Globalna vas

Daliborka Pejičić se je pred časom iz Ljubljane preselila na gozdnato, (še kar) neokrnjeno obrobje industrijskega mesta Prince George v Kanadi. Kjer pogreša predvsem kavo.

Njen partner je odšel iz Slovenije k priletnemu stricu, ki živi v mestu Prince George province British Columbia v Kanadi, pomagat pri vsakdanjih opravilih in vzdrževanju doma. Tako se je pred letom in pol tudi sama preselila v kraj, ki denimo njenemu 19-letnemu sinu ne bi bilo preveč všeč, zato ga je pustila raje doma v Ljubljani. Naša sogovornica ugiba, da bi mu v Prince Georgeu manjkalo druženja "na slovenski/ljubljanski način", saj da ima kanadska mladina, ki raje sega po hokejskih palicah ali lovskih puškah kot poseda po terasah lokalov ob kavi ali pivu, drugačne predstave o tem, kaj je zabava.

Kar zares popestri življenje na kanadskem podeželju, pa so, pravi Daliborka, tako rekoč vsakdanja srečanja z divjimi živalmi: medveda je recimo pri lomastenju po domači ogradi nazadnja zasačila pred le nekaj tedni.

Daliborka Pejičić se je pred časom iz Ljubljane preselila na gozdnato, (še kar) neokrnjeno obrobje industrijskega mesta Prince George v Kanadi. Kjer pogreša predvsem kavo

Daliborkin partner je odšel iz Slovenije k priletnemu stricu, ki živi v mestu Prince George province British Columbia v Kanadi, pomagat pri vsakdanjih opravilih in vzdrževanju doma. Tako se je pred letom in pol tudi sama preselila v kraj, ki denimo njenemu 19-letnemu sinu ne bi bilo preveč všeč, zato ga je pustila raje doma v Ljubljani. Naša sogovornica ugiba, da bi mu v Prince Georgeu manjkalo druženja "na slovenski/ljubljanski način", saj da ima kanadska mladina, ki raje sega po hokejskih palicah ali lovskih puškah kot poseda po terasah lokalov ob kavi ali pivu, drugačne predstave o tem, kaj je zabava.

Kar zares popestri življenje na kanadskem podeželju, pa so, pravi Daliborka, tako rekoč vsakdanja srečanja z divjimi živalmi: medveda je recimo pri lomastenju po domači ogradi nazadnja zasačila pred le nekaj tedni.

"V Sloveniji zelo rada hodim, imam rada gozd. Tu si pa ne upam. Niti okrog hiše, ker je bil pred nekaj dnevi medved zunaj."

Slovenska oblikovalka, znana predvsem po kreiranju ekstravagantnih klobukov, se trenutno ukvarja z butično proizvodnjo šmink. Leta se je redno zadrževala v enem svetovnih središč mode (in pokrival) v Londonu, kamor se je pred tremi leti preselila za stalno. Izselila se je, ker je umirjenost domačega okolja nanjo delovala utesnjujoče. Trenutno dela v eni najprestižnejših pokritih tržnic Burlington Arcade, kjer je s sodelavci uredila laboratorij in butik, kamor lahko petične stranke pridejo po šminko z unikatnim odtenkom, ki jo za razliko do večine proizvajalcev ličil - namešajo iz najosnovnejših sestavin.

Ana Lazovski je slovenska oblikovalka, znana predvsem po kreiranju ekstravagantnih klobukov. Trenutno pa se v angleški prestolnici ukvarja z butično proizvodnjo šmink

Leta se je redno zadrževala v enem svetovnih središč mode (in pokrival) v Londonu, kamor se je pred tremi leti preselila za stalno. Izselila se je, ker je umirjenost domačega okolja nanjo delovala utesnjujoče. Trenutno dela v eni najprestižnejših pokritih tržnic Burlington Arcade, kjer je s sodelavci uredila laboratorij in butik, kamor lahko petične stranke pridejo po šminko z unikatnim odtenkom, ki jo za razliko do večine proizvajalcev ličil - namešajo iz najosnovnejših sestavin.

Kot pravi, je imela srečo, da je mesto spoznavala skozi neturistične lokacije. Tudi zato se ji je od nekdaj zdelo izjemno barvito. Ter zaradi ljudi.

"Angleška vljudnost se mi zdi tak celofan, v katerega zavijejo nekaj, česar česar nočejo deliti, je malce zlagana. Zdi se mi, da se s tem veliko krat želijo izogniti kakšni stvari."

 

Strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo, kjer ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih oz. možne konflikte. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov.

Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.

Marko Marovt je strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji, ki se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo

Tam ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov.

"Na delovnem mestu je težko vedeti, kdaj si kaj naredil narobe. Kakor koli delaš, ne dobiš "feedbacka". Dostikrat se konflikti ne rešujejo, zato ker se Norvežani zelo bojijo soočenja."

Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.

Marko Porenta živi v mestu Marsaskala na Malti. Je zagrizen čebelar, ki se ukvarja tudi z avtohtono malteško vrsto, ne razume pa nacionalnega športa: lova na razne vrste ptičev. "Ne razumem, zakaj Maltežani streljajo tudi zaščitene vrste, denimo štorklje, flaminge, orle in druge. Golobi pa so zaščitena vrsta. Če ima sosed na strehi golobe in ti kaj poserjejo, ptičev ne smeš ustreliti, ker greš lahko v zapor."

Marko Porenta živi v mestu Marsaskala na Malti. Je zagrizen čebelar, ki se ukvarja tudi z avtohtono malteško vrsto, ne razume pa nacionalnega športa: lova na razne vrste ptičev

V eno izmed bolj priljubljenih "gospodarsko in tržno ozaveščenih" držav Evrope se načeloma preseljujejo pravni subjekti. Marko Porenta in njegova mati pa sta po smrti očeta prodala stanovanje v Sloveniji in za znesek, ki bi danes ob strmi rasti vrednosti nepremičnin kvečjemu zadostoval za kakšno garsonjero, kupila stanovanje "nekje na toplem". Izbrala sta mesto Marsaskala (zaradi nekega projekta bratenja evropskih mest je po naključju tudi "sestra" njemu rodne Škofje Loke), kjer sta se po petih letih bivanja dodobra umestila. Marko je zagrizen čebelar in s svojo dejavnostjo vztraja tudi z avtohtono malteško vrsto, ki je značajsko diametralno nasprotna naši prijazni kranjski sivki. Ima pa težave z vožnjo; ne toliko zaradi dejstva, da na Malti vozijo po levi, temveč zaradi nediscpliniranosti, če ne kar norosti domačih voznikov. Poleg tega še vedno ne razume, zakaj je nacionalni šport tam lov na razne (tudi zaščitene!) vrste ptičev, hkrati pa so golobi zaščiteni z zakonom.

"Ne razumem, zakaj Maltežani streljajo tudi zaščitene vrste, denimo štorklje, flaminge, orle in druge. Golobi pa so zaščitena vrsta. Če ima sosed na strehi golobe in ti kaj poserjejo, ptičev ne smeš ustreliti, ker greš lahko v zapor."

Marko Porenta pravi tudi, da je siva ekonomija del malteškega načina življenja.

"Ko greš k zobozdravniku, ti ne izda računa, ne veš, kakšna je cena. Plačaš 'na roko'. Tudi pri avtomehaniku je odvisno, nekateri ti izdajo račun, drugi ne. To je mediteranski način oziroma malteški način!"

Sociologinja Kristina Furlan se je po uspešno končanem semestru na Univerzi v Seulu odločila do konca izkoristiti možnost bivanja v Južni Koreji, ki ji jo nudi viza, in preselila v Jumunjin. Gre za ribiško "vasico", ki izpolnjuje vse kriterije tega, čemur bi pri nas rekli mesto. Trenutno je zaposlena v trajnostno naravnanem hostlu, ki s pričetkom delavnika ob 12.00 močno odstopa od siceršnjega korejskega odnosa do dela, ki pa veliko pove tudi o njihovem dojemanju (smisla) življenja.

Sociologinja Kristina Furlan biva v ribiški "vasici" Jumunjin v Južni Koreji, kjer je zaposlena v trajnostno usmerjenem hostlu

Sociologinja Kristina Furlan se je po uspešno končanem semestru na Univerzi v Seulu odločila do konca izkoristiti možnost bivanja v Južni Koreji, saj ji to omogoča vizum, in se preselila v Jumunjin. Gre za ribiško "vasico", ki izpolnjuje vse kriterije tega, čemur bi pri nas rekli mesto. Zaposlena je v trajnostno usmerjenem hostlu, ki s začetkom delovnika ob 12.00 močno odstopa od siceršnjega korejskega odnosa do dela, ki pa veliko pove tudi o njihovem dojemanju (smisla) življenja. Kristina pravi, da eno gospodarsko najrazvitejših azijskih držav prežema konkurenčnost kot eden najmočnejših družbenih idealov. Tako ni nenavadno, da osnovnošolci v šoli (in pri popoldanskem pouku) preživijo ves dan od 8.00 do 23.00, pa tudi da jih starši že pri enajstih letih pošiljajo za več mesecev ali celo let v tujino, po večini z namenom, da bi se čim bolje naučili angleško. Po končanem študiju pa se vse več Korejcev in Korejk odloča za lepotne operacije, da bi si zagotovili še dodatno prednost pred tekmeci na trgu dela. Približno tako skrbno, kot načrtujejo svojo prihodnost, organizirajo tudi dejavnosti v prostem času, ko naj bi spontano in zadovoljno bivali "v trenutku".

"Zaradi čezmernega stresa, ki ga doživljajo, želijo na čim bolj 'popoln način' preživeti svoj prosti čas. Pogosto celotna druženja tudi posnamejo, da se lahko s tem pohvalijo svojim prijateljem. Kar je, vsaj zame, spet stresno."

Matej Špan in Arijana Tkalčec sta se pred pol leta odpravila na pot okoli sveta. Za začetek naj bi prečesala večino Jugovzhodne Azije in avanturo končala v Mjanmaru, a ju je epidemija covida 19 prisilila v improvizacijo: po zaustavitvi letalskega prometa sta morala svoj obisk Vietnama podaljšati ... za nedoločen čas. Kot nekakšna "koronabegunca" tičita tam že od januarja, na vietnamskih ulicah pa ju menda prepoznava vse več domačinov. Po objavi članka, ki ga je Arijana spisala za neki hrvaški časopis, je namreč zgodba slovensko-hrvaškega pustolovskega para doživela močan odmev tudi v tamkajšnjih medijih. Matej v oddaji razlaga vse o številnih nepričakovanih sladkostih, ki sta jih doživela po zaslugi tega naključja, izdaja pa tudi, kaj vse znajo domačini o tujcih in turistih povedati tujcu, ki ga ne dojemajo kot turista.

Matej Špan in Arijana Tkalčec sta se pred pol leta odpravila na pot okoli sveta, a zaradi pandemije obstala na eni od prvih postojank

Za začetek naj bi prečesala večino Jugovzhodne Azije in avanturo končala v Mjanmaru, a ju je epidemija covida 19 prisilila v improvizacijo: po zaustavitvi letalskega prometa sta morala svoj obisk Vietnama podaljšati ... za nedoločen čas. Kot nekakšna "koronabegunca" tičita tam že od januarja, na vietnamskih ulicah pa ju menda prepoznava vse več domačinov. Po objavi članka, ki ga je Arijana spisala za neki hrvaški časopis, je namreč zgodba slovensko-hrvaškega pustolovskega para doživela močan odmev tudi v tamkajšnjih medijih. Matej v oddaji razlaga vse o številnih nepričakovanih sladkostih, ki sta jih doživela po zaslugi tega naključja, izdaja pa tudi, kaj vse znajo domačini o tujcih in turistih povedati tujcu, ki ga ne dojemajo kot turista.

"Vietnamci so zelo zadovoljni s turisti iz Zahoda in z Južnokorejci. Slabost pa je ta, da belca vidijo kot en velik bankomat."

 

Arhitektka, ki v manjšem biroju v Oslu načrtuje posebne lesene objekte. Navdušena je nad norveškimi nacionalnimi panoramskimi potmi, ki združujejo arhitekturo in naravo. Posebno ljuba ji je razgledna točka Snohetta na planoti Dovre. S partnerjem Lukom sta pred kratkim dobila otroka. Kako sta izkoristila porodniški dopust in kako (težko) se mlade družine v Oslu dokopljejo do stanovanja?

Eva Taučar je arhitektka, ki v manjšem biroju v Oslu načrtuje posebne lesene objekte

Navdušena je nad norveškimi nacionalnimi panoramskimi potmi, ki združujejo arhitekturo in naravo. Posebno ljuba ji je razgledna točka Snohetta na planoti Dovre. S partnerjem Lukom sta pred kratkim dobila otroka. Kako sta izkoristila porodniški dopust in kako (težko) se mlade družine v Oslu dokopljejo do stanovanja?

"V Oslu ni težko priti do stanovanja, so pa ta izjemno draga. Sicer pa tu veliko plačuješ za storitve, za delo ljudi. Kar se mi zdi pravilno. Restavracije in frizerji so zato veliko dražji. Obisk frizerja stane približno 200 evrov. Tudi kepica sladoleda je okrog 5 evrov."

S partnerjem sta očetovski dopust preživela na poti, od Anglije do juga Portugalske. Veliko Norvežanov se namreč odpravi na potovanje, ali pa se za nekaj mesecev nekam preseli.

Razpet med Slovenijo, Nemčijo in Madagaskarjem. Brez oklevanja in malo v šali pravi, da je doma na Madagaskarju, ker ima tam hišo. V četrti največji otok na svetu se je zaljubil pred sedmimi leti in že ob prvem obisku se je odločil, da se bo preselil. Ob tem se je srečal s številnimi izzivi in dodatnimi ovinki. Ker je na otoku precej težko zaslužiti, še vedno del leta dela v Nemčiji, s privarčevanim denarjem pa gradi bungalove ob čudoviti laguni v kraju Mangily.

Iztok Žgavec je razpet med Slovenijo, Nemčijo in Madagaskarjem, a kot iz topa izstreli, da je dom tam, kjer ima hišo. Na četrtem največjem otoku na svetu

V četrti največji otok na svetu se je zaljubil pred sedmimi leti in že ob prvem obisku se je odločil, da se bo preselil. Ob tem se je srečal s številnimi izzivi in dodatnimi ovinki. Ker je na otoku precej težko zaslužiti, še vedno del leta dela v Nemčiji, s privarčevanim denarjem pa gradi bungalove ob čudoviti laguni v kraju Mangily.

"Ljudje so prijazni, še posebej, ko te spoznajo. Nikoli se nisem počutil ogroženega. Neka pravila sicer obstajajo, recimo da po glavnem mestu ponoči ne hodiš peš, ampak s taksijem. Če se tega držiš, je vse v redu." 

Domačini se vedno pozdravljajo z "Dober dan, kaj je novega?" in kot po pravilu odgovorijo, da prav nič. Čez čas pa ti povejo prav vse novice iz celotnega kraja.

Mojca Robas živi v eni najmanjših držav na svetu. V Andoro se je preselila, ker obožuje smučanje in ker ji je znanje angleščine prineslo dobro službo v hotelu, kjer skrbi za rezervacije in organizacijo izletov. Njen dom je v kraju Pas de la Casa na nadmorski višini 2.080 metrov. Kraj ima 2.500 prebivalcev, v vrhuncu zimske sezone pa lahko v njem prebiva okoli 50.000 ljudi.

Mojca Robas o življenju in delu v eni najmanjših držav na svetu, čudovitih smučiščih in nizki obdavčitvi plač

Mojca Robas živi v eni najmanjših držav na svetu. V Andoro se je preselila, ker obožuje smučanje in ker ji je znanje angleščine prineslo dobro službo v hotelu, kjer skrbi za rezervacije in organizacijo izletov. Njen dom je v kraju Pas de la Casa na nadmorski višini 2.080 metrov.

"Kraj, v katerem živim, ima 2.500 prebivalcev, v vrhuncu zimske sezone pa lahko v njem prebiva okoli 50.000 ljudi."

#GlobalnaVas se odpravlja v eno najmanjših držav na svetu ??
Mojca Robas se je v Andoro preselila, ker obožuje smučanje in ker ji je znanje angleščine prineslo dobro službo v hotelu.

? ? https://t.co/OJB5X4VIdJ pic.twitter.com/VGloPWWRCz

— Val 202 (@Val202) July 2, 2020

Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan.

Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan

Nekaj tednov kasneje se je epidemiološka slika radikalno spremenila. Prejšnji teden pa je Brazilija postala tretja država na svetu po številu obolelih in druga po številu smrtnih primerov – hkrati pa jo po ocenah strokovnjakov do tega, da doseže vrh krivulje okužb, loči še več tednov. Pri obvladovanju izrednega stanja nikakor ne pomaga – ali pa mu neposredno škodi – avtoritarna oblast s predsednikom Jairom Bolsonarom na čelu, ki kot po tekočem traku menjava sebi nevšečne ministre, epidemiologe in novinarje, zavaja in manipulira s statističnimi podatki glede okužb ter od začetka epidemije podcenjuje nevarnost virusa. Za oceno trenutnega stanja smo poklicali direktorja brazilske izpostave večjega slovenskega proizvajalca bele tehnike Matjaža Cokana, ki se sicer najbolje spozna na gospodarske razsežnosti krize.

“V zadnjih treh mesecih so se zamenjali trije ministri za zdravje. Eden je bil odstavljen, drugi je odstopil prej kot v enem mesecu, ker se ni strinjal s predsednikovo politiko. Ta tretji je pa general, ki nima pojma o zdravstvu.”

“Kar se tiče socialno ogroženega prebivalstva, je vlada namenila neko finančno pomoč, mislim da okoli 100 evrov, za finančno ogrožene družine. Žal je bila posledice tega, da je na tisoče ljudi čakalo v vrstah pred bankami, da so prišli do tega denarja. Se pravi, so se izpostavljali možnostim okužbe.”

Z njim smo poklepetali še o ostalih neizogibnih brazilskih temah, kot sta nogomet in nedavna izvedba znamenitega uličnega karnevala.