Ogroženi so predvsem države v razvoju in prebivalci z najnižjimi dohodki

Koruza, pšenica, soja, rastlinska olja in mlečni proizvodi – omenjene surovine za živilsko industrijo tvorijo glavni del prehrane večine svetovnega prebivalstva in so se prvič doslej podražile vsak mesec v minulem letu dni. Za proračune za nakup hrane že zvonijo alarmi. Cene so se v preteklih dveh desetletjih zviševale povprečno za 2 do 3 odstotke na leto in so dosegle najvišjo raven od leta 2014. Na rast cen vplivajo različni dejavniki, med njimi podnebne spremembe in pandemija. O razlogih in posledicah povečanja cen hrane v oddaji Eppur si muove.

Podobe nekega umika

Od srede letošnjega aprila ni več dvoma: ameriški vojaki bodo do septembra dokončno zapustili Afganistan. Kar zadeva Združene države Amerike je vojna končana. Predsednik Joe Biden je prisluhnil prepričanjem o brezplodnem vztrajanju v konfliktu, ki niti ne nosi več pečata boja proti terorizmu, ampak je prej državljanska vojna v večno nemirni državi na obrobju večno nemirne regije. Zanjo gre odločno preveč sredstev, v njej umirajo tudi Američani, zmeraj težje pa je pojasniti, zakaj. Umik iz Afganistana je napovedal že Bidnov predhodnik Donald Trump. V Dohi je njegova administracija 29. februarja 2020 podpisala s talibani sporazum o umiku do 1. maja letos, nato prepolovil število vojakov z 8.000 na 4.000 in kasneje zmanjšal to število na 2.500. Biden se je odločil deloma spoštovati ta sporazum, z dvema pomembnima odklonoma: umik je šele začel s 1. majem in rok podaljšal do septembra letos, predvsem pa se je odpovedal pogojem, ki naj bi jih izpolnili talibani. Odločitev je že v samem Washingtonu sprožila mešane odzive. Umik ima močno javno in politično podporo, slišati pa je mogoče tudi zelo artikulirane pomisleke. Praviloma prihajajo iz krogov poznavalcev z dolgoletnimi izkušnjami na področju obrambne in zunanje politike ter Bližnjega vzhoda na splošno.

O vnovičnem prebujenju ideje o škotskem osamosvajanju

Neodvisna Škotska – da ali ne? Vprašanje, ki ga nameravajo Škotom postaviti na referendumu zagovorniki škotske samostojnosti oziroma zmagovalne stranke nedavnih volitev. Kako uresničljiv je vnovičen referendum, kaj bi Škotska z izstopom iz Združenega kraljestva pridobila in kaj izgubila, kako vijugasta bi bila njena pot do članstva v Evropski uniji in kaj poganja škotski nacionalizem?

Evropejci o prihodnosti Evropske unije

Evropska unija na dan Evrope 9. maja na svečanem dogodku v evropskem parlamentu v Strasbourgu začenja konferenco o prihodnosti Evrope. Kakšna naj bo Evropa po brexitu in po pandemiji covida-19, kako naj se sooča s podnebnimi, ekonomskimi, demografskimi in socialnimi spremembami? Kakšno vlogo naj ima v svetu? Kako naj utrjuje pomen demokracije, človekovih pravic in vladavine prava? O teh vprašanjih bodo evropske ustanove v dialogu z državljani razpravljale v procesu, ki bi se moral začeti že lani, a so ga zaradi pandemije in političnih razhajanj glede strukture in načina vodenja konference prestavili. Namesto dveh let bo tako potekal le leto dni, saj naj bi sklepe sprejeli v drugi polovici prihodnjega leta, ko bo Evropski uniji predsedovala Francija, ki je bila glavna pobudnica konference. Še pred Francijo pa bo na vrsti Slovenija, ki predsedovanje prevzema 1. julija in bo tako med tistimi, ki bodo imeli ključno vlogo pri vodenju in poteku konference.

Podnebni ukrepi zadevajo vse nas

Združene države Amerike so se pod predsednikom Bidnom vrnile k državam, ki priznavajo nujnost podnebnega ukrepanja. Nekaj mesecev pred ključno podnebno konferenco v Glasgowu so prizadevanja za omejitev podnebnih sprememb dobila nov zagon. Politične deklaracije pa nikakor niso dovolj – za omejitev globalnega segrevanja so nujni dejanski ukrepi.

Pogajalci na Dunaju nekoliko zbližali stališča, razlike ostajajo

Na Dunaju že več tednov potekajo pogajanja o oživitvi sporazuma o iranskem jedrskem programu. Cilj pogovorov sta vrnitev Združenih držav Amerike k dogovoru in odprava sankcij proti Iranu. Pogajalci so pred dnevi sporočili, da so dosegli pomemben napredek, kljub večjim razhajanjem, ki še ostajajo. Jim bo uspelo oživiti skorajda pokopani sporazum? Kako daleč je islamska republika od jedrskega orožja?

Kritika Rusije zaradi Navalnega in molk glede zapornikov v Kataloniji

Organizacije za človekove pravice ugotavljajo, da se je stanje na tem področju v obdobju epidemije marsikje še poslabšalo. Tudi Evropa pri tem ni izjema. Evropska unija sicer človekove pravice postavlja na vrh svojih skupnih vrednot in je ob nekaterih kršitvah teh pravic v svetu zelo glasna, ji pa kritiki pri tem vprašanju očitajo dvoličnost in molčanje, ko se kršitve dogajajo pri njej doma.

V ZDA dolga tradicija skrajnih gibanj in oboroženih skupin

Po podatkih nevladne organizacije, ki si prizadeva za uveljavitev državljanskih pravic SPLC (Southern Poverty Law Center), je lani v ZDA delovalo 566 takšnih skupin. Čeprav puščajo dolgo sled nasilja, jih šele zadnja obveščevalna poročila opredeljujejo kot grožnjo domačega terorizma. Prelomnico je prinesel januarski vdor množice podpornikov nekdanjega predsednika Donalda Trumpa v poslopje Kapitola v Washingtonu. V njem so aktivno sodelovali tudi pripadniki oboroženih skupin. A prav kapitolska vstaja obenem prinaša dobro ilustracijo razlogov za takšen zgodovinski razmah skrajnih idej in oboroženih skupin, ki jih skušajo uveljaviti. To, kar večji del ZDA vidi kot poskus rušenja demokratičnega sistema, vse prej kot zanemarljivi del Američanov razume kot odraz ljubezni do svobode in domovine. Kot spodleteli poskus reševanja »prave« Amerike.

Se za srbskim cepilnim čudežem skriva Kitajska

Bliža se čas slovenskega predsedovanja Evropski uniji in številni v tem obdobju vidijo zadnji vlak za pospešenje pridružitvenega procesa držav Zahodnega Balkana tej integraciji. Evropska čakalnica  postaja vse manj privlačna, še posebej v času krize s covidom 19. Ali je Zahodni Balkan še Zahoden, se sprašujemo, ko vidimo, kako priložnosti izkoriščajo novi igralci Rusija, Turčija in predvsem Kitajska. Bi veljalo njihovo navzočnost odpraviti s pritiskom na balkanske države, ali pa jim ponuditi več kot ponujajo oni.

Moč italijanskih strank v času Maria Draghija

Zadnji italijanski voditelj, ki je svojo stranko povedel na volitve, zmagal in postal premier, je bil Silvio Berlusconi leta 2008. Odtlej so se v rimski palači Chigi zvrstili Monti, Letta, Renzi, Gentiloni, dvakrat Conte in nazadnje Draghi, vendar si nihče ni svojega položaja zaslužil na volitvah. Zakaj? V kakšni kondiciji so italijanske stranke danes? Ali živahna sklepanja novih zavezništev, zlasti med liberalci in progresivci, lahko privedejo do nove bipolarnosti? In kaj se dogaja na desnici, razklani med koalicijo in opozicijo? Predvsem pa - koliko realne moči stranke sploh držijo v svojih rokah?