Globalna vas

Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke.

Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke

Pripoveduje o svojem doživljanju Irske in Ircev pred izbruhom epidemije covida-19 in po njem, o številnih osebnih prilagoditvah, težavnosti in odgovornosti dela z rizično skupino ljudi, ki že od marca pogrešajo obiske svojcev, ter o razvejanih posledicah zdaj že druge, bržčas spet večmesečne prepovedi gibanja onkraj petkilometrskega radija svojega bivališča ("marčevska" se je podaljšala do junija).

“Na začetku se nihče prav nič ni držal, nihče ni verjel, da je to možno, sedaj se mi pa zdi, da so se ljudje kar organizirali in da vidijo, da je resno. Še posebej, ker so Irci precej družinsko usmerjeni ljudje, imajo staro populacijo, vidijo, kako zelo jih ta bolezen prizadane. Maske nosijo vsi, tudi otroci, držijo se varnostne razdalje in ko danes gledam po svoji ulici, ni nikjer nikogar. Res so se omejili na najnujnejše.”

Dejana pravi, da ima z Irci zelo dobre izkušnje. Irska se ji zdi tudi po petih leih življenja tam še vedno pravljična, nekaj težav ji na trenutke predstavlja le irska angleščina:

“Še danes včasih, ko se pogovarjava z nekom, oba (s partnerjem) kimava in govoriva ‘ja, ja’, potem pa ta oseba gre in se obrneva eden proti drugemu in rečeva: ‘ti kaj veš, kaj je rekla?’”

Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno.

Pia Kobal Snoj je v Velikem jabolku leta delala s pripadniki ranljivih skupin

Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno. Težavno preživetje v betonski džungli, kot je New York, torej dobro pozna tako iz pričevanj in dogodivščin ljudi, s katerimi je delala, kot tudi iz prve roke. Kot nekdo, ki je akutne razsežnosti problematike t. i. rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike videl od blizu, ima močna stališča glede zdajšnjih protestov za enakopravnost temnopoltih in, sicer delno, razume tudi, zakaj se pogosto izrazijo z nasiljem.

“Stala sem pred šolo, zunaj je bil šolski avtobus. Čakala sem pred vhodom, ker sem vedela, da se bo vsaj trideset, štirideset otrok skozi vrata zapodilo ven. Otroci začnejo prihajati ven, pred mano se ustavi res res lepa punčka, afriška Američanka, in me gleda. Od štiri do pet let je imela. Potem pride njena mama, jo prime za roko in jo odvleče, dobesedno odvleče stran, stran od mene in reče: ‘Nikoli več ne hodi tako blizu tem belim groznim ljudem.’ Ta izkušnja me je zelo zaznamovala. Treba je razumeti, da je problem globlji. Tega se ne sme vzeti osebno.”

“Ta problem se je začel z ustanovitvijo Amerike. To se ne more izboljšati iz danes na jutri. To je diskriminacija od začetka življenja. Ne moreš se poistovetiti niti s svojimi igračami niti s svojimi prijatelji. Ne moreš v dobro šolo, ne moreš zaslužiti denarja, ampak preživeti je pa treba. In potem se začneš ukvarjati z nezakonitimi stvarmi, prideš v začarani krog zapora, zaradi tega ne moreš dobiti službe in iz tega se več ne da ven.”

Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.

Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.

Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih

V obdobju epidemije je ne glede na uspešnost Švedske pri omejevanju širjenja okužb povpraševanja po tako imenovanih natakarjih na izposojo, ki "vskočijo" le za nekaj dni ob sporadičnih povečanjih kadrovskih potreb pri določenih gostincih, neprimerljivo manj. Zadnjih nekaj mesecev tako pogosto hodi v naravo. Kot prostovoljec sodeluje pri projektu graditve trajnostnih hišk, se druži z ljudmi, ki delijo njegovo naklonjenost zelenim bogastvom Švedske, na primer na tam zelo popularnih taborjenjih, pred kratkim se je udeležil tekmovanja v kuhanju na ognju s sestavinami iz narave.

“Lahko povem to, da kulturnega šoka ob selitvi ni bilo, ker si Švedi s Slovenci delijo podobne vrednote: skrb za zdravje, delovne uspehe, sledimo svetovnim trendom, imamo podobne naravne danosti, ogromno gozdov imamo, podobno favno in floro, izobrazba nam je pomembna, boj za enakost med spoloma in proti prevelikim socialnim razlikam, vsaj ideološko, visoko raven znanja angleškega jezika, potovanja so jim blizu tukaj na Švedskem, športno udejstvovanje - izredno pomembno. Cela kultura je dejansko zelo podobna. Velika razlika je med jezikoma, to je tisto, kar naredi razliko.”

“Službo sem našel po pol leta. Imel sem zelo veliko delovno zagnanost, ki tukaj mogoče ni toliko cenjena. Oni imajo neki nenapisan zakon oziroma izraz, ki se imenuje lagom. To je, da je za vse potreben svoj čas ter da je treba pri stvareh izbrati srednjo pot. /…/ Lahko bi ga prevedel, pa me Švedi zdaj verjetno ne bi marali, ker jemljejo ta zakon kot svojo posebnost, lagom je nekako 'lagano'.”

Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.

Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov

Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.

“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”

“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”

Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.

Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:

“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”

V oddaji gostimo izseljenko v Švico, ki nam bo glede na svoje strokovne izkušnje z duševnim zdravjem odgovorila na nekaj vprašanj v zvezi s čustvenim spopadanjem s krizo novega koronavirusa.

V oddaji gostimo izseljenko v Švico, ki nam bo glede na svoje strokovne izkušnje z duševnim zdravjem odgovorila na nekaj vprašanj v zvezi s čustvenim spopadanjem s krizo novega koronavirusa

Kako z virusom živi švicarska družba, kje vse se kaže urejenost tamkajšnjega zdravstvenega in socialnega sistema ter kje morda najde kakšne pomanjkljivosti? Večletna predsednica Združenja staršev otrok dopolnilnega pouka slovenščine v Švici Petra Zajc bo pojasnila tudi, kako lahko (ali težko) takšne neformalne organizacije pomagajo pri spodbujanju želje po spoznavanju svojih korenin in ohranjanju stika z matično kulturo pri otrocih ali bolj plastično: kako v zaslone pametnih telefonov zazrto mladež sploh spodbuditi za to, da bi jo našteti pojmi vsaj malo ganili.

“Med prijatelji in znanci v Sloveniji opažam, da imajo otroci v večji meri že kar vsak svoj pametni telefon. Tukaj ni tako. Mogoče je vzrok za to ta, da mi živimo na vasi, ampak tudi sicer otroci oziroma mladostniki malo pozneje dobijo mobilne telefone. Niso tako razširjeni kot recimo v Sloveniji.”

 

“Pri Švicarjih je opaziti precej samoiniciativnosti. Tudi ti ukrepi, ki se zdaj sproščajo, so nastali na pobudo združenj, ki organizirajo dogodke, koncerte, različne nogometne prireditve. Izdelali so koncept varovanja, ga predstavili vladi in potem je vlada določila, da se pod posebnimi pogoji lahko na neki prireditvi zbere več kot tisoč ljudi.”

Aurora Jana Frank se je novembra, ob začetku dolge zime, preselila na Islandijo. "Nikoli si nisem mislila, da bom pristala na tako mrzlem delčku naše Zemlje."

Aurora Jana Frank se je novembra, ob začetku dolge zime, preselila na Islandijo

Čakalo jo je delo v domu za starejše v manjšem kraju na jugu Islandije. Kraj s težko izgovorljivim imenom, Kirkjubaejarklaustur, je hitro postal njen dom.
Aurora Jana Frank s stanovalci doma že klepeta v islandščini, nekatere islandske navade pa jo še vedno motijo. "Naučila sem se, da vsega ne morem razumeti, lahko pa to vseeno sprejmem."

“Kot 'šparovni' Slovenki mi nikakor ni šlo v glavo, kako lahko imajo celo zimo odprto okno in zraven na vso moč prižgane radiatorje.”

Islandija je znana tudi po (za nas) visokih cenah. Aurora pravi, da nekatere cene zelo začudijo, tudi če imaš islandsko plačo: “Cena grozdja se na Islandiji verjetno začne z desetimi evri za kilogram.”

“Želela sem poskusiti islandske maline, ki jih gojijo v steklenjakih. In ko sva s kolegico potovali okoli Islandije, sva se ustavili na neki kmetiji in sem kupila plastično posodico, v kateri je bilo 125 gramov malin, to se pravi, dno je bilo ravno pokrito. Cena je bila sedemsto islandskih kron, to bi bilo recimo okoli štiri evre osemdeset. Po tistem sem si obljubila, da islandskega sadja vsaj kmalu ne (kupim) več, ker česa tako kislega v življenju še nisem jedla.”

Marta Lamovšek je končala podiplomski študij fotografije na umetnostni univerzi Central Saint Martin College of Art & Design v Londonu in se odtlej uveljavila kot priznana fotografinja in vizualna umetnica. Bila je med petnajstimi najboljšimi študenti umetnosti svoje generacije v Veliki Britaniji, med drugim je sodelovala z velikimi imeni, kot sta recimo Ann Summers in Impuls Tanz Vienna med institucijami ter Vivienne Westwood med svetovno priznanimi umetnicami in umetniki.

Pred sedmimi leti jo je pot zanesla v Dubaj – za nekaj mesecev ali pa pol leta –, a se je, kot se to zgodi, če svetovljanski in za novosti odprt človek sproti spreminja svoje načrte, zavleklo. Zdaj v državi, kjer potek življenja močno določajo gospodarski interesi in kjer je rasna diskriminacija tesno vpeta v družbeno strukturo, fotografira portrete navadnih ljudi z različnimi ozadji ter njihove podobe z domiselnimi in pogosto preprostimi dodatki v obliki pregrinjal ali pa okraskov povzdiguje v nekaj, čemur pravi veličastni jaz portretiranca – na raven, na kateri so vsi – ne glede na rasno ali socialno ozadje – enaki.

Pred sedmimi leti je Marto Lamovšek pot zanesla v Dubaj, kjer se trenutno ukvarja s fotografiranjem preprostih ljudi, a malce drugače

Marta Lamovšek je končala podiplomski študij fotografije na umetnostni univerzi Central Saint Martin College of Art & Design v Londonu in se odtlej uveljavila kot priznana fotografinja in vizualna umetnica. Bila je med petnajstimi najboljšimi študenti umetnosti svoje generacije v Veliki Britaniji, med drugim je sodelovala z velikimi imeni, kot sta recimo Ann Summers in Impuls Tanz Vienna med institucijami ter Vivienne Westwood med svetovno priznanimi umetnicami in umetniki.

Pred sedmimi leti jo je pot zanesla v Dubaj – za nekaj mesecev ali pa pol leta –, a se je, kot se to zgodi, če svetovljanski in za novosti odprt človek sproti spreminja svoje načrte, zavleklo. Zdaj v državi, kjer potek življenja močno določajo gospodarski interesi in kjer je rasna diskriminacija tesno vpeta v družbeno strukturo, fotografira portrete navadnih ljudi z različnimi ozadji ter njihove podobe z domiselnimi in pogosto preprostimi dodatki v obliki pregrinjal ali pa okraskov povzdiguje v nekaj, čemur pravi veličastni jaz portretiranca – na raven, na kateri so vsi – ne glede na rasno ali socialno ozadje – enaki.

"V Sloveniji ne vemo, kaj pomeni, da so nekateri ljudje tretirani slabše samo zaradi tega, ker imajo drugačno barvo kože. In sem rekla, kako bi jaz lahko vse to izenačila? Kako bi pokazala, da smo vsi enaki? S svojim projektom želim povzdigniti vsakogar, ne glede na to, ali si taksist, delavec na gradbišču, frizer ali šejk … skratka, vsi smo enaki."

Globalna vas je v goste povabila antropologinjo Tino Zgonik, ki že leta prebiva v La Pazu, (administrativnem) glavnem mestu Bolivije. Gre za državo, ki ima poleg Paragvaja najvišji odstotek indijanskega prebivalstva v Južni Ameriki. V intervjuju obravnavamo cel kup z naše perspektive nenavadnih fenomenov, povezanih z vsakdanjim življenjem tamkajšnjega prebivalstva - na primer o dejstvu, da bolivijski otroci (skoraj) nikoli ne jokajo - pa tudi posebnosti v boju proti novemu koronavirusu, kot je močna vera v vsemogočnost klorovega dioksida, ki sicer na splošno velja za 'zdravilo zoper vse'.

O nenavadnih fenomenih vsakdanjega življenja, šamanizmu, pa tudi o močni veri v vsemogočnost klorovega dioksida, ki sicer velja za zdravilo zoper vse

Globalna vas je v goste povabila Tino Zgonik, ki že leta prebiva v La Pazu, (administrativnem) glavnem mestu Bolivije. Gre za državo, ki ima poleg Paragvaja najvišji odstotek indijanskega prebivalstva v Južni Ameriki.

"Bolivija je relativno divja država, druge južnoameriške države so bolj civilizirane, globalizirane. Do tujcev je bolj zadrta država, ampak mesto La Paz me vedno znova očara. Za raziskovanje je dobra izhodiščna točka."

Antropologinja, ki že trinajst let raziskuje zdravilstvo in šamanizem, na vprašanje, kako se v prvotnih ljudstvih zdravi bolezni, odgovarja, da je naravno zdravilstvo v Boliviji zelo cenjeno, ampak koncept bolezni je popolnoma drugačen, bolezen je kulturno pogojena. Da obstajajo bakterije, virusi, je samo en pogled na svet.

Tina govori tudi o posebnostih v boju proti novemu koronavirusu, kot je močna vera v vsemogočnost klorovega dioksida, ki sicer na splošno velja za 'zdravilo zoper vse', ter o cel kup z naše perspektive nenavadnih fenomenov, povezanih z vsakdanjim življenjem tamkajšnjega prebivalstva. Ste vedeli, da bolivijski otroci (skoraj) nikoli ne jočejo?

"Glavni razlog so starši. Ti so manj obremenjeni, manj zahtevni do sebe, ne potrebujejo vseh materialnih dobrin. Ljudje so dejansko zadovoljni s seboj in svojim življenjem, kakršno je. Kot narod so izjemno mirni in tihi."

Tjašin nekdanji partner je pred leti "kupil" (pravila v državi namreč velijo, da zemlje ne moreš kupiti, lahko pa jo vzameš v 60-letni najem) parcelo na podeželju Gane. Tam sta uredila ekološko usmerjeno namestitveno poslopje, ki sta ga sprva nameravala upravljati na daljavo, a se je to zaradi izginjajočih lopat, barve za fasado in druge (gradbene) opreme ter "zaradi kulturnih razlik", ki jih opisuje v pogovoru, izkazalo za težko izvedljivo.

Tako sta se leta 2013 preselila v to vasico malih obrtnikov, zadnje štiri pa Tjaša prebiva v prestolnici Akri, kjer si je uredila dva umetniška studia. Za svoje motive najpogosteje izbira ljudi, predvsem ženske, ki po njenem mnenju izžarevajo samostojnost, zanesljivost, sposobnost ... in moč v kulturi, ki velja za matriarhalno.

O matriarhalnosti tamkajšnje družbe, krstah v obliki svinčnikov, čevljev in kokakole ter pomanjkanju dobrih avtomehanikov

Tjašin nekdanji partner je pred leti "kupil" (pravila v državi namreč velijo, da zemlje ne moreš kupiti, lahko pa jo vzameš v 60-letni najem) parcelo na podeželju Gane. Tam sta uredila ekološko usmerjeno namestitveno poslopje, ki sta ga sprva nameravala upravljati na daljavo, a se je to zaradi izginjajočih lopat, barve za fasado in druge (gradbene) opreme ter "zaradi kulturnih razlik", ki jih opisuje v pogovoru, izkazalo za težko izvedljivo.

"Pogreb v Gani ni žalosten dogodek. Po tridnevnem slavju se umrle v lepše posmrtno življenje pogosto odpremi v krsti v obliki čevlja, hiše, svinčnika ... tega, kar je pač rad počel: če si rad pil kokakolo, dobiš krsto v obliki kokakole. Take krste stanejo tudi po tisoč in dva tisoč dolarjev, kar je za to okolje resen denar!"

Tako sta se leta 2013 preselila v to vasico malih obrtnikov, zadnje štiri pa Tjaša prebiva v prestolnici Akri, kjer si je uredila dva umetniška studia: enega za ustvarjanje, drugega, o katerem pravi, da ima vselej odprta vrata tudi za naključne obiskovalce, pa za razstavljanje svojih stvaritev in razne delavnice za mlade lokalne umetnike. Za svoje motive najpogosteje izbira ljudi, predvsem ženske, ki po njenem mnenju izžarevajo samostojnost, zanesljivost, sposobnost ... in moč v kulturi, ki velja za matriarhalno. Slednje je menda v praksi videti tako, da se ženske bolj ceni in se jim zaupa. Oziroma, da imajo v nasprotju z zahodnim svetom več pravic: več pravic do še več odgovornosti in dolžnosti, medtem ko moški po službi v manjših zasedbah "možujejo" in pijejo.