Ištvan Išt Huzjan je svobodni umetnik, ki ga je pot prek Italije, Nizozemske in Južne Koreje pripeljala do Bruslja, ki je med drugim tudi izjemno bogato stičišče raznovrstnih kulturnih in umetniških izrazov. Eden izmed projektov, pri katerih je sodeloval, govori o tem, da kapital in umetnost nista nezdružljiva, temveč se lahko denimo med vlagatelji v mestno infrastrukturo in umetniki, ki vanjo vdahnejo življenje, razvije plodno sodelovanje.

Pred več kot štiridesetimi leti se preselila k možu v sudansko prestolnico. Je aktivna uporabnica Facebooka, a dosedaj je objavila zgolj eno svojo fotografijo. Črno-belo sliko, ko pri šestnajstih letih jezdi konja v domačem Veržeju. V pogovoru razkriva predvsem vidike vsakdanjega življenja v Kartumu.

Foto: Kartum, David Stanley (Flickr)

Dr. Vojko Kavčič je po študijski izmenjavi ostal v Združenih državah Amerike, tam naredil doktorat in si ustvaril družino. Tam zdaj že 30 let dela na področju zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni in tozadevne preventive. Glede na to, da za to bolezen še nismo razvili farmakoloških zdravil, skupaj s kolegi ubira alternativne pristope k preprečevanju razvoja ali vsaj omejevanju negativnih vplivov demence. Je velik zagovornik t. i. kognitivnega treninga oz. s poslovenjenim izrazom, ki si ga je izmislil sam: umovadbe.

Živi v mestu Rochester v zvezni državi New York, ki se v zadnjih letih razmeroma počasi pobira po propadu velikega podjetja, ki se je ukvarjalo z razvojem fotografskih filmov in danes praktično pozabljenih analognih fotoaparatov.

V prostem času z velikim zanimanjem (in podobno mero zaskrbljenosti) spremlja politično dogajanje v Ameriki: ta teden so ga (zmerno) razveselili rezultati vmesnih volitev, v katerih so republikanci izgubili prevlado v spodnjem domu kongresa ZDA.

Mitja Peček s Slovenci v tujini razglablja o kulturnih posebnostih v odnosu do smrti. Kako se s smrtjo soočajo na otočju Guadeloupe, na Japonskem, v Boliviji ali Ugandi?

Biokemičarka Maja Marušič s soprogom in tremi otroki, ki jim gre švedščina bolje kot njej, živi in raziskuje v Stockholmu. Na Švedsko je prišla s pričakovanjem, da so Švedi bolj hladni, da jim ni do zabav in druženja. Pa jim je, ugotavlja. Druženje jim v Stockholmu omogoča tudi odličen mestni prevoz s pogostimi avtobusi, trajekti in vlaki, ki jih pogosto upravljajo voznice, kar za Švedsko, ki posebno pozornost namenja enakosti med spoloma, ni nič neobičajnega, pravi.

Po očetovi zaslugi se je že v otroštvu navdušila nad vlečnimi psi. Kmalu po diplomi je dobila ponudbo za delo vodnice na Finskem in, po dveh mesecih že naveličana pisarniškega dela, brez pretiranega oklevanja odšla na sever Evrope. Letošnjo zimsko sezono bo tako preživela na Švedskem v bližini Kirune, rudniškega mesta z nekaj več kot 18.000 prebivalci, kjer je največji podzemni rudnik železove rude na svetu.

Urša Bernardič raziskuje delovanje človeških možganov. Po zaslugi raziskovalne štipendije jo je pot iz Slovenije najprej vodila v Oslo, raziskovalni magisterij je opravila v Amsterdamu, eno leto delala v nevroekonomskem laboratoriju na MIT, zdaj pa je na doktorskem študiju v Ženevi.

Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”

Koreograf in plesalec Anže Škrube že deset let živi v Los Angelesu. Chris Brown, Justin Timberlake, Meghan Trainor, Britney Spears in Usher so med svetovnimi zvezdniki, s katerimi je že sodeloval. Trenutno pa je zaposlen s projektom Amerika ima talent.

V štirih letih, odkar je zapustila Slovenijo, je Dunja Čebular delala v Angliji, na Novi Zelandiji in v Avstraliji - tudi v sirotišnici za kenguruje - potovala pa še po nekaj deset drugih državah. Vprašanj o tem, kdaj se bo ustalila, ne dojema kot nekaj slabega. Enostavno uživa v svojem življenjskem slogu, ki je resda nekoliko drugačen od večinskega. “Meni je to kot ena šola v življenju, ne vem, zakaj bi vsi morali živeti po nekih načelih, ki so nas jih naučili v šoli. Da moramo študirati, da bomo imeli dobro službo, pa potem dobro službo, da bomo lahko kupili hišo, imeli družino …”