Globalna vas

Pravnica, ki že 8 let živi in dela v Alicanteju, kjer - podobno kot v vsej Španiji - veljajo strogi ukrepi zaradi epidemije koronavirusa.

"Kazni za kršenje karantene so visoke. če lahko delaš od doma, moraš delati od doma. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za 10 minut."

Naša gostja v smehu dodaja, da je veliko ljudi začelo razmišljati, da bi si omislili psa. Kljub strogim ukrepom, občutka represije ni. Ljudje se držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov.

Bo pa ta kriza pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo.

Iza Junkar je pravnica, ki že osem let živi in dela v Španiji. Kljub strogim ukrepom občutka represije nima, je pa veliko nadobudnežev, ki bdijo nad sosedi, ki sprehajajo pse

Iza Junkar pravi, da se ljudje držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov.

“Kazni za kršenje karantene so visoke. Če lahko delaš na daljavo, moraš delati na daljavo. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za deset minut.”

Bo pa zdajšnja kriza zagotovo pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo. Kljub vsemu opaža, da ljudje znova postajajo samozavestnejši.

“Vsak večer ob osmih ljudje še vedno ploskajo. Je kar glasno, predvsem v blokovskih naseljih. Tudi policija in gasilci se priključijo tako, da pripeljejo vozila.” 

Frančiško Šonajo smo poklicali v času veljave ukrepov zaradi epidemije koronavirusa. Sudanske oblasti so med drugim razglasile policijsko uro, ki velja od šestih popoldne do šestih zjutraj, a naša sogovornica pravi, da ni tako strašno. Ljudje so se navadili, vse trgovine s hrano so odprte, deluje tudi dostava mleka in zelenjave na dom z oslom in tuk-tukom, v šali dodaja Frančiška. Kaj pa pomoč države?

»Ljudje od države ne pričakujejo dosti, ker vejo, da nima te možnosti. Zato se že zbirajo prostovoljni prispevki za pomoč ljudem. Nadomestilo od države pa dobivajo lokali in ženske, ki prodajajo kavo in čaj ob reki, kjer se ponavadi zadržuje veliko ljudi, zdaj pa so oblasti to prepovedale.«

O razmerah v glavnem mestu Sudana se pogovarjamo s Slovenko, ki se je tja preselila pred več kot štiridesetimi leti

Frančiško Šonajo smo poklicali v času veljave ukrepov zaradi epidemije koronavirusa. Tamkajšnje oblasti so med drugim razglasile policijsko uro, ki velja od šestih popoldne do šestih zjutraj, a naša sogovornica pravi, da ni tako strašno. Zaradi mednarodnega političnega položaja ima država že tako težave z nafto, elektriko in kruhom. A ljudje so se navadili. Trenutno so vse trgovine s hrano odprte, deluje tudi dostava mleka in zelenjave na dom z oslom in rikšo, v šali dodaja Frančiška. Kaj pa pomoč države?

»Ljudje od države ne pričakujejo dosti, ker vejo, da nima te možnosti. Zato se že zbirajo prostovoljni prispevki za pomoč ljudem. Nadomestilo od države pa dobivajo lokali in ženske, ki prodajajo kavo in čaj ob reki, kjer se ponavadi zadržuje veliko ljudi, zdaj pa so oblasti to prepovedale.«

Kot pozitivno stvar trenutne situacije v Sudanu izpostavlja medsebojno pomoč, ki je je že nasploh veliko. Zdaj pa ima občutek, da je tega še veliko več.

 

Tina Smole je svobodna novinarka, ki živi v Kampali. Tudi tam veljajo posebni ukrepi zaradi epidemije koronavirusa, zaradi česar se je spremenil tudi njen vsakdan. Javnega prevoza ni, z avtomobilom se lahko voziš samo s posebno dovolilnico, v veljavi je policijska ura od sedmih zvečer do pol sedmih zjutraj. In oblasti so jo strogo uveljavljale.

“Policija, vojska in paravojaška enota so enostavno tekali za ljudmi in jih včasih tudi fizično preganjali. Prav te lokalne obrambne enote so premalo usposobljeni ljudje, ki na srečo nimajo orožja, imajo pa palice in biče. Ker nimajo imena, nimajo niti odgovornosti, težje jih je izslediti. Razmere so take, da so začeli zlorabljati in izkoriščati svojo moč. Zadnjih nekaj dni pa so se razmere umirile.”

Naša sogovornica opaža, da so na udaru bolj tujci: belci, tudi Azijci. “Ker se covid-19 smatra kot uvožena bolezen, je opaziti strah med tukajšnjimi prebivalci.”

Tina Smole je svobodna novinarka, ki živi v Kampali. Tudi tam veljajo posebni ukrepi zaradi epidemije koronavirusa, zaradi česar se je spremenil njen vsakdan

Uganda, kjer živi že leta, je njeno izhodišče za sodelovanja s številnimi tujimi mediji, med njimi sta britanski BBC in agencija Reuters.

Tudi v tej vzhodnoafriški državi trenutno veljajo posebni ukrepi zaradi epidemije koronavirusa. Javnega prevoza ni, z avtomobilom se lahko voziš samo s posebno dovolilnico, v veljavi je policijska ura od sedmih zvečer do pol sedmih zjutraj. In oblasti so jo strogo uveljavljale.

“Policija, vojska in paravojaška enota so enostavno tekali za ljudmi in jih včasih tudi fizično preganjali. Prav te lokalne obrambne enote so premalo usposobljeni ljudje, ki na srečo nimajo orožja, imajo pa palice in biče. Ker nimajo imena, nimajo niti odgovornosti, težje jih je izslediti. Razmere so take, da so začeli zlorabljati in izkoriščati svojo moč. Zadnjih nekaj dni pa so se razmere umirile.”

Naša sogovornica opaža, da so na udaru bolj tujci: belci, tudi Azijci. “Ker se covid-19 smatra kot uvožena bolezen, je opaziti strah med tukajšnjimi prebivalci.”

Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati.

“Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.”

Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.

Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice.

Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.

Ruben Franko je podiplomski študent sinologije v Nankingu, kjer se življenje po mesecih karantene in omejitve javnega življenje vrača v ustaljene tirnice. Počasi

Pogovarjali smo se o njegovem večtedenskem bivanju v karanteni v študentskem domu, kitajski politiki v povezavi s tamkajšnjimi pristopi k omejevanju epidemije ter tudi o razlikah med vzhodom in zahodom.

Kitajska izkušnja je po njegovem pokazala, da se je vredno držati navodil. Opaža, da imajo Kitajci drugačen odnos do oblasti. V primerjavi z Evropejci so potrpežljivejši in tudi bolj pripravljeni slediti navodilom glede karantene.

“Naš občutek za čas potrebuje neki zunanji referenčni okvir. Če si dlje časa sam, se začnejo dnevi pretakati drug v drugega, če ne skrbiš za neki ritem. Če se hočeš izogniti občutku, da si sam v času, ki se pretaka neznano kam, je dobro, da ohraniš stike z ljudmi ter omejuješ pričakovanja. Da ne misliš, da bo v enem tednu vse v redu, ker ne bo.”

Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev.

Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.

Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.

Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.

Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.

Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.