Globalna vas

Postdoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni.

"Javni prevoz na Irskem je 'šašav' (slab). Obstaja veliko lepih kotičkov, ki jih z javnim prevozom praktično ni mogoče videti. Kolo in avtomobil sta optimalni prevozni sredstvi za raziskovanje Irske," pravi Ana Velikonja

Podoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni. Živi v centru mesta, kjer si zaradi izjemno visokih najemnin stanovanje deli s še tremi irskimi fanti, in počasi razmišlja o tem, da bi se preselila na svoje.

"Razmišljam, da bi se preselila z manjšim številom ljudi. Sicer nihče ni študent in imamo primerljiv življenjski slog, a različne interese. Doma bi imela manj ljudi. Da bi živela čisto sama, pa si za zdaj še ne morem privoščiti, ker so najemnine zares visoke. Najemnina za malo garsonjero stane približno 1200 evrov."

Na Irsko je sicer prispela prav v času popolnega zaprtja, ko je bilo gibanje ljudi omejeno na petkilometrski radij okrog njihovih prebivališč. Še vedno se navdušuje nad prijaznostjo in priljudnostjo tamkajšnjih ljudi – zlasti na podeželju, nekoliko manj pa nad vremenom, o katerem sicer vendarle pravi, da ni tako hudo slabo, kot so jo vsi strašili pred odhodom iz Slovenije.

"Kamor koli greš in kogar koli srečaš na pet metrov, vsak bi s teboj navezoval stik. Vprašajo te, denimo, ali greš plavat, kar se navadno razvije v pogovor, ki traja najmanj pet minut. Res so prijazni in oddajajo neko toplino, ki je v današnjem času kar redkost, oni pa z njo kar razsipavajo."

"Vreme je vsaj trikrat na dan tema pogovora ali z znancem ali neznancem. Ne le ko dežuje, tu smo denimo zelo veseli sonca. Vreme je nepredvidljivo. Napoved za dva dneva vnaprej ni nikoli točna. Vedno moraš pogledati za en dan vnaprej, pa še to te gotovo kaj preseneti. Rjuh se zunaj ne suši. To je pravilo številka ena, ki so mi ga povedali cimri."

 

Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima nek oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagat. Je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere funkcionira precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas.

Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima neki oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagat

Je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere deluje precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas.

"Stroga hierarhija ni določena. Če bi na primer prišli v naše podjetje, ne bi vedeli, kdo je direktor in kdo samo delavec. Vsi smo enako oblečeni. Celo lahko je priti do direktorja ali kogar koli, ki sedi v pisarnah. Vse pisarne so v odprtem prostoru in vsak ima le svojo mizo. Smo kot ena družina. Včasih, ko je treba veliko narediti v podjetju, tudi glavni šefi, ki so v pisarnah, odpovejo sestanke, če imajo slučajno kakšnega, in pridejo pomagat."

"Zmotili" smo jo na porodniškem dopustu, kjer zdaj v brezdelju uživa že več mesecev: na Švedskem so namreč porodniško pred kratkim podaljšali, tako da se začne že v 20. tednu nosečnosti, zaradi statusa ranljive družbene skupine v obdobju epidemije covida-19, kamor je država uvrstila (tudi) nosečnice.

Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila.

Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila

Po tej cesti je od mesteca Mestia približno tri ure vožnje do najbližjega večjega mesta. So tako rekoč popolnoma samooskrbni, občasno se v trgovino odpravijo le po najosnovnejše potrebščine, kot so sol, olje in moka. Ker mestece sicer živi predvsem od turizma, ki je med epidemijo skoraj v celoti zamrl, zdaj preživijo z izdatno mero solidarnosti in sodelovanja, pa tudi iskrene radodarnosti, ki po besedah sogovornice tudi sicer krasi kulturo tamkajšnjih ljudi. Tako kot do denarja in materialnih dobrin imajo tudi do koncepta časa povsem drugačen odnos, kot smo ga denimo vajeni pri nas.

"Če se z njimi dogovoriš ob neki uri, to nič ne pomeni. Ko smo se denimo nekoč odpravljali na neko praznovanje v sosednjo vas, šlo nas je osem, smo se dogovorili, da se dobimo ob štirih, pripravimo darilo in se ob petih odpravimo na pot, da bomo tam ob sedmih. Na koncu smo se odpravili na pot ob devetih. Ne zato, ker bi bilo kaj narobe. Vsi so tega navajeni."

V očarljivem neokrnjenem gorovju pokrajine Svaneti se, skratka, živi radikalno drugače. Tudi rojeva se drugače, možje so pri porodu le redko prisotni:

"Želela sem si ga že zaradi jezika, ki ga sicer razumem, a znam povedati le bolj osnovne stvari. Tako da je bil 'prevajalec', ker skoraj nihče ne govori angleško. Je pa to posebnost, ker je v Gruziji moški zelo redko pri porodu. V našem zdravstvenem domu je bil moj mož prvi, ki je bil kadar koli pri porodu."

Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.

Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu

"Želijo biti institucija, ki mladim pomaga na poti do uspeha. V smislu, da dajo prostor in čas neobremenjeni produkciji del. Tu je težko imeti studio, ker je zelo drago. Vsi smo zelo odvisni od trga in galerij. Vsak se poskuša udejstvovati na čim več načinov in opravlja po možnosti še priložnostna dela. Časa in prostora zelo primanjkuje. Zato se zelo borijo za to, da bi nam dali ta prostor in čas."

V London se je pravkar vrnil po več kot leto in pol trajajočih nepričakovanih "počitnicah" v rodni Novi Gorici, kamor se je že ob prvem valu epidemije zatekel tik pred praktično popolnim zaprtjem in ustavitvijo družbenega življenja, s tem pa tudi študijskega procesa v Britaniji. Pripoveduje o svojem delu med epidemijo, primerja izkušnje od doma s tistimi, ki jih je bil deležen na Otoku, in razpoloženju, ki je tam diametralno nasprotno slovenskemu: medtem ko mi z zaskrbljenostjo pričakujemo novo epidemično krizo, je v zraku nad Londonom čutiti "vse manj korone".

"Tu je precepljenost zelo visoka. Sicer so povsod opozorila, da je treba nositi maske, ampak jih verjetno več kot polovica denimo v trgovinah ali na podzemni železnici ne nosi. Ko sem prišel sem, so se v Sloveniji razmere ravno zaostrile, tu pa so se ravno razpustile."

Je pa v Londonu izredno težko najti prostor za ustvarjanje, ki si ga lahko privoščiš:

»Obstajajo stavbe, ki jih imajo namen v kratkem podreti. Dokler jih ne podrejo, te stavbe ponujajo v najem za relativno majhen denar. Obstajajo organizacije, ki se ukvarjajo prav z iskanjem takšnih stavb. Ampak pogoji v takih stavbah so takšni, kot so. Glede na to, da so namenjene za rušenje, nihče ne vlaga vanje. Ta iniciativa je sicer super, ampak zelo negotova. Lahko namreč nekega dne rečejo, da bodo čez dva tedna rušili in da moraš ven. Ti pa si ravno v procesu ustvarjanja in moraš naenkrat vse ustaviti in odnesti vse stvari domov ali pač kam drugam.«*

*Zgornja fotografija prikazuje primer takšnega prostora (z zanimivim tlorisom), v katerem je ustvarjal Enej Gala.

Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.

Azijske države dokazujejo, da se je virusa možno znebiti in da se da živeti bolj ali manj normalno, brez omejitev, pravi Peter Zupanc

Tokratna Globalna vas je malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem nismo pogovarjali na splošno, temveč smo se v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida-19.

Peter Zupanc, ki že več kot desetletje živi na Kitajskem, je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje kitajske strategije v boju z epidemijo koronavirusne bolezni v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej: od časa popolne karantene v začetku lanskega leta do precej bolj sproščenega razpoloženja v (avtonomni) pokrajini Guangdži, kjer se ljudje še vedno vedejo (samo)zaščitniško in, recimo, kategorično nosijo maske v javnem prevozu, čeprav primerov novih okužb že več mesecev nimajo.

"Tu ljudje močno verjamejo v tehnologijo in znanost. To ima najverjetneje povezave tudi s tem, da je Kitajska dolgo veljala za nerazvito. Imeli so željo, da dosežejo razvite države, da jim postanejo podobni. Zavest, da lahko to dosežejo le prek tehnologije, pomaga tudi, da tehnologiji verjamejo."

"Samoumevnost je pomemben dejavnik. Soproga je Kitajka. Po njenem mnenju Zahodnjaki jemljemo svojo 'neranljivost' za samoumevno. Kitajci še zelo dobro pomnijo, kako enostavno se celoten sistem in celotna država razkrojita. Moja generacija ali malo starejši se spomnijo neznosne lakote in revščine. Ko so živeli od ene skodele riža na dan."

"Videl sem le kakšne starejše ljudi, ki so nerodni in ne vedo natančno, kako si pravilno nadeti zaščitno masko. Take primere poznam. Da bi jo pa nekdo iz nasprotovanja nosil pod nosom, pod brado ali kaj podobnega, tega pa nisem videl nikoli."

 

Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.

Anamaria Klajnšček je od začetka študija živela v štirih evropskih državah, ta hip je v Barceloni, mestu, ki ima približno 1,6 milijona prebivalcev

V Sloveniji je nazadnje preživela več mesecev skupaj med prvim hujšim valom okužb s koronavirusom, zaradi katerega so oblasti v Španiji uvedle popolno zaprtje in omejitev gibanja na domove z redkimi izhodi v trgovine z živili ipd. Vsi nadaljnji odzivi na porast okužb so bili po njenih besedah zmernejši: omejitev je manj oz. so manj stroge, prav tako pa ljudje do virusa tudi iz strahu pred morebitno ponovitvijo omenjenega scenarija gojijo veliko strahospoštovanje, zaradi česar bolje (kot denimo Slovenci) razumejo ter tudi upoštevajo ukrepe in priporočila pristojnih.

"Ko sem se vrnila, sem videla, da jih je hudo prizadelo. Tako popolno zaprtje je močno vplivalo na vsakega posameznika, je bilo kar kruto. Pojavila sta se dva ekstrema. Nekateri niso več čisto vedeli, kako se družiti (Španci, ki so zelo družabna 'bitja'!), videlo se je, da jih je močno strah covida. Drugi so se zaradi občutka zatrtosti želeli karseda družiti."

Tudi kulturno dogajanje je od takrat menda oživelo; z določenimi prilagoditvami v produkciji razmeroma normalno deluje tudi področje modernega plesa, s katerim se ukvarja Anamaria.

"Barcelona je polna festivalov, ki potekajo skozi vse leto in so povezani z raznoraznimi tradicijami. Prek teh festivalov sem spoznala zelo veliko njihove kulture. Eden teh je Concurs de Castells, na katerem ljudje plezajo drug na drugega, da sestavijo 'človeške stolpe'. Potekajo tekmovanja, na katerih sodelujejo skupine po petdeset, sto ljudi, ki se ves čas gibajo na robu med nevarnostjo in varno podporo. Je en tak, tudi metaforično zelo lep dogodek."

V prvi oddaji nove sezone naših izletov povsod po svetu, kjer uspevajo Slovenke in Slovenci, gostimo glasbenico, džezovsko pevko Tjašo Fabjančič

Merjeno v kilometrih ne gremo prav daleč, in sicer v avstrijski Gradec, kjer se je Tjaša kljub prvotnim načrtom vrnitve v Slovenijo ustalila, potem ko je tam spoznala svojega moža, prav tako glasbenika, s katerim zdaj živita "nadvse normalno" družinsko življenje blizu središča mesta. V pogovoru razlaga o svojih prvih stikih z mestom in tamkajšnjimi ljudmi, o posebnostih študija na graški Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti, o prepletu slovenskega in avstrijskega oz. o dvojezičnosti v Gradcu ter zanimivo, glede na to, da ji nemški jezik načeloma ne povzroča preglavic, tudi o komunikacijskih preprekah, ki jih je morala premostiti ob spoznanju, da (lokalna) avstrijščina pač nima prav veliko zveze s t. i. visoko nemščino.

"Prva leta po selitvi ob obisku trgovine nisem stopila do delikatese s še ne narezanimi siri in salamami, saj jih nisem znala naročiti, niti ne bi razumela odziva prodajalke. Rajši sem kupila že zapakirane stvari, da se ni bilo treba z nikomer pogovarjati."

Z laiško misijonarko Polono Dominik jecljavo in po ovinkih o trenutnih razmerah na severu države, kjer divja državljanska vojna in kjer je o tem nevarno govoriti naglas.

Polona Dominik dela v centru za pomoč otrokom z ulice v Adis Abebi, prestolnici Etiopije

Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžer v Ženevi.

Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžer

Dašo Benko je že med študijem odšel v tujino: najprej v Grčijo, kmalu zatem pa je, kljub temu da ga področje prej ni nikoli posebej zanimalo, dobil ponudbo za službo v marketingu in se za sedem let preselil v Amsterdam. Danes 35-letni menedžer za strateško upravljanje globalne mreže t. i. lovcev na talente pri enem največjih svetovnih holdingov, ki združuje več deset prestižnih blagovnih znamk, se leto po selitvi v Ženevo le počasi privaja na tamkajšnji način življenja. Priselil se je namreč v času popolnega zaprtja zaradi epidemije covida-19, ki je v blažjih ali strožjih oblikah v Švici vztrajalo praktično vse leto: doslej je morda dva- ali trikrat obiskal kakšno restavracijo.

"Moja najboljša prijateljica je moja dnevna soba. V zadnjem letu sem bil v restavraciji dvakrat, trikrat. /.../ Vsake toliko moram samega sebe opomniti, da živim v Švici, da nisem več v Amsterdamu."

"Ko so me lani obiskali starši, sem jih peljal v restavracijo na solato. Cena solatnega krožnika je skoraj trideset evrov. Cene v Ženevi so kar 'zasoljene'."

Občasno se iz svojega stanovanja v strogem središču Ženeve odpravi na katerega od 7000 švicarskih jezer, v prostem času pa se namesto francoščine, ki je sicer tam uradni jezik, a je pri delu ne potrebuje, uči kitajščino in razmišlja o morebitnem nadaljevanju kariere v Šanghaju.

"Obstaja Švica in obstaja Ženeva. Sta dva popolnoma različna svetova. Ženeva je zares, ne bi rekel metropola, ker je majhna, zelo mednarodno mesto. Tu je Organizacija združenih narodov, tudi veliko drugih velikih organizacij, ampak vseeno izžareva tak 'vaški občutek'. Vse lahko dosežeš peš, ne potrebuješ prevoznih sredstev, saj je vse dvajset minut hoje stran. Je zanimivo mesto. Zelo me spominja na Slovenijo: majhno, čisto, zeleno in dokaj urejeno. Je pa to res neki mehurček. Tu je veliko premožnih ljudi, kar se v mestu opazi. Tu je veliko ferrarijev, tesel in drugih prestižnih avtomobilov."

Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECA.

Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECA

Polona Globočnik meni, da ji gre lovljenje ravnotežja med obema svetovoma za zdaj dobro od rok. Poudarja pa, da so izkušnje s fizičnim delom in poznavanje poteka dela na kmetiji, v svoji bruseljski pisarni se vendarle ukvarja pretežno s papirji, po eni strani res prednost, po drugi pa bi najbolj birokratske naloge svoje funkcije včasih lažje opravila, če bi (tako kot večina njenih kolegov) o posledicah določenih sprememb na evropski ravni, kakor se potem v praksi pokažejo na posameznih kmetijah, vedela manj.

"Ker poznam kmetijstvo v praksi, sem morda nekoliko bolj čustvena glede kakšne politike, ki se sprejema. Sodelavcem, ki sedijo pred računalniki, je to le en nov dosje, jaz pa vem, kaj to prinese na kmetijah."

"Na splošno je kmetijstvo v Avstriji podobno kot v Sloveniji. Imamo podobno strukturo kmetij, razmeroma majhne kmetije in velik delež gorskega kmetijstva. Se mi pa zdi, da se Avstrijci tega bolj zavedajo kot pri nas. Iščejo avstrijske izdelke in želijo podpirati domače kmete. Tudi mladi so bolj pripravljeni nositi obleke iz druge roke in se odpovedati avtomobilu. Vse več pozornosti namenjajo temu, od kod prihaja njihova hrana, kaj jejo. To se mi zdi trend, ki prinaša upanje za prihodnost kmetijstva."