Globalna vas

Na svoji poti sva srečala kar nekaj Slovencev. Celo sredi Atlantika sva srečala en slovenski katamaran. Na otoku Gvadelup pa naju je neka gospodična spraševala za pot, ker je želela pluti naprej – seveda sprva v angleščini, potem pa smo ugotovili, da je Slovenka.

Odprle so se številne majhne kavarne, poslovalnice, trgovine lokalnega izvora in lokalne tržnice, zapirati so se začele trgovine, ki so del verig, pravi Alenka Jelen

Dr. Alenka Jelen je raziskovalka komuniciranja z javnostmi na Univerzi Stirling na Škotskem. V intervjuju nam je približala življenje v tem malem mestu, ki so ga zaradi geostrateške vloge skozi zgodovino označevali tudi za "vrata v visokogorje", nekaj minut pa smo posvetili tudi vprašanjem, s katerimi se ukvarja pri svojem raziskovalnem delu. Primerjali smo pristope različnih državnih oblasti po svetu (na primer Škotske, Združenih držav, Nove Zelandije, Slovenije ...) h komuniciranju s svojimi državljani med pandemijo covida-19.

"Se pravi, ne tisto: 'Če boste kršili, vas bomo kaznovali,' ampak: 'Kako vam lahko pomagamo, da bomo skupaj čim bolje prišli iz te situacije.' Zelo sta se kazali neka solidarnost in prijaznost … seveda so bile tudi sankcije in kazni, ampak pri [Borisu] Johnsonu so bile te grožnje že na ravni izjav, češ: 'Na ulice bomo poslali vojsko, da bo nadzorovala, kaj tam počnete!' Na britanskem odru je bilo tudi več vojne metaforike, medtem ko je na Škotskem Nicola Sturgeon zelo jasno povedala, da to ni vojna. Da ne more covidu reči, naj za tri dni odloži orožje, ker bomo mi imeli božič."

Včasih so Indonezijci vse zavijali v bananine liste. Te so danes zamenjali za plastiko. Niso pa spremenili tega, da embalažo, prej bananine liste, danes plastiko, po uporabi preprosto odvržejo, pravi Danica Badovinac

Globalna vas si je v nestrpnem pričakovanju poletja privoščila oddih na enem izmed več tisoč "rajskih" indonezijskih otokov. Na Lomboku, kjer živi "ekopodjetnica in multipraktičarka" Danica Badovinac, sicer domačinom ni postlano samo z rožicami: spopadajo se s pogostimi izpadi elektrike, skrb za dostop do pitne vode je vsakodnevna, že leta pa se eni od najlepših krajev na svetu utapljajo v gori praviloma plastičnih odpadkov in smeti. Se znajo pa po navedbah naše sogovornice Indonezijci kljub vsemu zaradi svojega temperamenta in raznih kulturoloških razlik (v primerjavi z Zahodom) veliko laže sprostiti in prepustiti stvarem, na katere nimajo vpliva, da se pač dogajajo in zgodijo. Tak odnos do življenja menda tujci pogosto zamenjujejo z lenobo, sama pa ga razume kot zavidanja vredno čustveno zrelost, ki prinaša duhovni mir.

"Daleč je od tega, kar imamo v Evropi … ni vse na stikalo! Električni izpadi se še vedno dogajajo in temu pravijo 'mati lampu'. To pomeni, da ko je mati lampu, je pač tema, takrat prižgi svečko ali pa uživaj v zvezdah."

Rok Andrejc, ki zadnje leto živi v največjem mestu Kitajske, je po dveh mesecih dobil dovoljenje za izhod iz stanovanja za tri ure

Medtem ko smo se pri nas, kar zadeva koronavirus in njegov vpliv na vsakdanje življenje, po sprostitvi epidemičnih ukrepov tudi sami precej sprostili, ponekod po svetu pomlad doživljajo povsem drugače. V oddaji Globalna vas se pogovarjamo s Slovencem, ki živi v že približno dva meseca popolnoma zaprtem Šanghaju. V kitajskem mestu z več kot 26 milijoni prebivalcev so se namreč odločili vztrajati pri strategiji borbe proti virusu z ničelno toleranco do pojava okužb - ne glede na posledice za tamkajšnje prebivalstvo. Doživljanje trenutnega zaprtja se sicer zaradi specifične hierarhije državne in lokalnih oblasti zelo razlikuje od soseske do soseske, Rok Andrejc pa bo v intervjuju delil svoje izkušnje s šanghajskim "lockdownom", ki ga med drugim zaznamujejo precejšnja negotovost glede dostopnosti do osnovnih življenjskih dobrih (zlasti živil in zdravil), nepredvidljiv potek in trajanje zaprtja, vsakodnevna ali tudi večkratna testiranja dnevno, a tudi solidarnost ljudi, ki v težkih časih znajo stopiti skupaj in si pomagati pri tem, da kot skupnost prebrodijo močno politično represijo in posledice, ki jih ima ta na njihov vsakdan.

»Za vsako skupnost je bilo rečeno, naj poskrbi za svoje prebivalce: eni so dobili državno pomoč že takoj naslednji dan zaprtja, mi približno dva tedna nismo dobili ničesar. Ampak glede na to, da so nam dovolil vsaj skupinske dostave [po stanovanjskih blokih], recimo, da ni bilo težav. Ker nekaterim pa niso dovolili niti teh skupinskih ali individualnih nakupov. [Kako so ljudje preživljali zaprtje,] je zelo odvisno od tega, v kateri skupnosti so takrat živeli in kako si je tista skupnost takrat razlagala državne ukrepe.« 

Veterinarka Lea Krump že več kot deset let živi na Irskem. V Dublin se je preselila zaradi specializacije, danes pa z družino živi v mestecu Tralee

"Vedno, ko grem v Slovenijo, me preseneti, da so ljudje dokaj nestrpni, znajo biti neprijazni. Tu pa so res dobrodušni, radi poklepetajo, vedno vljudni, vedno prijazni. Tudi v uradnih ustanovah. Če pokličeš ali pa če greš na davčno upravo, občino, so ljudje vedno zelo prijazni in se lahko malo pošališ z njimi."

Lea Krump pravi, da je Dublin zelo krasno mesto, ko si mlad in samski. Ni pa idealen za ustvarjanje družine. Zato sta se s partnerjem preselila v Tralee, kjer predava na tamkajšnji univerzi, njeno raziskovalno delo pa se vrti okrog teličkov.

"Dublin je sicer super mesto, ko si mlad in samski, ni pa preveč družini prijazno. Promet je grozen, šole so zasedene, drago je. /.../ Ko smo se šli pozanimat za vpis v vrtec, so nas že spraševali, kam bo šel otrok v šolo. Seveda midva o tem prej nisva razmišljala, ampak slišiš potem zgodbe, da ljudje vpisujejo oziroma dajejo otroke na sezname, še preden se otroci sploh rodijo."

Učiteljica angleščine in novopečena mamica Urška Klasinc ugotavlja, da je zdravstveni sistem v Sloveniji do nosečnic in mamic veliko bolj prijazen kot španski

"Ko sem bila noseča, so zaradi epidemije tukaj odpovedali priprave na starševstvo, tale predavanja. Potem si bil kar nekako prepuščen lastnim medijem. Jaz sem se zakopala v knjige, poslušala različne posnetke na Youtubu, medtem ko so v Sloveniji nosečnicam omogočili vsaj predavanja prek spleta. Na pomoč mi je priskočila mami. Dejansko se je priključila lokalni skupini nosečnic, da je zame snemala ta spletna predavanja."

Urška Klasinc je s španščino ter kulturami in temperamentom, ki jih povezujemo z njenimi govorci, povezana že od otroštva. Sprva je na televiziji navdušeno spremljala različne telenovele, se že v osnovni šoli vpisala na jezikovni tečaj, nato pa doštudirala španščino in angleščino v Ljubljani. Ta je zanjo, podobno kot rojstni Maribor, kmalu postala premajhna in priložnosti je začela iskati v tujini. Pot jo je vodila skozi Veliko Britanijo in Mehiko do Badajoza, manjšega mesta (podobne velikosti kot Maribor) na zahodu Španije v bližini portugalske meje.

"Kamor koli potujem, po navadi želim spoznati lokalce in seveda je zelo težko se nekomu približati na ulici in jih ogovoriti /.../ alternativa, ki sem jo odkrila, je bila spletna stran CouchSurfing, ki popotniku ne ponuja samo gostovanja, ampak tudi možnost, da se z gostiteljem dobiš na pijači. Eden izmed teh ljudi je bil tudi moj partner."

Lino Šalamon je eden tistih, ki ima življenjepis, ki se lahko bere kot potopis

Lino Šalamon je dolgoletni popotnik, mojster borilnih veščin, predvsem pa vrhunski strokovnjak za fiziko, ki dela na enem največjih svetovnih inštitutov (med drugim) za raziskovanje medicinskih metod uporabe radioaktivnega sevanja pri diagnosticiranju in zdravljenju raka. Pripoveduje o svojem delu in razlogih, zakaj ga to izpopolnjuje in razveseljuje, geografsko zapleteni poti, ki ga je privedla do Alkmaarja na severu Nizozemske, ter o svojih opažanjih ob privajanju na tamkajšnji način življenja: zato da bi se poleg svoje narodnostno bolj pisane družbe v službenih krogih bolje uveljavil in bil sprejet tudi v kakšno družbo domačinov, je recimo začel trenirati crossfit. Ob tem zaznava precejšen filozofski oziroma ideološki preskok z bistveno bolj meditativne in poduhovljene šaolinske različice kungfuja, s katerim se je ukvarjal prej.

"Na tem mojem področju, se pravi na področju jedrske tehnike, jedrske fizike, je tako, da se ne preseliš nekam in potem iščeš službo, ampak gre tako, da iščeš službo. Iskal sem po Evropi, tudi v Združenih državah, in sem dobil službo tu na Nizozemskem in sem se potem zato preselil sem."

"Šaolinski kungfu vključuje meditacijo, razne dihalne vaje in treninge borilnih veščin, različne tehnike. Uriš telo in um in to ti pomaga, vsaj meni je, tudi na drugih področjih. Da si bolj energičen, samozavesten, osredotočen."