Globalna vas

Čeprav sprva ni razmišljala o tem, da bi začela znova od temeljev graditi svojo kariero, se je zaradi tamkajšnjega poslovno spodbudnejšega okolja odločila, da poskusi: tako je ustanovila podjetje Mijn Slovenie (Moja Slovenija): agencijo za komunikacije v turizmu, ki menda ni turistična agencija, njen osnovni namen pa je promocija Slovenije kot turistične destinacije med Nizozemci. Kako torej Nizozemcem, o katerih pravi, da o Sloveniji vedo izjemno malo, prodaja ta kotiček Evrope?

V Haag bi priporočala, da pridete, ker ima zelo lepe nasipe ob plaži. Ob celi obali so za Nizozemsko visoki peščeni nasipi, ki so naravnega izvora. Med temi nasipi so ponavadi kolesarske steze in je zelo lepo kolesariti tam. To je tudi naravno zaščiteno okolje, v katerem živijo kosmate krave. So neka zaščitena stara sorta, ki prosto hodi po teh sipinah.

Strastna ljubitelja surfanja sta več mesecev preživela na avanturah po priobalnih pasovih države na sledi za naslednjim "velikim" valom, večinoma spala v svojem kombiju in opravljala razna priložnostna dela.

V času prvih večjih valov okužb s Covidom 19 še nista slutila, da bo epidemija takrat še novega koronavirusa postala globalen problem. Potem ko sta bila za sedem tednov prisiljena stanovati pri neki slovenski družini, ki jima je prijazno odstopila prostor za bivanje v času strogega zaprtja, s katerim je želela novozelandska vlada popolnoma izničiti število okužb, pa sta morala začeti razmišljati o zakonitih možnostih za podaljšanje svojega obiska Nove Zelandije.

Matej pravi, da novozelandski gozdovi v primerjavi s slovenskimi vlivajo več strahospoštovanja, čeprav ni tip človeka, ki bi se bal avantur.

Ker je veliko gozdov, ampak to je tropski gozd, se je veliko lažje izgubiti. Vse te poti po naravi so lepo urejene in ne upaš si kar zabresti nekam drugam v gozd. Zelo lahko se je izgubiti tukaj.

Za začetek sta z zdaj že ženo Ariel uspešno prebrodila daljše obdobje zveze na daljavo, saj je Ariel po izmenjavi v Španiji šla še na dodiplomski študij na eni priznanih ameriških fakultet. Nato sta par let prebivala v Sloveniji, kjer pa se je Žanu po hudi nesreči pri plezanju za nekaj težkih mesecev življenje obrnilo na glavo. Po padcu s 15-metrske stene je bil namreč polomljen in nepokreten povsem odvisen od pomoči svojih bližnjih in predvsem svoje partnerke, s katero sta tako doživela nepričakovano naporno "vajo" za tako imenovano jesen življenja, ko ostanke igrive mladostne zaljubljenosti nadomestijo globoka navezanost, medsebojno spoštovanje in iskrena želja po pomoči sočloveku.

Skoraj vsega se spomnim, ne znam ubesediti izkušnje, ampak bila je cela akcija. Reševalci so rabili pol ure, da so prišli do mene. Takrat nisem vedel, ali bom zdržal ali ne, zmanjkovalo me je. Ariel je bila pri meni in me držala pri zavesti.

Po približno letu dni intenzivne oskrbe si je Žan kljub resnosti poškodb povsem opomogel, z Arielo pa sta se odločila še enkrat na lastno pest zasukati svojo življenjsko pot: pustila sta svoji takratni službi in se preselila na Deviške otoke (Združenih držav Amerike). Zdaj tri četrtine leta ob delu na daljavo preživita na terasah ob tamkajšnjih rajskih plažah, v času poletja in zgodnje jeseni pa orkanom in ostalim neprijetnim vremenskim pojavom, značilnim za tisti del leta, ubežita nazaj v Slovenijo.

Anteja pripoveduje o svojih "novih začetkih": učenju jezika in obveznem dodatnem univerzitetnem izobraževanju, ki ji omogoča delo v švedskem pravu, o bogastvu ponudbe prostočasnih aktivnosti v naravi, ki jim ga nudi novo okolje, pa tudi o tamkajšnjih sodobnih pristopih k izobraževanju otrok od vrtca naprej.

Na Švedskem denimo otroci vse do četrtega razreda osnovne šole ne poznajo pojma domača naloga, tudi šolskih potrebščin ne nosijo s seboj v šolo in nazaj domov … se pa že zelo zgodaj v sklopu učnega procesa srečujejo z raznimi tehnologijami, kot so pametne mobilne naprave oz. tablični računalniki.

Otroci že praktično v vrtcu uporabljajo iPade, ampak to je mogoče enkrat tedensko, v šoli pa malo več. Imajo aplikacije, na katerih imajo različne snovi - od matematike, angleščine, do plesa celo. In potem delajo na teh iPadih, rešujejo razne naloge.

Anja in Luka sta lani spakirala kovčke in se odpravila na potovanje za nedoločen čas po Južni Aziji. V minulem letu, odkar sta na poti, sta raziskala precejšen del Indije vključno z nekaterimi visokogorskimi kraji v osrčju Himalaje, par mesecev preživela na maldivskem otočku, trenutno pa sta praktično edina gosta enega izmed turističnih resortov na Šrilanki.

Na Maldivih sva stanovala na otoku s 400 prebivalci in tremi trgovinicami. Bila sva edina turista in praktično imela vse plaže zase, ker se domačini ne marajo veliko kopati.Anja Cehnar

Vseskozi se gibljeta v nasprotni smeri turističnih tokov, najraje kak kraj obiščeta izven turistične sezone, spita pa praviloma pri domačinih, pogosto v zameno za pomoč pri določenih opravilih. Tudi onadva na več koncih sveta opažata vse več uničujočih posledic podnebnih sprememb, ki so v zadnjem letu marsikje močno prizadeli lokalno prebivalstvo.

V intervjuju o tem, kako se je naposled le ustalila v velemestu, ki mu zaradi bližine reke Majne in velikanskih nebotičnikov pravijo tudi Mainhattan in ki se redno uvršča na vrhove lestvic svetovnih mest z najvišjo kakovostjo življenja.

Ideja, da sta v Nemčiji disciplina in red, drži. Ko se dogovarjaš za kavo, kosilo ali večerjo, je normalno, da se to načrtuje nekaj tednov vnaprej. Ko greš recimo na večerjo, na kosilo, vsak natakar vpraša, ali se bo plačalo skupaj ali vsak posebej.

Pravi, da gre za njegov največji in najzahtevnejši podvig doslej. Čeprav je bilo na poti veliko dobrih in slabih trenutkov, še ni dojel vsega. V spominu mu bo vsekakor ostala dobrota ljudi, ki jih je srečeval na poti in ki so mu velikokrat priskočili na pomoč. No, pa srečanje z Luko Dončičem v Dallasu.

Če bi rekel, da nisem bil nikoli osamljen, bi se lagal. Težko je, ko ti ne gre po planu, povrhu vsega še dežuje in moraš biti sam. V šotoru. V takih trenutkih sem poslal sporočilo prijateljem v Slovenijo, ki so mi vlivali novih moči.

Dolgoletni avtoštopar Miran Ipavec si med drugim lasti kar nekaj tozadevnih rekordov. Discipline, v katerih tekmuje predvsem sam s seboj, si izmišljuje sproti: leta 2015 je denimo v desetih dneh preštopal 31 evropskih držav, tri leta pozneje pa v dobrih dvajsetih kar 42 (izpustil je le Portugalsko in štiri otoške; Ciper, Malto, Irsko in Islandijo). Prav v teh dneh je načrtoval začetek poti do Tokia, vendar je moral svoje načrte zaradi vojne v Ukrajini za nekaj časa zamakniti. Kljub temu pa je v zadnjih tednih prepotoval več kot 6.000 kilometrov; obiskal je Srbijo in opravil par poti na sever Evrope; dvakrat je bil na Nizozemskem, pa tudi v belgijski prestolnici, kjer otrokom diplomatov pripoveduje o svojih izkušnjah.

Glede na to, da sem se vozil z več kot 11 tisoč vozniki, ne bom rekel, da me ni bilo nikoli strah. Peljal sem se že tudi 280 km/h, pa me takrat ni bilo strah. Me je pa bilo strah, ko je kak šofer vozil 70 ali pa 80 km/h, pa ni bil prepričan o svojem znanju.