in socialni delavec, predavatelj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, prva ga ni razumela, druga pa ga je spregledala zaradi teoretskih in političnih različnosti. Poskus preseganja naslovnega “pol stoletja selektivne ignorance” v pogovoru načenjamo prek analize “organizirane pozabe” Gosarjevega odnosa do: 1) vprašanja socialne pravičnosti, 2) razumevanja dometa katoliške morale pri njenem uresničevanju in, 3) vprašanja socialne in ekonomske politike države. Nekdanji minister za socialno politiko v prvi Jugoslaviji (1927-28), dekan Tehniške fakultete ljubljanske univerze (1936-39), je bil na Slovenskem poleg Janeza Evangelista Kreka in Edvarda Kocbeka najpomembnejši krščansko socialni intelektualec. Njegovo temeljno delo je “Za novi družabni red“, ki je v dveh delih (na 1600 straneh) izšlo sredi 30-ih let pri Mohorjevi v Celju. Še vedno pa ni prepoznan njegov primat pri konceptualizacijji socialne države, ki je nastal v 20-letih preteklega stoletja.