Globalna vas

23-letna Lara Lovrič trenutno piše za slovensko izdajo francoske modne revije Elle in pripravlja prispevke za Radio Študent. O sebi pravi, da hkrati naseljuje dve zelo različni realnosti, saj pri svojem delu obravnava tako socialnopolitične problematike kot tudi svet visoke mode. Prav tako bi jo težko umestili na zgolj eno geografsko lokacijo: zadnjih nekaj let je preživela v Ljubljani, Tilburgu in Madridu, kmalu pa se odpravlja delat magisterij v London.

Sara Vezenšek uradno še vedno prebiva v Sloveniji, vendar kljub rednemu vračanju v domovino večino svojega časa preživi drugje. Kje? Povsod, kamor jo služba slučajno odpelje. Opravlja poklic, za katerega ne pozna ustreznega slovenskega poimenovanja, ki bi celovito povzel paleto storitev, ki jih opravlja za svoje stranke. Ozkemu naboru premožnih naročnikov, med katerimi so velika imena svetovne glasbene industrije in pomembneži iz drugih sfer šovbiznisa, pomaga pri realizaciji raznih projektov, načrtuje in upravlja z njihovimi zasebnimi druženji; npr. vodi na potovanja in izlete po vsem svetu, katerih poglavitni namen je mreženje z drugimi »velikimi igralci na sceni«. Skupaj s kolegom, ki je zadolžen predvsem za management nepremičnin v lasti strank, se ukvarja še z logistiko in vzdrževanjem njihovih jaht … ter vsem ostalim, kar spada na dolg seznam dolžnosti profesionalnega profila, ki mu v teh krogih pravijo »lifestyle manager«.

Primorka Ana Mokole je Maldive prvič obiskala kakšno leto pred epidemijo koronavirusa. S prijateljem z otoka Thoddoo sta ugotovila, da tam ni spodobne restavracije, zato mu je, ko se je vrnila domov, poslala kuhinjsko opremo ter mu med epidemijo pomagala sredi Indijskega oceana odpreti italijansko restavracijo. Zdaj je razpeta med Slovenijo in Maldivi, kjer poskuša uresničevati svoje sanje: živeti nekje, kjer rastejo kokosi. Več o Maldivih in tamkajšnjih ljudeh, kulturi, lokalni in uvoženi hrani nam razkriva v intervjuju.

V Globalni vasi se odpravimo na eno najbolj dosegljivih in priljubljenih sanjskih dopustniških destinacij za Slovence v zadnjih letih, rajski afriški otok v Indijskem oceanu, kjer zadnji dve leti živi Valentina Triler. Na Zanzibar, kamor se je preselila iz Medvod, je ni odpeljala ljubezen, ampak jo je tam našla. Kot tudi novo poklicno usmeritev v turizmu, a se, aktivna kot je, le počasi privaja na ležernejši afriški ritem življenja. Kako se Zanzibar razlikuje od ostale Tanzanije in Afrike nasploh, koliko časa ji ostaja za športne podvige in kako se sooča z izzivi afriške miselnosti in birokracije?

V zadnjih letih so jo tako očarale "neskončne" planjave Škotske, da se je dr. Neža Javornik preselila v Kingston, manjši kraj na severu Škotske, ki ne premore niti pošte niti kakšne trgovinice. Tamkašnja mistična pokrajina s svojimi močvirji, meglicami in prostranim zelenjem, ki sicer navdihuje bogato lokalno mitologijo, jo je navdala tudi z navdušenjem nad analogno fotografijo. Ta je v zadnjih letih postala njen poglavitni hobi.

Zaposlena je na škotskem inštitutu za javno zdravje, kamor se je prekvalificirala iz akademske sfere, ki jo je morala razočarana zapustiti, potem ko je na lastni koži spoznala, kako umazano tekmovalna je lahko. To pomeni, da je njeno delovno mesto v Aberdeenu za približno štiri ure vožnje oddaljeno od njenega domovanja. Še sreča torej, pravi, da se je med epidemijo covida 19 na Škotskem delo od doma (vsaj v javnem sektorju) uveljavilo kot prevladujoči način opravljanja službe.

Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom.

Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah.

To je šok v lastni državi. Vem, kakšne so približno povprečne ali minimalne plače v Sloveniji, in včasih se sprašujem, kako ljudje lahko sploh preživijo. V trgovinah so cene včasih iste ali dražje kot tu pri nas v Belgiji. Morda so v Sloveniji cenejše le gostinske storitve, pa še to izven Ljubljane in turističnih centrov.

V intervjuju še o ekološki osveščenosti, kjer smo Slovenci oz. Slovenija menda kot prebivalci, pa tudi država, bistveno močnejši ter o kulturnih razlikah med Slovenijo in Belgijo v zvezi z dojemanjem vlog žensk in moških.

V Belgiji je povsem običajno, da ženska dela samo štiri dni na teden. /.../ Mlajše generacije sicer zdaj vedno pogosteje delajo s polnim delovnim časom, za starejše generacije pa je bilo čisto običajno, da so mame ostale doma, saj je bilo to takrat finančno mogoče. /.../ Pri belgijskih moških opažam, da zato določenih stvari niso vajeni delati sami. Zdi se jim samoumevno, da bo določene stvari in gospodinjska opravila opravila ženska.

Gorazd Čuk je slovenski podjetnik, ki se v Srbiji ukvarja s pridelavo in predelavo dišavnic ter z žganjekuho. V zadnjih mesecih daje prednost slednji, k čemur ga je spodbudilo tudi več mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za kakovost nekaterih pijač. Med srbskimi kolegi, torej v pri- oz. predelovalskih krogih se lahko tako upravičeno pošali v smislu, da "je moral zato, da se v Srbiji destilira dobra "rakija", sem priti Slovenec."

Dobra rakija se dela samo iz dobrega sadja, kar je za mnoge še vedno čudno. Uporabljamo samo najboljše sadje, ki ga zato tudi sami proizvajamo, da lahko nadziramo celoten proces. Uporabljamo ekološko pridelano sadje, ki je polno arome in sladkorja. Dobra žganica se začne v sadovnjaku.

Damjana Vlajić se je pred dobrim letom dni preselila v Calgary, največje mesto v kanadski provinci Alberta. Pred tem sta z možem poldrugo desetletje preživela v mestu Fort McMurray, ki mu domačini pravijo kar "severno od nikoder" (orig. North of Nowhere), kjer so zime s temperaturami tudi krepko pod -30 stopinj Celzija dolge in prebivalcem ne dajejo prav veliko možnosti gibanja na prostem. Oba sta namreč delala v velikem podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte iz naftnega peska oz. t. i. bituminoznih kamnin in ki je v veliki meri zaznamovalo tako razvoj kot tudi podobo tistih krajev.

Dejstvo, da je tak način pridobivanja nafte eden najbolj obremenjujočih za okolje, me ni nikoli pretirano vznemirjalo. Še vedno obstaja potreba po tej industriji. V Kanadi je vse več političnega pritiska in pritiska okoljevarstvenikov, da bi prišlo do sprememb in bi se začela naftna industrija umikati. Ampak mislim, da naša generacija in generacija naših otrok potrebujeta nafto.

Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije.

Prejšnjo univerzo sem zapustila, ker nisem dobila dovolj minut na igrišču. To se mi ni zdelo prav, če sem že prišla od tako daleč in vem, da sem sposobna. Iskala pa sem manjšo univerzo tudi zato, ker velike univerze nimajo tako osebnega pristopa in se tam počutiš samo kot številka, ne pa tudi kot človek.

V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki ... pa tudi o redkih, a zato toliko bolje oziroma toliko bolj intenzivno izkoriščenih priložnostih za počitek.

Med sezono, torej v jeseni, je prostega časa zelo malo. Takrat nimaš časa niti skočiti v trgovino. Morda kakšen vikend ali kakšen dan, ampak ga res ni veliko. Sicer pa spomladi ponavadi ni veliko treningov. Moraš najti nekaj časa zase, pa četudi je vmes le 20 minut, je pač 20 minut.