Frekvenca X

Nobelove nagrade s področja naravoslovja odkriteljem črnih lukenj, pionirjem najuspešnejšega protivirusnega zdravljenja v zgodovini in izumiteljicama genetskih škarij. V tednu Nobelovih nagrad ob pomoči slovenskih strokovnjakov analiziramo letošnje dobitnike s področja medicine, fizike in kemije. Sodelujejo prof. dr. Mojca Matičič, prof. dr. Andreja Gomboc in prof. dr. Romana Jerala.

Nobelove nagrade s področja naravoslovja odkriteljem črnih lukenj, pionirjem najuspešnejšega protivirusnega zdravljenja v zgodovini in izumiteljicama genetskih škarij

V tednu Nobelovih nagrad ob pomoči slovenskih strokovnjakov analiziramo letošnje dobitnike s področja medicine, fizike in kemije. Sodelujejo prof. dr. Mojca Matičič, prof. dr. Andreja Gomboc in prof. dr. Romana Jerala.

"Raziskovanje in zdravljenje hepatitisa C predstavlja pravo detektivko. Veseli smo, da tudi v Sloveniji sledimo najnovejšim smernicam, omogočamo tudi brezplačno testiranje" - Prof. dr. Mojca Matičič ob Nobelovi nagradi za medicino.

"Z raziskovanjem črnih lukenj se ukvarja več tisoč znanstvenikov. Nagrajenci so prispevali ključne bazične raziskave. Ugotovitve so uporabne recimo tudi v medicinski diagnostiki." - Prof. dr. Andreja Gomboc o Nobelovi nagradi za fiziko

"Odkritje je pomembno predvsem zato, ker to orodje deluje tako v mikrobnih celicah kot v človeku. Od tega si največ obetamo, seveda za zdravljenje bolezni."  - Prof. dr. Roman Jerala o genetskih škarjah in Nobelovi nagradi za kemijo

Hipotetična vprašanja so v znanosti vedno zabavna, ker nas silijo, da razmišljamo o tem, kar že vemo, v povsem drugačni luči. In to deluje tudi takrat, ko skušamo razumeti delovanje našega planeta. Zato so tokratni Radiovedni za nekaj minut ustavili Zemljo in preverili, kaj se bo zgodilo.

Nekateri pravijo, da so verjetno najbolj zapletena stvaritev človeštva. Na nekaj kvadratnih centimetrih skrivajo več deset milijard tranzistorjev, ki jih lahko vidimo le pod elektronskim mikroskopom. Tiktakajo s frekvencami, večjimi od štirih gigahercev, torej v sekundi izvedejo štiri milijarde ciklov. Toda po drugi strani imajo čipi sila preprost izvor. Svojo pot začnejo kot pesek.

Zakaj je silicij najpogosteje uporabljena surovina za čipe in kako se raziskovalci spopadajo s perečo težavo odvajanja odvečne toplote iz čipov?

Nekateri pravijo, da so verjetno najbolj zapletena stvaritev človeštva. Na nekaj kvadratnih centimetrih skrivajo več deset milijard tranzistorjev, ki jih lahko vidimo le pod elektronskim mikroskopom. Tiktakajo s frekvencami, večjimi od štirih gigahercev, torej v sekundi izvedejo štiri milijarde ciklov. Toda po drugi strani imajo čipi sila preprost izvor. Svojo pot začnejo kot pesek.

Frekvenca X tokrat skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matejem Hušem preverja, kaj so čipi, iz česa so in kakšna prihodnost se jim piše.

GOSTA V ODDAJI:

Izr. prof. dr. Rok Žitko, Inštitut Jožef Stefan: "Mikroprocesorji EPIC imajo, recimo, 40 milijard tranzistorjev na zgolj nekaj kvadratnih centimetrih. Čipi so izjemno kompleksno stvar, pri kateri sodeluje več tisoč ljudi. Razvoj novega čipa je danes zelo zapletena naloga, ki stane na desetine milijonov evrov."

 

 

Remco van Erp, EPFL: "V naši skupini se ne ukvarjamo specifično s čipi, ki so vgrajeni v vaš prenosni računalnik, ampak se posvečamo napajalni elektroniki, torej tisti elektroniki, ki jo vsebujejo električni polnilci za naprave, električna vozila in tako naprej. Vzporedno smo zasnovali in prepletli tako elektronski kot hladilni sistem. Za vsak del čipa, kjer nastaja odvečna toplota, obstaja tudi kanalček, ki to toploto s pomočjo tekočine odvaja. Gre za prav posebno sožitje obeh sistemov, ki smo ju razvijali z roko v roki. Rezultat tega so energetsko učinkovitejše naprave, čip lahko bolj obremenimo brez nevarnosti, da bi se ta pregrel, in tudi hlajenje je učinkovitejše in energetsko manj potratno."

 

 

Prebavila so zanimiv, a kompleksen organski sistem. In čeprav jih z očmi ne vidimo, jih lahko velikokrat slišimo. Če se kdaj, ko odštevate minute do kosila, sprašujete, kako nastane zvok kruljenja želodca in zakaj je želodčno klokotanje tako glasno, vam s pomočjo gastroenterologa Darka Siuka odgovorijo Radiovedni.

Bila so 60. leta prejšnjega stoletja, ko je ena redkih kirurginj v mariborski bolnišnici zanetila svetovno revolucijo na področju opeklinske kirurgije. V težnji, da svojim pacientom kar se da pomaga, je iznašla povsem novo metodo zdravljenja globokih opeklinskih ran, ki jo je v zgolj nekaj letih kljub nejeveri nekaterih prevzel ves svet. Hipoma so jo povzeli tako rekoč vsi učbeniki, iz katerih so svoje znanje črpale prihodnje generacije opeklinskih kirurgov, sama pa se je zavihtela na lestvico 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja in 50 najvplivnejših zdravnikov vseh časov. A vendarle jo v Sloveniji poznajo le redki.

V oddaji predstavljamo zgodbo prim. Zore Janžekovič, ki velja za najvplivnejše ime iz slovenske medicine v svetu, ob čemer jo doma poznajo le maloštevilni.

Bila so šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je ena redkih kirurginj Zora Janžekovič v mariborski bolnišnici zanetila svetovno revolucijo na področju opeklinske kirurgije. V težnji, da svojim pacientom kar se da pomaga, je iznašla povsem novo metodo zdravljenja globokih opeklinskih ran, ki jo je v samo nekaj letih kljub nejeveri nekaterih prevzel ves svet. Takoj so jo povzeli tako rekoč vsi učbeniki, iz katerih so svoje znanje črpale prihodnje generacije opeklinskih kirurgov, sama pa se je zavihtela na lestvico 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja in 50 najvplivnejših zdravnikov vseh časov. A vendarle jo v Sloveniji poznajo le redki, čeprav prav zaradi nje po svetu podeljujejo tudi posebno cehovsko priznanje na področju opeklinske kirurgije, ki ga je sama prejela kot prva.

"Pred drugo svetovno vojno je bilo za ženske v znanosti in medicini težko. Bilo jih je malo, morale so biti zelo prepričane o tem, kar so počele. Pomagalo je, če so imele kritje moške figure z vplivom. Pri njej je trajalo kar nekaj časa. Po vojni je dobila specializacijo na področju plastične kirurgije. To je bilo težko delo, ukvarjati se je bilo treba z veliko opeklinami, bilo jih je bistveno več kot danes, hkrati pa niso poznali metod, kako zdraviti. Ko je prevzela vodenje oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo v UKC Maribor, je bila postavljena pred dejstvo, da mora nekaj narediti, ker so ljudje blazno trpeli." – dr. Sašo Dolenc

SOGOVORNIKI:

• dr. Sašo Dolenc, filozof, ki se ukvarja z zgodovino znanosti
• prim. Karel Šparaš dr. med., nekdanji predstojnik oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo 
• Vlasta Kovič
• Ursula Pipenbaher, kustosinja na gradu Slovenska Bistrica, Zavod za kulturo Slovenska Bistrica 

V oddaji ste lahko slišali odlomke iz knjige Kako je bilo Zore Janžekovič, ki je izšla decembra 2009.

 

 

 

Čeprav morda na prvi pogled deluje, da je supanje enostavno in se ga lahko vsak nauči v petih minutah, je za uspešno obstoj na deski bistven dober ravnotežni položaj. Verjetno je s tem imela težave tudi naša poslušalka, saj je Radiovednim postavila vprašanje: "Ali telesna višina vpliva na boljše ohranjanje ravnotežja?" Po uravnotežen odgovor smo se odpravili na UKC Ljubljana k specialistki otorinolaringologije Tanji Soklič Košak.

Ukvarjamo se z vprašanjem, ki mnoge straši, vsekakor pa buri domišljijo: Kakšen bo konec vesolja? Bo vesolje samo sebe raztrgalo na kosce v spektakularni apokalipsi ali se bo morda zaradi neskončnega raztezanja počasi izpraznilo in potemnelo?

Dr. Katie Mack je kozmologinja, ki se s temi vprašanji ukvarja vsakodnevno, odgovore nanje pa zna ubesediti na spreten, iskriv in včasih celo šaljiv način. O velikem “koncu vseh koncev” ter o podatkih, ki nam omogočajo njegovo napovedovanje, v Frekvenci X govorimo z avtorico knjige Konec vsega (v jeziku astrofizike), ki je hkrati ena najbolj priljubljenih svetovnih razlagalk znanosti na družbenih omrežjih, in dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V drugem delu podkasta pa osvetlimo še sveže odkritje fosfina na Veneri, ki bi se morda lahko izkazalo za prelomno, zaenkrat pa odpira mnogo novih vprašanj.

Pogovor s priljubljeno ameriško kozmologinjo dr. Katie Mack o možnih scenarijih za konec vesolja

V tokratni Frekvenci X govorimo o možnih koncih vesolja in o tem, kako prebojna znanstvena dognanja o apokalipsi, ki se ji ne moremo izogniti, preobraziti v tudi laikom razumljivo in privlačno knjižno obliko. Ukvarjamo se z vprašanjem, ki številne straši, vsekakor pa buri domišljijo: Kakšen bo konec vesolja? Bo vesolje samo sebe raztrgalo na kosce v spektakularni apokalipsi ali se bo morda zaradi neskončnega raztezanja počasi izpraznilo in potemnelo?

Dr. Katie Mack je kozmologinja, ki se s temi vprašanji ukvarja vsakodnevno, odgovore nanje pa zna ubesediti na spreten, iskriv in včasih celo šaljiv način. O velikem "koncu vseh koncev" ter o podatkih, ki nam omogočajo njegovo napovedovanje, v Frekvenci X govorimo z avtorico knjige Konec vsega (v jeziku astrofizike), ki je hkrati ena najpriljubljenejših svetovnih razlagalk znanosti na družbenih omrežjih, in dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko.

"Kot Katie v svoji knjigi jasno pove, so možna presenečenja. Lahko se zgodi marsikaj, česar ta hip nihče ne pričakuje. Po drugi strani pa je razpravljanje o koncu vesolja lahko tudi nehvaležno." – dr. Tomaž Zwitter

Kje se začne konec?

Knjiga Konec vsega se začne – s koncem sveta. Zanimivo, da se začne na koncu, a vendar to ni konec vseh koncev. Zanimivo je tudi to, da scenarij konca sveta že poznamo – seveda ob predpostavki, da nas ne preseneti kakšen nepričakovan dogodek.

"Če predvidimo, da se ne bo zgodilo kaj nepričakovanega, se bo naš svet končal, ko ga bo uničilo Sonce. To se bo zgodilo tako: Sonce bo postajalo vse svetlejše skozi prihodnjih nekaj milijard let in bo tako svetlo, da na površju Zemlje ne bo več tekoče vode. Oceani bodo izpareli, v prihodnjih nekaj milijardah let pa se bo Sonce razširilo, posrkalo Merkur in Venero, nato pa še Zemljo, ki bo zoglenela in bo uničena. V daljni prihodnosti bo torej padla v Sonce. Torej na kakršen koli način že, Sonce bo uničilo Zemljo."– dr. Katie Mack 

A konec sveta oziroma našega planeta ni tisto, kar zanima kozmologinjo Katie Mack. Kaj vse pa sploh zajema kozmologija?

"Kozmologija je veda o vesolju kot celoti; tudi o časovni komponenti, o njegovem začetku, sedanjem stanju in o morebitnih možnostih konca. Prepleta se z astrofiziko, saj temelji na podatkih, opazovanjih in meritvah."– dr. Tomaž Zwitter

Kozmologija se torej ukvarja z vesoljem kot celoto, a uvod knjige hitro opravi z vso do zdaj znano zgodovino o vesolju. Knjiga razodene tudi odgovore na vprašanja o tem, kaj sploh sledi temu in kaj se bo zgodilo na koncu zgodbe. Smrt planeta ali celo zvezde bi načeloma lahko preživeli. Po milijardah let bi človeštvo lahko še vedno obstajalo, morda v neki neprepoznavni obliki, se podajalo nekam v oddaljene konce vesolja, našlo nove domove in gradilo nove civilizacije. Smrt vesolja pa je dokončna. Kaj to pomeni za nas, za vse, če se bo sčasoma vse končalo?

"Spomnim se trenutka, ko mi je profesor kozmologije prvič omenil, da se lahko hitre spremembe v vesolju zgodijo v vsakem trenutku in da se to lahko zgodi, ker v prvi vrsti ne razumemo, kaj se je zgodilo na začetku. Zato ne moremo reči, da se ne bo kaj dramatičnega zgodilo tudi zdaj ali v oddaljeni prihodnosti. To je vzbudilo mojo pozornost za to vprašanje in ko sem se učila o kozmologiji, sem spoznala, da evolucija neizogibno vodi do nekakšnega konca. Vesolje je imelo začetek, skozi čas se spreminja in posledično bo imelo tudi konec. Obstaja nekaj različnih načinov, kako bi se to lahko zgodilo, a vsi se končajo z uničenjem tega, kar danes poznamo kot vesolje." – dr. Katie Mack

Se konec vesolja sploh konča?

V svoji knjigi dr. Katie Mack raziskuje pet različnih možnih koncev vesolja, ki se med seboj močno razlikujejo. Različni scenariji predvidevajo različne apokalipse, ki jih povzročajo različni fizikalni procesi, vendar imajo vsi nekaj skupnega: konec bo prišel. Avtorica v knjigi piše, da pri vsem prebiranju ta hip dosegljive kozmološke literature še ni našla resnega predloga, da bi vesolje za vedno lahko ostalo nespremenjeno. Nič v trenutni človeški zakladnici znanja torej ne kaže na to, da bi lahko vesolje večno obstajalo v nespremenjeni obliki. Kar nas pripelje do izhodiščnega vprašanja – kako se bo naše vesolje končalo?

"V knjigi razmišljam o petih mogočih koncih vesolja, to je tistih petih, ki jih znanstvena literatura najpogosteje omenja. Prva dva sta povezana s tem, ali se bo širjenje vesolja nadaljevalo za vedno. Zdaj vemo, da se širi, galaksije se oddaljujejo druga od druge, vse več je praznega prostora. Dolgo je bilo nejasno, ali se bo to raztezanje nadaljevalo za vedno ali se bo ustavilo in obrnilo. Če bi se proces obrnil, bi pripeljal do tako imenovanega velikega stiska, ko bi vse vesolje prišlo nazaj skupaj in trčilo ter se sesedlo v vse manjši prostor. Bolj verjetno pa je, da se bo raztezalo za vedno, postajalo vse večje, bolj razpršeno in hladnejše, zvezde bodo izgorele in vse bo utonilo v temo. To imenujemo hladna smrt. Ta možnost se zdi najverjetnejša." – dr. Katie Mack

O posledicah raziskovanja vesolja

Obstajajo še trije scenariji: veliki raztrg, razpad vakuuma in teorija nihajočih kozmologij. Vse vedenje in gore podatkov pa ne služijo samo postavljanju znanstvenih hipotez in teorij – posledice novih spoznanj o vesolju so nam na dosegu roke vsak dan. Vsakomur izmed nas. Dr. Katie Mack v knjigi piše, da lahko takšno vrsto dela opravičimo na več načinov.

"Temeljno raziskovanje ne proizvaja neposredno uporabnih rezultatov, ne gre torej za raziskovanje, ki bi nam dalo nove tehnologije, zaradi katerih bi avtomobili postali hitrejši. Naše raziskovanje samo po sebi ni aplikativno. Eden izmed razlogov zanj je, da iz izkušenj vemo, da temeljne raziskave v fiziki pozneje vodijo do novih tehnologij, boljšega razumevanja in da lahko izboljša naša življenja na različne načine." 

"Velikokrat sem bila prežeta z mislimi na velike uničevalne sile in z dejstvom, da bo vse, za kar mi je mar v vesolju, nekega dne uničeno. To je težko sprejeti. Zame je bil to zanimiv proces, med katerim sem se skušala sprijazniti s koncem vesolja, saj nisem človek, ki bi dobro prenašala koncept smrti ali to, da bom nekega dne prenehala obstajati. To so zame težke misli."

Spremenjen pogled na človeški obstoj

"Ne moremo pričakovati, da bo nekaj na koncu osmislilo naš obstoj. Sprejeti moramo, da smo lahko srečni, da imamo možnost preživeti čas v vesolju in naših življenjih ter iz tega potegniti kar največ. Poiskati moramo poti do pomena v svetu in našem obstoju, ne moremo se zanašati na to, da bo nekaj drugega osmislilo naš obstoj," kozmologinja v knjigi osebne posledice raziskovanja konca vesolja prenese v širši družbeni koncept.

"Ne vemo še, ali se bo vesolje končalo v ognju, ledu ali nečem popolnoma nezemeljskem.  Kar vemo, je, da je to ogromen, čudovit, resnično izjemen prostor in da je vredno namenjati naš čas in dodaten trud za njegovo raziskovanje. Dokler še imamo to možnost." – dr. Katie Mack

"Zvedavost je tisto, kar nas vodi naprej in meni se zdi zelo izpolnjujoče, da lahko človek o takih stvareh sploh razmišlja, seveda s pomočjo znanosti." – dr. Tomaž Zwitter

*Oddaji dodajamo še razmislek o svežem odkritju fosfina na Veneri.

 

Danes gremo med polže, naš svet naj bi bil dom od 60 do 80 000 vrstam polžev. Naselili so vse predele sveta – od morja do dežel večnega snega. Tudi po velikosti so zelo različni – neka avstralska vrsta polža, hišica meri meter in 60 centimetrov, najmanjši pa so mikroskopskih velikosti. No, in v zvezi s polži smo dobili vprašanje: "Kdaj vrsti polža s hišico v razvoju od malega polža zraste hišica, ki jo nosi na hrbtu, in ali hišica raste z njim?" Z zanimivostmi o polžih pa nam je tokrat pomagal dr. Tomi Trilar, vodja Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.

Mineva 200 dni, odkar je novi koronavirus dobil svoje uradno ime, z njim pa smo tedaj poimenovali tudi bolezen, ki jo povzroča. Z virusom Sars-CoV-2 se je doslej okužilo več kot 28 milijonov ljudi po svetu, zaradi posledic bolezni covid-19 pa je umrlo že več 900 000 obolelih. Kaj vse so strokovnjaki v tem času že razvozlali o virusu in zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih, raziskujemo ta četrtekna Valu 202 v oddaji Frekvenca X. Pogledali pa bomo tudi na južno poloblo, kjer ravnokar končujejo zimsko sezono prehladnih obolenj. Presenetljivo: Avstralija in Nova Zelandija prvič po dolgem času skoraj ne poročata o primerih gripe.

O strokovnem znanju, ki ga o virusu že imamo, in o tem, zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih. Pogledamo tudi na južno poloblo, kjer skoraj ne poročajo o gripi

V drugi epizodi spoznavamo ozadja, potek, simptome in znanstvena dognanja bolezni covid 19. Kaj vse so strokovnjaki že razvozlali o virusu in zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih? Kako to, da na južni polobli, natančneje v Avstraliji in na Novi Zelandiji, kjer ravnokar končujejo zimsko sezono prehladnih obolenj, po dolgem času ne poročajo o skoraj nobenem primeru gripe?

Mineva 200 dni, odkar je novi koronavirus dobil svoje uradno ime, z njim pa smo tedaj poimenovali tudi bolezen, ki jo povzroča. Z virusom Sars-CoV-2 se je doslej okužilo več kot 28 milijonov ljudi po svetu, zaradi posledic bolezni covida 19 pa je umrlo že več 900.000 obolelih. Strokovnjaki odkrivajo pomembnost genetike posameznikov na potek bolezni, popolna neznanka je imunost, ki jo človeško telo ustvari po preboleli bolezni. Virus se je hitro adaptiral na človeka.

"Virus na začetku napade zgornja, nato spodnja dihala. Veliko je opisov o nastanku motenj srčnega ritma, pri prebolevanju v težji obliki virus prizadene ledvice. Približno tretjina ljudi ima po treh ali štirih mesecih lahko še vedno enega ali dva simptoma bolezni, kot so slabša kondicija, utrujenost, različni glavoboli, izpadanje las, otekanje in bolečine v sklepih. Nakazuje se avtoimunski potencial koronavirusne bolezni." – dr. Mateja Logar, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja

Kot še pove infektologinja dr. Mateja Logar, akutna bolezen v približno 80 odstotkih poteka tako, da jo lahko prebolimo v domačem okolju. V prvih dneh imajo bolniki veliko težav in se čutijo zelo bolne. Dvajset odstotkov obolelih je takšnih, ki potrebujejo sprejem v bolnišnico. Nekaj jih potrebuje dodatno zdravljenje s kisikom, 5–10 odstotkov pa potrebuje zdravljenje v intenzivni enoti. Zelo pomemben dejavnik je tudi prisotnost virusa v populaciji. 

"Še vedno velja, da 80 odstotkov obolelih okuži enega ali maksimalno dva posameznika. Podatki so zelo različni in čisto uniformnega odgovora ni. Najnovejši podatek je, da en okužen človek prenese virus na dva ali tri druge ljudi." – dr. Mateja Logar

"VIdez virusa pozna vsak otrok, a če ga opišemo, je to kroglast, sferičen virus," razloži mag. Katarina Prosenc Trilar z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano. 

"Ko virus najde ustrezno celico človeškega telesa, na njej najprej poišče ustrezne beljakovine. S svojimi beljakovinami, ki jih ima na konicah, se z njo poveže, lahko bi rekli, da se prisesa na celico. Ko pride do te povezave, se beljakovine ovojnice virusa zlijejo s človeško celico. Ob vstopu si virus tako podredi delovanje gostiteljske celice, razbesni se citokinska nevihta."

V zadnjem delu oddaje pogledamo še na južno poloblo, kjer lahko upad števila respiratornih okužb pripišemo poostrenim ukrepom, ki so jih države sprejele pretekle mesece. Ima stanje na jugu tudi kakšno napovedno vrednost to zimo za nas na severu?

"To težje ocenim zaradi tega, ker zdaj, ko v novembru prihaja naša sezona povečanega obolenja dihal zaradi gripe in drugih respiratornih virusov, nimamo več tako imenovanega 'lockdowna'. Šole delujejo, službe delujejo, življenje poteka približno normalno. Ti dejavniki bodo vplivali na kroženje virusov, a ne v taki meri, kot na južni polobli, kjer so gripo zajezili skupaj s Sars-CoV-2." – mag. Katarina Prosenc Trilar

 

Hrana je tista snov, ki jo človek zaužije z namenom. Potrebna je za delovanje, rast in razvoj telesa. Da pa krepi naše zdravje in nas ohranja pri življenju, pa je potreben zadosten vnos njene količine. Pa ste se že kdaj vprašali, koliko hrane zaužijemo v enem dnevu, tednu, mesecu ali letu? No, Radiovedni so odšli že tako daleč, da so raje poiskali kar odgovor na vprašanje, koliko hrane smo zaužili v zgodovini človeštva.