Globalna vas

Valentina Vengust je po študiju sinologije v Ljubljani šest let preživela v Pekingu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, trenutno stacionirana v Berlinu, kjer za podjetje, ki deluje kot think-tank za analize družbenih, ekonomskih, političnih, diplomatskih ipd. sprememb v največji in gospodarsko najpomembnejši azijski državi.

"Kitajska se je lotila bolj sistematično, ljudje bolj dosledno sledijo vladnim navodilom. V kolektivni zavesti na Kitajskem je bolj ustaljena pripravljenost odpovedati se določeni meri svobode na račun skupne varnosti”

Tako pravi Valentina Vengust, ki je po študiju sinologije v Ljubljani pridobila kitajsko državno štipendijo in šest let preživela v Pekingu, kjer je diplomirala še iz mednarodne ekonomije. Magisterij je pridobila na londonski School of Economics, zadnjega pol leta pa je opravljala raziskovalno dejavnost na Mercator institute for China studies v Berlinu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, v pogovoru pa se je med drugim dotaknila kulturnih razlik ter ideoloških razhajanj Vzhoda in Zahoda, ki se vsakodnevno zrcalijo tako na površju (v vsakodnevnem življenju, npr. pri bontonu) kot tudi pri najpomembnejših vprašanjih družbenega/političnega sodelovanja.

"Pomemben dejavnik kitajskega bontona je predvsem spoštovanje, spoštovanje avtoritet – starejših, učiteljev, nadrejenih in staršev, kar ima izvor v stari konfucijanski miselnosti. Javno nasprotovanje učiteljem ali nadrejenim bo tako izjemno slabo sprejeto in neodobravano."

"Če se človek vede spoštljivo, prijazno, ‘obraz pridobi’, če pa je nespoštljiv, osoren, pa ‘obraz izgubi’. Včasih na podzemni železnici, kjer se ljudje prerivajo, slišiš nekoga, ki se zadere: ‘Izgubili boste obraz!’ To pomeni, da se ne smejo prerivati."

 

Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.

Revščina se kaže na različne načine, v Čilu tudi tako, da si starši ne morejo privoščiti, da bi svoje otroke peljali na izlet v naravo, zato jih peljejo na kosilo v obrat s hitro prehrano v nakupovalno središče

Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago. Preden je postala zasebna družinska terapevtka, delno že tudi med študijem teologije in španščine, je sodelovala pri več humanitarnih projektih in tako dobro spoznala življenje na socialnem dnu. V Santiagu, kjer mestne četrti slikajo res pisano paleto možnih življenjskih okoliščin, je ugotovila, da ima lahko revščina na različnih koncih sveta tudi različne pojavne oblike. Ker morajo starši veliko delati, so otroci v revnejših četrtih pogosto prepuščeni samim sebi.

"Tu se revščina kaže v tem, kakšen dostop imaš do zelenih površin, kakšna je kakovost zraka. Višji sloji živijo bližje Andom. So višje, niso v kotlini, se pravi, da je zrak boljši, da je tam več zelenja, več parkov, v revnih predelih pa skorajda ni dreves."

"Številni starši si ne morejo privoščiti, da bi otroke ob koncih tedna peljali ven iz mesta v naravo, tako da se po večini hodijo sprehajat v nakupovalna središča."

Njeno življenje v čilski prestolnici pa zaznamujejo tudi potresi. Pravi, da tam vsak potres, ki ima stopnjo po Richterjevi lestvici nižjo od sedem, ni potres, ampak 'le tresenje'.

“Ugibanje, kako močan je bil potres, je ‘nacionalni šport’. Tudi jaz sem zelo dobra v tem. Ko se začne tresti, ugibam stopnjo in jo nato preverim na internetu.”

 

Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter v zraku in na tleh nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje.

Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter tako na letalu kot na kopnem nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje

"Prvič sem se učila gasiti z gasilnim aparatom ter opraviti porod, če bi se ta slučajno zgodil na letalu, ker na njem ni zdravnika. Morali smo biti usposobljeni za popolnoma vse. Imeli smo tudi tečaj samoobrambe za primer, če bi med potniki vzniknilo nasilje. V tem primeru bi jih morali vkleniti."

Nenavadna izkušnja je bil tudi polet v mesto Džida v času ramazana, na katerem so bili po večini verniki, ki so romali v Meko:

“Med pristankom, ko mora biti naša zbranost največja in morajo biti potniki privezani z varnostnim pasom, sedeti pri miru in čakati, da pristanemo, je celotna kabina vstala in začeli moliti. Treba je bilo poskrbeti za to, da se niso poškodovali, da so se vsedli, treba jih je bilo pomiriti.”

Po večmesečni (dobesedni) prizemljenosti in ustavitvi letalskega prometa je veliko njenih kolegov in kolegic z vseh koncev sveta izgubilo službe, sama pa se je, še preden bi se zgodilo kaj takega in bi morala na vrat na nos spakirati kovčke, odločila skleniti to poglavje življenja in se vrnila v rodno Posočje, ki ji je ljubše od Dubaja:

“Velika razlika je bila med epidemijo covida. V Sloveniji so zaprli občine, v Dubaju pa si bil zaprt v svojem stanovanju in nisi mogel na sprehod. Dobil si prepustnico, da greš za dve uri v trgovino oziroma da greš zelo na hitro ‘na zrak’.”

Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino.

Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino

Maja Đukanović si več kot 30 let prizadeva ohranjati slovenski jezik in kulturo Slovencev v Srbiji. Pravi, da je epidemija tudi tam močno 'zmotila' študijski proces:

"Zelo zelo je nerodno predavati samemu sebi v zaslon, ker študenti večinoma izklopijo (kamere) in nimaš pojma, ali so sploh zraven ali so kam šli, kdo te sploh posluša. Kako je to videti, to je en cel cirkus. /…/ Mi smo navajeni učilnice, kjer vidiš, ali kdo drema in ga zbudiš. Tako pa ne veš. Treba je petkrat nekaj vprašati, da kdo vklopi mikrofon in kaj reče. Prejšnji in ta semester se mi zdita čisto izgubljena za neko resno znanost."

Kot nekdo, ki je skoraj od rojstva v tesnem stiku z omenjenima svetovoma, dobro razume tudi oba "nacionalna značaja", zaradi česar je ne preseneča, da tudi izredne razmere ob epidemiji v Srbiji dojemajo in doživljajo precej drugače kot v Sloveniji: "Črni humor je tukaj zelo zelo razvit in mislim, da nam pomaga preživeti vse te čase."

"Muzika je prepovedana, torej ni orkestrov, trubačev in podobno. Oziroma naj jih ne bi bilo, potem se pa vidi na družabnih omrežjih posnetek s kakšnega slavja, s kakšnega žura, kjer vsi pojejo, so objeti, jih je tam en kup skupaj. Vedno obstaja vzporedno nočno življenje v Beogradu. Pa tudi drugod po Srbiji. Ljudje se nočejo odpovedati organizaciji porok, praznovanju 18. rojstnih dnevov, nekim stvarem, ki so jim pomembne, ne glede na to, da se potem okužijo tudi cele vasi."

Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih situacijah. Iz Švice, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala", se je za mesec dni najprej preselil v Berlin, nato odšel na delavnico osebne rasti v Peru, na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu.

Ker je bilo v Švici vse preveč urejeno, se je po štirih letih življenja tam (z nekaj vmesnimi postanki) preselil v London

Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih položajih. Sprva je živel v Švici, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala".

"Država je tako urejena in tako zelo dobro vse stvari delujejo, da se mi je zdelo, da nikjer drugje potem ne bi mogel več živeti. Preveč uglajeno vse teče in se mi je zdelo, kot da bi živel v zdravstvenem domu. Ne maram biti preveč razvajen v življenju in zdelo se mi je, da me je Švica malo preveč razvajala. To se verjetno zdi malo čudno, ko takole to povem, ampak zaradi tega me je počasi malo ven, še kam drugam 'odneslo'."

Najprej ga je za kratek čas 'odneslo' v Berlin, nato je odšel na delavnico osebne rasti v Peru.

"V bistvu taka, precej introspektivna izkušnja vse skupaj. Skozi te njihove pesmi in pogovore in skozi rastline se precej zazreš vase. Moja izkušnja je bila taka: tistim stvarem, s katerimi se najmanj hočeš spoprijeti, se jim takrat ne moreš izogniti. Predvsem sem se naučil veliko o sebi in o svojih lastnih strahovih in mislim, da sem dobil drugačen, bolj pozitiven pogled na strah."

Na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu, kjer se ukvarja z digitalnim marketingom. S kolegim iz Slovenije pa ustvarjata tudi podkast o podjetništvu.

Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo.

Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo

Po študiju na ljubljanski univerzi je na Škotskem opravila še specializacijo za delo v naftni industriji ter dobila delo v nemškem naftnem podjetju. Zadnji dve leti kot naftna inženirka dela v mestu Stavanger na Norveškem, v deželi, kjer naftna industrija ni najbolj priljubljena:

“Rekla bi, da je velika razlika med starejšo generacijo in nami, pa še mlajšo generacijo, na primer Greta Thunberg. Mlajše generacije so še bolj proti naftni industriji, razkorak je tak, da niti nočejo več študirati (te smeri). Morali so začeti kampanjo, ki se imenuje ‘The big picture’, torej ‘celotna slika’, da bi sploh kogar koli privabili za ta študij.”

Eva Avbelj je tudi glavna pobudnica tega, da bi pri Duolingu kot enega od jezikov, ki se jih lahko učiš z njihovo aplikacijo, dodali tudi slovenščino.

“Na neko spletno stran Duoliga, imenuje se Duolingo inkubator, sem oddala prijavo, da se javim kot prostovoljka. In iz tega kakšen mesec ni bilo prav nič. Videla sem, da so se ljudje javljali za prostovoljce že pet let pred tem, a se Duolingo ni odzval. Nato sem prek društva V tujini izobraženih Slovencev (VTIS) vprašala, ali bi bil še kdo pripravljen sodelovati, in na srečo se je javil Slovenec, ki dela za Duolingo, in projekt predstavil podjetju. Nato smo s tremi člani VTIS-a v treh dneh zbrali šeststo prostovoljcev.”

Poskusna različica Duolingovih lekcij slovenščine bo predvidoma na voljo prihodnje leto.

Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo.

Tadeja Oblaka je ob začetku bivanja v nizozemski prestolnici močno presenetilo zelo osebno in neposredno vprašanje neznanke, na katero še ni bil pripravljen odgovoriti

Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo. V paketu s to službo je dobil tudi stanovanje v središču mesta, tega središča pa tudi po menjavi službe ni zapustil. Po podpisu pogodbe z enim največjih svetovnih proizvajalcev očal in nekaj odmevnih projektih v sodelovanju z velikimi imeni na sceni elektronske glasbe se je povpraševanje po njegovih pop art stvaritvah močno povečalo in tako zdaj ob obilici dela uživa v visokem standardu bivanja skupaj s partnerjem, s katerim sta skupaj že štiri leta.

"Velik preboj pa se mi je zgodil ravno na začetku epidemije. Na družabnih omrežjih so moje delo delile večje glasbene ikone, kot so Peggy Gou, Amelie Lens, Honey Dijon, Carl Cox, Adam Beyer, sama večja 'elektronska' imena, in prek njihovih objav me je našel Rayban, znana znamka sončnih očal. Za njih sem šest mesecev delal kot vizualni umetnik. Sodelovali smo pri treh res velikih projektih."

Pri tem, da se v Amsterdamu dobro počuti v svoji koži, da živi svobodno in srečno, pa ima nemalo opraviti tudi dejstvo, da ima tamkajšnja družba bolj odprt, tolerantnejši odnos do raznih manjšin, med njimi tudi do t. i. skupnosti LGBTQ+, ki ji sam pripada.

"Prvi kulturni šok je bila njihova neposrednost. Ko še nisem bil 'ven iz omare', smo šli enkrat na pijačo in smo spoznali skupino mladih za sosednjo mizo. Debate so tekle in smo se kar ujeli, nakar me je ena punca iz njihove družbe vprašala, ali sem gej. Začel sem se tresti. Ni mi bilo normalno, da dobiš tako vprašanje od neznanca. /…/ Imajo tako navado, da se o vseh stvareh pogovarjajo brez zadržkov in sramu."

Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem.

"In zmeraj je nekaj prišlo," pravi Jan Lemuri

Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem. Med drugim je delal kot animator v tunizijskem hotelu, pleskar in obiralec grozdja na Havajih in na Novi Zelandiji, kuhal kavo, čistil apartmaje itn.

“Nikoli nisem povedal, da še nimam izkušnje z nekim delom. Preprosto se 'vržeš' noter in 'pogruntaš', kaj se dogaja. Tudi prvič motorko 'nucat' in take stvari … rečeš 'bomo pogruntal', potem pa prebereš navodila za uporabo in na Youtubu pogledaš nekaj posnetkov.”

Nekaj časa je z družino preživel tudi v zvezni državi Nova Mehika. Ta hip z ženo in petletno hčerjo, ki jo ne glede na epidemijo covida-19 šolata od doma, živi v zvezni državi Oregon. Ta v nasprotju z njegovimi prejšnjimi bivališči precej spominja na Slovenijo. Preživlja pa se z organizacijo delavnic, predavanj in tako imenovanih 'pobegov v naravo', v sklopu katerih navdušenim nad delfini in kiti (živalmi, ki ga močno vznemirjajo že od otroštva) omogočajo enkratno izkušnjo plavanja s temi inteligentnimi bitji, ki jo Jan opisuje kot izrazito duhovno doživetje.

"Delfini so prišli v moje sanje malo po srednji šoli in te sanje so se ponavljale dolgo časa. V bistvu še zdaj sanjam o delfinih. Neopisljivo je bilo to, da pred tem nisem imel nobene povezave z njimi, in potem so minila leta, da sem prvič plaval z njimi. Ker so se mi sanje ponavljale, sem rekel, da moram nekaj narediti v zvezi s temi sanjami. Prvič sem šel na Havaje zato, da bi plaval z njimi in videl, kaj se zgodi. In moje življenje se je obrnilo v čisto novo smer. Prva izkušnja z njimi je bila izkušnja blaženosti."

Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.

Tudi v Egiptu veljajo ukrepi za zajezitev epidemije koronavirusa, a jih nihče ne ustrahuje, borijo se skupaj, pravi Danica Kranjc Ložnar

Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams.

“To je moj vzdevek. Ko sem se učila arabsko in sem nekega brezdomca, to je mogoče deset let nazaj, že več, spraševala: ‘Kaj je pa to, kako se pa temu reče, pa temu?’, on je spal na ulici, na kartonih in mi je razlagal. In rečem: ‘Kako je pa sonce?’. In ko mi je povedal ‘shams’, sem začutila eno toplino v sebi in sem si potem podarila to ime.”

Bila je 'life coach' (trener za osebnostno rast), še preden so ti postali "kul". Sprva je delala kot učiteljica, zadnjih par desetletij pa svoje dejavnosti (pre)usmerja iz projekta v projekt. Ukvarja se s pomočjo svojcem dementnih oseb, starejših, odvisnikov ipd. Na slovenski obali se je verjetno spomnijo po Dnevnem centru za starejše, v katerem je več deset prostovoljcev pod njenim vodstvom leta skbelo za raznovrstne popestritve vsakodnevne rutine upokojenih občanov.

“Imam idejo in željo, da bi tu v Egiptu pripomogla k večjemu prepoznavanju potreb starejših ljudi, ker tukaj ne poznajo domov starejših in oskrbovanja starejših ljudi. Samo v Kairu, kjer so ljudje bolj izobraženi, kjer tudi ženske delajo kot profesorice, zdravnice, terapevtke, je nastal sedaj problem, kam pa sedaj z ostarelimi starši.”

Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado. "Če bi ostala samo še par dni, bi zbolela. Ne s korono, z nečim pač. Toliko se že poznam," pojasnjuje.

“Že to, da ljudje v Sloveniji, kakor jaz vidim, niso več radostni, se ne smejejo, nimajo optimizma, niso več polni idej, že to je bolezen, pa ni potrebno, da greš zato v bolnišnico. Ampak je bolezen, ker je naravno stanje vsakega človeka biti radosten, miren in vesel.”

Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.

Na Tajskem pa je vsak dan tako poln izkušenj, interakcij, čudovitih trenutkov, ki vzamejo dih, da ni časa za razmišljanje o prihodnosti

Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš. Ob nepričakovanem soočenju z minljivostjo se je namreč vprašala, ali se bo, če se njeno življenje konča jutri, od sveta poslovila srečna. Ker je bil odgovor ne, je nemudoma poiskala pot iz svoje nesreče in šla kot prostovoljka pomagat reševat slone iz ujetništva.

“Na Tajskem je le štiri tisoč slonov in le majhen delež teh živi v divjini. Preostali del je udomačen oziroma jih imajo v nacionalnih parkih ali pa v turističnih kampih pod resnično nečloveškimi pogoji. Jahanje, pretirano hranjenje in umivanje s strani turistov ali pa kupovanje risb izpod njihovih rilcev in fotografiranje z njimi je žalostna stran vsega, ker se je potrebno zavedati, da slone v vseh teh primerih najprej tepejo, da jim zlomijo duha in njihovo ljubezen nadomestijo s strahom v namen podreditve in lažjega učenja.”

Prvotne načrte, da bi se po pol leta prostovoljskih aktivnosti vrnila v domovino, je prekrižala epidemija, in tako po dobrem letu (menda pravljičnega) življenja na Tajskem, kjer so jo, kot za zdaj kaže, uspešno premagali, sploh več ne razmišlja o vrnitvi. Predvsem pa živi iz dneva v dan, in ne za jutrišnjega, to pa po njenem pomeni, da v nasprotju z večino sveta – z deželico na sončni strani Alp vred – v resnici živi.

“Seveda ni vse samo lepo. Kjer koli si, so notranji boji in izzivi iz preteklosti ostajajo. Vse je isto, samo tvoj pogled se začne spreminjati. Zdaj sem bolj prisotna v trenutku.”

Med drugim pa v skupnosti, v kateri sedaj živi, veliko razmišljajo o spolnosti na svoboden način:

“Tu vemo, da je golota super, vemo, da se ne smemo ničesar sramovati na svojem telesu, da je tvoje telo unikatno in najlepše. Tudi če gre za najbolj ‘umazan’ spolni odnos, je še vedno najbolj čista oblika izkacovanja česarkoli želiš izkazati tisti trenutek.”

Nina ErčuljFoto: Osebni arhiv Nina ErčuljFoto: Osebni arhiv Nina ErčuljFoto: osebni arhiv SloniFoto: Osebni arhiv