
Sign up to save your podcasts
Or


Based on Podcast App listening data
Ivor Knafelj pravi, da je bil prva dva tedna po preselitvi v Združene arabske emirate šok predvsem to, da so Evropejci oziroma belci na splošno tam malodane nadrasa
Tokratni gost je v Združenih arabskih emiratih preživel zadnja tri leta, med epidemijo koronavirusa, ki je tudi tam ustavila poslovne tokove, pa sta se z nosečo ženo odločila, da obiščeta rojstno Prekmurje ter za bujno zelenje zamenjata puščavo in ponekod podobno bujno, vendar umetno vzdrževano zelenje. Ivor se je tako prvič po dveh letih spet ustavil v Mladinskem informativnem in kulturnem klubu (MIKK) v Murski Soboti, kjer je kar petnajst let deloval v kulturi; pobiral državne drobtinice in skupaj z drugimi lokalnimi entuziasti bil boj z mlini na veter. Prekmurje zdaj označuje za svoj “drugi dom”, in čeprav od daleč zdaj jasneje vidi razne prednosti in sladkosti našega življenjskega okolja, ki jih morda sami prepogosto spregledamo, ugotavlja, da pogreša Dubaj.
Glede ukrepov ob epidemiji koronavirusa pravi, da so se Emirati zelo hitro odzvali:
“Mi smo že na začetku februarja dobili elektronska sporočila z vsemi možnimi napotki, kako si umivati roke, da je nujno nositi maske, podjetje nam je dalo vsem razkužila, maske so bile na voljo vsepovsod. /…/ V začetku marca so se začele omejitve gibanja. Ponoči razkužujejo ulice z droni.”
Študij ekonomije je Tamirja Potokarja takoj po končani srednji šoli odpeljal v London, v sklopu dela je prepotoval svet, pregorel – in se dokončno ustalil v britanski prestolnici
Med študijem je začel delati v podjetju Rolls-Royce, in sicer se je ukvarjal z logistiko. Zaslužil je dovolj, da je dokončal študij, v tistem času pa se je začel ukvarjati s fotografijo in družabnimi omrežji, kar ga je pripeljalo do nove poklicne poti v digitalnem marketingu. Življenje v Londonu sicer označuje z besedami “nešteto možnosti”.
“Vsak dan je nova zgodba. Vsak dan spoznaš nekoga novega. To je zelo dobro. Če ne znaš reči ne, pa ti kmalu zmanjka časa.”
Tamir trenutno čaka na konec korone v zavetju svojega (slovenskega) doma. V Angliji je bilo na začetku zaskrbljujoče, saj se niso zavedali resnosti situacije. Medtem ko je Slovenija zapirala meje, so se tam prosto sprehajali, pripoveduje.
Sabina Eldomy v Egiptu živi že 17 let. Z družino so že dva meseca v popolni izolaciji, za katero so se odločili sami, ker se drugi ljudje ne držijo ukrepov
V trgovino jim ni treba hoditi, ker je bilo tam že pred koronačasi mogoče 24 ur na dan na dom naročiti čisto vse. “Kar koli potrebujemo, zdaj naročamo po spletu.”
Egipt je največje afriško žarišče epidemije. Zelo skrb vzbujajočo statistiko pa je treba po besedah naše sogovornice jemati z zrnom soli – v “neverjetnem” porastu je namreč tudi število smrti zaradi pljučnice in drugih bolezni dihal.
“Vlada se je potrudila, a ljudje tega niso vzeli resno. Mogoče neizobraženost, v Egiptu je visoka nepismenost, tako da ljudje morda niti ne vedo točno, s čim imajo opravka. Veliko ljudi nima niti vode, kako naj si potem umivajo roke?”
Sabina je povedala tudi, da celo zdravstveno osebje nima kakovostne zaščitne opreme, uporabljajo le navadne kirurške maske. Drugi ljudje pa jih pogosto sploh nimajo:
“Si jih morda ne morejo privoščiti, ker je že pomanjkanje. Cene so pa od začetka zelo narasle. Kjer je treba vstopiti z masko, problem rešujejo tako, da spredaj stoji nekdo, ki jih posoja za en funt (približno šest centov). Nekdo jo vzame, vstopi in jo nato vrne. Potem jo (isto masko) vzame nekdo drug in tako naprej.”
Športni klub, kjer se ljudje sicer zelo radi družijo, trenutno pa sameva.Foto: osebni arhiv Naselje, v katerem živi.Foto: osebni arhivBojan Maraž je oblikovalec, pisec in filmski ustvarjalec z afiniteto do filozofije; zlasti budizma, ki ga ob tej krizi z epidemijo vse bolj vidi kot edino pot človeštva "stran od teme", v katero je namenjeno
Že dve dekadi prebiva v Bangkoku in dobro pozna tamkajšnji kulturo in družbo. Budističnim ideološkim temeljem, na katerih sta osnovani, pripisuje zasluge za to, da so se Tajci znali tudi z izzivi, povezanimi z epidemijo covida 19, spoprijeti bolje kot večina držav na Zahodu: slavi predvsem budistični pragmatizem kot antipod krščanskemu sramu/zasramovanju in zdravorazumsko “vdanost v usodo” kot antipod paniki ob občutjih nemoči pri nezmožnosti vplivanja na dogajanje v naši neposredni okolici.
Seks turizem je tajska posebnost, ki je med to krizo popolnoma zamrla oziroma se je preselila na splet, prinesla je namreč normalizacijo spletne pornografije.
“V zahodni kulturi prostitucija velja za nekaj vulgarnega in neprimernega, ni v skladu z družbenimi normami. Na Tajskem je zelo drugače. Tu se vsak, ki se ukvarja s seks turizmom, ki prodaja svoje telo, smatra kot delavec. /…/ To je povezano z budizmom, ki uči, da ima vsak svojo pot. Vse je zakon akcije in reakcije. Če boš delal slabo, se ti bo vrnilo slabo, dobro se bo vrnilo z dobrim. Ti fantje in dekleta skrbijo za svoje družine, tega je veliko, revščina je namreč še vedno velik problem na Tajskem, in zato je seks turizem pomemben vir dohodkov.”
Dževo Alibegić je doktor kemijskega inženirstva, ki rešuje okoljske dileme. Te izredne čase vidi kot priložnost, da stopimo skupaj za boljše okolje
Na Japonskem, kjer sprva ni bilo veliko obolelih – tudi zaradi manjšega števila testiranj, so vsi lepo doma. Ker tako priporoča vlada. Ta sicer državljanom ne more prepovedati odhoda od doma, lahko le svetuje, pravi naš sogovornik.
“Zanimivo je, da se je število okuženih začelo povečevati, ko je Mednarodni olimpijski komite preložil igre na prihodnje leto.”
Na nepričakovani zastoj svetovnega gospodarstva vidi kot priložnost, saj da nobena kriza ne sme ostati neizkoriščena. Če lahko ljudje stopimo skupaj v boju proti virusu, lahko to storimo tudi v boju za boljše okolje, je prepričan.
Andreja Posedel se je pred leti odpravila delat na ladjo, kjer je nato spoznala moža. Trenutno bi morala biti v Seattlu, a je zaradi koronavirusa v zavetju svojega doma v mestu greha
Naša sogovornica je vir številnih zanimivih zgodb, povezanih z delom na ladji za križarjenja, s turnejami Broadway predstav, ter seveda s trenutnimi razmerami v Las Vegasu.
“Načeloma sva z možem 50 tednov na leto na turnejah, trenutno pa na prisilnem dopustu v najinem domu v Las Vegasu. In nama kar malo paše, da sva doma in malo uživava.”
Glede ukrepov zaradi koronavirusa pravi, da se vsaka zvezna država odloča sama. Večina se jih je odločila za “ostani doma” politiko, ki – podobno kot v Sloveniji – dovoljuje obratovanje trgovin z osnovnimi dobrinami. Zanimivo pa je, da so med njimi tudi trgovine z marihuano. Seveda tam, kjer je ta legalizirana.
Sergeja Slapničar živi v Brisbanu, dveinpolmilijonskem mestu, ki - tako v teh kot tudi v drugih časih - potihne zgodaj zvečer
Naša sogovornica, ki službuje na Univerzi v Queenslandu, eni izmed petih najboljših univerz v Avstraliji in med prvimi 50. na svetu, se je v deželo tam spodaj odpravila pred poldrugim letom in od takrat je država šla iz katastrofe v katastrofo. Od požarov do koronavirusa.
Trenutne ukrepe opisuje kot podobne slovenskim, le da ljudje prepovedi dojemajo “malo bolj zrelaksirano”. Tudi zaradi prijaznega komuniciranja oblasti.
“Avstralci so vsa pravila sprejeli z dobro voljo. Na začetku s strahom, potem pa z voljo, da jih uresničujejo. Zdi se mi, da je vlada celo malo bolj priljubljena, ker komunicira prijazno.”
A prav vse ni lepo. Med negativnimi posledicami koronakrize dr. Sergeja Slapničar omenja visoko šolstvo. Država napoveduje zaprtje meja, kar bo precej prizadelo to področje, ki je precej odvisno od tujih študentov.
S Polono Petrovič smo se pogovarjali o koronarazmerah na Nizozemskem, prebiranju otroških knjig, ter filozofskih vprašanjih, ki se ji porajajo v zadnjih tednih
“Filozofinja, ki zdaj bere pogodbe v tehnološki multinacionalki na Nizozemskem.” Tako smo zapisali v naslov objave našega zadnjega pogovora pred skoraj letom dni. Te dni pa prebira precej otroških knjig, ker s hčerko ostaja doma. In skuša biti pozitivna v dani situaciji.
Glede trenutnih razmer pravi, da je zaprta večina trgovin, zaprti so gostinski lokali, saloni, muzeji in kinoteke. V tamkajšnji javnosti je precej diskusij in polemik o nošenju mask ter o mobilni aplikaciji za nadzor gibanja.
Tamkajšnja vlada je sicer ubrala nekoliko drugačen pristop do epidemije.
“Tukaj ves čas poudarjajo zrelost demokracije, zrelost ljudi. Oblasti verjamejo, da so ljudje dovolj zreli, da bodo razumeli in spoštovali milejše ukrepe in posledično lahko uživali kanček več svobode.”
Kot filozofinja tudi precej razmišlja o situaciji, v kateri smo se znašli. Recimo o veliki lakoti, ki grozi svetu.
“Sprašujem se, ali je denar gonilo vsega. Na koncu dneva je vendarle človek, samoiniciativa in pripadnost tisto ključno, kar lahko prinese napredek, preboj, neko spremembo.”
Maja Meglič se je na otok v Karibskem morju odpravila učit francoskega jezika. A bo najverjetneje morala ostali dlje, kot je načrtovala
Guadeloupe je odvisno ozemlje Francije. Je eden najbolj oddaljenih delov sveta, kamor lahko prideš z osebno izkaznico. Naša sogovornica se je tja odpravila tik pred zaprtjem letalskega prometa. Iz Bruslja, kjer ima stalno prebivališče.
“Deli otoka so podobni raju, deli otoka pa so bolj vaški. Vasi so podobne kot v Sloveniji, s to razliko, da tu z dreves pobiramo mango, pri nas pa jabolka.”
Kljub temu, da se je njen svet zaradi novih razmer zožil, pravi, da ji za zdaj ničesar ne manjka. Je pa na otoku zmanjkalo jajc, saj so domačini – po zgledu zahodne ofenzive na toaletni papir – pokupili vse zaloge.
From the publisher's feed

16 Listeners

10 Listeners

2 Listeners

12 Listeners

4 Listeners

10 Listeners

2 Listeners

2 Listeners

11 Listeners

5 Listeners

6 Listeners

1 Listeners

4 Listeners

31 Listeners

8 Listeners

2 Listeners

3 Listeners

0 Listeners

2 Listeners

8 Listeners

0 Listeners