Globalna vas

Tokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, praktično skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec.

"Nič ni samoumevno," pravi učiteljica slovenščine v Srbiji, a so ljudje zato toliko bolj hvaležni

Tokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, tako rekoč skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec. Učiteljica na osnovni šoli v Pišecah, kjer je preživela več kot 20 let, je že takrat organizirala razne delavnice in projekte sodelovanja med lokalnimi otroki in njihovimi vrstniki iz Srbije ter te učila slovenščine. Ko se je, kot pravi, "na šoli v Pišecah nekako izpela", se je prijavila na razpis slovenskega Ministrstva za izobraževanje za poučevanje slovenščine v Srbiji. Zadnjih deset let tako opravlja pravzprav isto delo kot doslej, le da se poslanstva zdaj loteva "z drugega konca".

"Hvaležnost ljudi tukaj ... Slovencev, potomcev, ko prineseš slovensko besedo, slovensko pesem, slovenski običaj, ko se to obuja, to je res nekaj posebnega, tako da sem neizmerno hvaležna, da sem lahko en tak mali mostiček med enim in drugim."

Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis Jackson. Pred dobrimi petimi leti se je preselil v grški Solun in se posvetil oljkarstvu.

Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis Jackson

Pred dobrimi 15 leti sta ga utesnjenost in zdolgočasenost domačega mesta spodbudili k iskanju novih izzivov v Londonu, kjer je nameraval ostati kakšno leto, ki pa se je potem zavleklo kar v desetletje. Kot prej je tam večino svojega časa posvečal muziciranju (menda tudi v precej obetavnih in pozneje cenjenih zasedbah v tistem okolju), sčasoma pa so se mu prioritete spremenile:

"Če bi me pred leti vprašali, kaj je smisel (življenja), bi rekel glasba. Danes bi rekel čas, da imaš dosti časa."

Z ženo (takrat še partnerico) sta se zato pred dobrimi petimi leti preselila v njen rojstni kraj: Solun v Grčiji, kjer se danes ukvarjata z oljkarstvom.

"Grki so zelo družinsko povezani. /.../ Pri njih mi je všeč, da imajo svoj tempo. Pravijo, da so leni, ampak jaz vidim, da to ni res. Imamo 'sieste', ampak niso leni. Mesto živi štiriindvajset ur na dan, še več kot London."

Nekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi po zaslugi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Trenutno dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih.

Čeprav so Američani politično zelo razdeljen narod, Špela Bertoncelj pravi, da prebivalci Montane sicer ne skrivajo svojih političnih ideologij, a med njimi ni trenj

Nekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi zaradi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Zdaj dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih. Sicer jo še vedno razveseljujejo šport in dejavnosti na prostem, tozadevna ponudba Montane pa je izrazito bogata. In neokrnjena. Prebivalci Montane si (še kar dobesedno) delijo ekosistem s preostalim tamkajšnjim življem, tako se recimo redno srečujejo z divjimi zvermi, kot so medvedi, losi in pume. Špela pa je vsako leto bolj navdušena nad življenjem na idiličnem goratem ameriškem podeželju, ki je tako geografsko kot tudi kulturno in v odnosu do dnevnopolitičnih razprtij, ki v zadnjem času prežemajo celotne Združene države, precej odmaknjeno od ponorelega sveta.

"Domačini smo navajeni, da imamo v mestu grizlije. Jeseni smo imeli mamo z dvema medvedkoma v mestu, kar smo vsi tolerirali. Vedeli smo, da se zadržuje v enem od mestnih parkov in tja nismo hodili, dokler ni šla spat. Tudi losi in divje pume pozimi pridejo v mesto. /.../ Imamo medvede v smetnjakih, lose, ki jih naš kuža preganja, na vrtu, nedavno je puma zašla v garažo enega od sosedov."

"Tu imajo legende o 'little people'. O malih ljudeh. Živeli naj bi v gorovju Pryor in bili naj bi zelo nagajivi. Radi kaj ukradejo iz hiš. Ljudje, ki živijo na rančih v tem okolju, v to kar verjamejo."

Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu.

Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu

Oskar Štrajn sicer živi v Amsterdamu, svetovni metropoli, od koder poti vodijo tako rekoč kamor koli. To je eden poglavitnih razlogov za to, da se je tam dobro znašel in da uživa v neskončnosti kariernih, socialnih idr. priložnostih, ki jih ta odprtost ponuja. Delno je to "neskončnost" možnosti seveda v zadnjih nekaj letih oklestila pandemija koronavirusne bolezni, ki pa jo podobno kot drugod po svetu na svojih plečih močno občutijo delavci v kulturi oziroma organizaciji kulturnih prireditev. Ti tudi na Nizozemskem posegajo po zadnjih zalogah energije, pogosto pa se počutijo kot laboratorijski zajčki v nenapovedanih preizkusih sposobnosti improviziranja. Jih pa izvajalci raznih restriktivnih ukrepov v državnih službah – drugače kot marsikje drugje – vsaj eksistencialno ne ogrožajo oziroma še kar konsistentno sanirajo finančne izgube, ki jih zaradi teh ukrepov prizadenejo.

"Ena izmed industrij, ki jih je epidemija najbolj prizadela, je glasbena. Predvsem živo glasbo. Nizozemska je zagotovila pomoč prekarnim delavcem, ki so delali kot tonski mojstri, didžeji, lučkarji, pa tudi glasbeniki. Da so obdržali svojo dejavnost tudi med pandemijo. Da bodo, ko pridemo iz tega položaja, še vedno lahko opravljali svojo dejavnost."

 

"Ena zanimivost glede Nizozemske. Tu nikoli ne moreš dobro videti na oder. Če greš na koncert, glasbenikov nikoli ne vidiš najbolje, ker je pred teboj vedno nekdo višji. V Sloveniji sem se s svojimi 176 centimetri vedno počutil normalno visokega, ampak na Nizozemskem je malenkost drugače. Tu sem že začel razmišljati, da sem jaz tisti, ki je majhen, ampak ko potuješ v katero koli drugo državo, ugotoviš, da so Nizozemci tisti, ki so visoki. V vseh drugih državah na svetu jaz normalno vidim na oder."

Romana Lilić živi na Rtu Sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.

Fotografinja in marketinška menedžerka Romana Lilić se je iz Mehike, kjer prebiva, po tretji odmerek cepiva proti covidu odpravila v ameriški Los Angeles, ker v Mehiki cepiva niso tako dostopna kot pri nas

Romana Lilić od leta 2007 živi na Rtu sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.

"Tukaj nimamo letnih časov, kot so pomlad, poletje, zima in jesen. 'Zima' je tu sezona kitov. Kiti pridejo sem z Aljaske. Priplavajo sem v tople vode. Tukaj imajo (majhne) kite, se igrajo, jih učijo plavati, se hranijo in gredo nazaj marca. Od septembra do marca imamo tu sezono kitov. 'Poleti' pa je tu sezona želv. Želve, ki se skotijo na obalah Kalifornijskega polotoka, pridejo nazaj in tu valijo jajca. Če imaš rad naravo, je tu res izjemen prostor, kjer jo lahko opazuješ."

"Tu lahko kavbojke nosim od decembra do maja. Potem pa ne več, ker je tako vroče, da jih je nemogoče obleči. Večina mojih čevljev je sandalov oziroma natikačev."

Rt Svetega Luke je bil včasih ribiška vasica, ki je nato zrastla v letoviško mesto s približno 200.000 prebivalci.

"Večina hotelov in letovišč je ob morju. Če greš dve ulici v notranjost mesta, pa že vidiš lokalni utrip. V primerjavi z restavracijami, kjer na primer ena večerja stane okoli dvesto ali tristo dolarjev, lahko tam uživaš taco za en dolar."

"(Z možem) spoznava veliko ljudi. Z njimi se pogovarjava tudi o tem , kaj jim je všeč na Rtu sv. Luke. Ugotavljava, da večina tistih, ki pridejo sem, ostanejo v svojem hotelu ali gredo pogledat tri različne (turistične) točke zunaj. Tri različne restavracije in to je to. Nihče ne gre bolj v notranjost."

Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.

Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti

"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."

Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.

Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.

"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."

Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju.

Andreja Beguš Harrison pravi, da je brexit kot druga pandemija. Razdelil je državljane, močno otežil delovanje socialnih in zdravstvenih institucij ter prizadel različne gospodarske panoge

"Gradimo prizidek hiši. Okna bi morala biti vgrajena 27. septembra, a jih na žalost še vedno ni. V ponedeljek bodo. Z dvomesečno zamudo in pri petih stopinjah zunaj."

"Brexit je na žalost razklal državo. Ljudje odgovarjajo s čustvi namesto z razumom. Obstajajo družine, ki več ne govorijo med seboj, prijatelji, ki po tridesetih letih ne govorijo več drug z drugim. Je tema, ki je državo zaznamovala in je ne bomo hitro preboleli. Imeli smo dve pandemiji hkrati, znašli smo se v dveh krizah. Covidu se za žalost nihče ne more izogniti, brexit pa je dodal dodatno plast. Vse institucije, ki so že tako na robu preživetja, je skoraj 'potisnil čez rob'. Predvsem se to čuti v socialni pomoči, oskrbi na domu in pri medicinskih sestrah, ki jih kronično primanjkuje po vsej državi."

Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ukvarja se denimo z vprašanji, kot je, kako zagotoviti zdravniško oskrbo otroka staršev, ki mu na podlagi verskih prepričanj to odrekajo. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju. Naša sogovornica, ki se je sicer rodila v Tolminu, je kaj takega brez neoprenske obleke poskusila samo dvakrat. Pa še to po nesreči. Menda je bilo podobno, kot če bi se vrgel v Sočo. S to razliko, da ima takrat, ko to narediš, ozračje pri nas približno 30 stopinj, tam pa približno štirikrat manj.

"Voda ima ta hip enajst, dvanajst stopinj. Z neoprenom se da, še posebej če gremo na sup. Se mi je pa že zgodilo, da sem, ko je prišel val, nepričakovano pristala v kopalkah sredi morja. To je bil kar velik šok. Bolijo roke in noge in je treba čim prej iz vode."

Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.

Čeprav so metropolo, v kateri vse deluje in je skrbno urejeno, zamenjali za okolje, v katerem stvari tečejo občutno počasneje in manj zanesljivo, Matej Podobnik na to gleda pragmatično: meni, da se človek vsega navadi

Tudi tega, da se včasih kaj ne zgodi prav takrat, ko bi si to želel. Kot nekdo, ki je po dobrih štirih mesecih premagal anemično ciprsko birokratsko kolesje in končno prejel novo vozniško dovoljenje, za katero je zaprosil julija, ko mu je poteklo, bo že vedel ...

"V denarnici imam še vedno staro slovensko vozniško dovoljenje rožnate barve. Glede na to, da smo se iz Slovenije preselili pred več kot desetimi leti, je lepo počivalo v moji denarnici. Mislim, da so me v tem času enkrat ustavili, da sem ga pokazal. Potem sem enkrat gledal in videl, da mi je letos maja poteklo. In potem se je začela odisejada na Cipru, kjer hodim na različne upravne enote že od junija. Do včeraj nisem dobil informacije, kaj za vraga moram narediti, da lahko dobim podaljšano vozniško dovoljenje. Včeraj so me poklicali, da lahko pridem tja in naredim nov dokument in da bo to trajalo le nekaj tednov."

"Ciprčani imajo eno vodilo v življenju: 'siga, siga,' kar pomeni 'počasi, počasi'. Delajo počasi, z užitkom, se ne obremenjujejo. Raje se usedejo, skupaj spijejo kavo in rečejo, da se v življenju da tudi malo 'pritisniti na zavore' in stvari narediti nekoliko počasneje."

Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, se je našel v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerico in otroki ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo zdaj.

"Toplo je. Mislim, da je sonca več kot tristo dni na leto. Kar pomeni, da dejansko ves čas sveti sonce. Ampak tudi tukaj pride zima. Hiše pa so popolnoma brez izolacije in nimajo ogrevanja. Ko je zunaj deset ali petnajst stopinj, je takšna temperatura tudi v hiši."

Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografije. Raziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni. Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.

Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografije

Raziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni.

"Zato ker so zaprli avtoceste, obvoznice, številne ulice, pripeljali so policiste iz celotne Velike Britanije. Zdi se, kot da lokalci niso vključeni v procese, medtem ko je tu 30.000 ljudi z vsega sveta, ki se potem v izolaciji pogovarjajo o zelo pomembnih temah."

Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.

Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.

Turistov pa že skoraj dve leti ni. Domačini, prepuščeni samim sebi, iščejo nove načine preživetja

Antropologinja in vzgojiteljica Sara Tavčar je odšla v Indonezijo raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka.

"Živela sem v vasi z domačini. Ena izmed mojih hiš je bila tudi lesena koliba. Tam so tudi zidane hiše, kar pa se med potresi ni izkazalo kot najbolj ustrezno, ker se jih je kar nekaj podrlo. Tradicionalne lesene hiše so kar super stvar – tradicionalna arhitektura ima svoj smisel."

"Življenje ob plaži je super. Kokosi so tam na voljo ves čas. Peščene plaže s koralnim grebenom, z neverjetnim pogledom pod vodo – snorkljanje je božansko. Je kot neki Disneyjev svet, vse je pisano in bleščeče. Vidiš lahko marsikaj drugega kot samo ribe. Tam so najlepši sončni zahodi. Otok lahko obhodiš v uri in dvajset minut. Na otoku ni nobenih motornih prevoznih sredstev. Hodiš peš, imaš kolo ali pa si s konjem."

Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja. Med epidemijo covida-19 je del svoje dejavnosti preselila na splet: tako se zdaj med drugim ukvarja s svetovanjem staršem otrok, ki se šolajo od doma. Gre po večini za digitalne in druge "nomade", katerih delovna mesta (v fizičnem smislu) so premična in razpršena po vsem svetu.

"Ni lahko ostati na nekem takem majhnem otočku toliko časa, še posebej ne v času covida, ko glavni otok Lombok ni bil več tako lahko dostopen. Pomembno mi je bilo namreč, da sem otoček zapustila vsaj enkrat na mesec, ker je to koralni otok in ko tam živiš dalj časa, ugotoviš, da potrebuješ 'konkretna' tla pod nogami vsaj enkrat na mesec, da se malo prizemljiš. Ker čutiš valove, tla niso trdna in se vedno nekaj trese, k čemur so pripomogli tudi potresi. Koralni otoki so polni lukenj, v katere se zaletava morje."