Globalna vas

Lan se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah.

Večkrat. Dobesedno.

Lan Artis se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah. Pravkar je pridobil magisterij iz scenaristike oz. pisanja za film na Akademiji umetnosti Univerze Falmouth.

“Tam nas je bilo nekaj, ki smo igrali žrtve masakra, ki ga je Gary Oldman povzročil nekje v vzhodni Evropi. Vsi smo pomrli.”

“Nekako se je zgodilo, zvezdniki imajo ponavadi svoje prikolice, /…/ da smo si statisti in oni delili stranišča. Stal sem ob pisoarju in ko sem se ozrl na desno, je bil tam Gary Oldman. Malo sem ‘zmrznil’. Razmišljal sem, ali bi mu kaj rekel, ker je eden mojih najljubših igralcev, a sem se raje odločil, da glede na to, da stoji tam in opravlja svoje toaletne potrebe, morda ne bi bila ravno najboljša ideja, če bi ga ‘potapkal’ po rami in rekel: ‘Kako ste pa vi?’”

Poleg tovrstnih priložnostnih del vseskozi dela kot kuhar "tipično angleške" hrane v enem izmed gostinskih lokalov v Camden Townu; to mu omogoča uspešno spopadanje z vsakdanjimi stroški življenja v Londonu.

“Ko sem tam delal pol leta, je prvič prišla skupina sedemdesetih slovenskih dijakov iz Vrhnike, ki so bili na šolskem izletu in so vsi naročili ribe in krompirček (ang. fish and chips), ker so želeli poizkusiti avtentično londonsko jed, seveda pa niso pričakovali, da jim jo bo pripravil Slovenec.”

Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani prek Instagrama v stik z njim stopil takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator.

Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani na Instagramu stopil v stik z njim takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator

Dino je posnel nekaj fotografij za knjižico, ki je pospremila izid Tylerjevega najnovejšega albuma z naslovom Igor.

“Tyler me je prišel iskat s precej velikim avtomobilom, lincolnom, če se prav spomnim. Predstavil sem mu dvajset lokacij (za fotografiranje), izbral si jih je pet. /…/ Ko smo načrtovali projekt, sem ga vprašal, ali želi, da najamem asistenta, stilista in druge ljudi, ampak tega ni želel. Rekel mi je: “Ne, imejmo le avanturo, ki jo 'malo pofotkamo'.”

Sicer v objektiv lovi predvsem ikone ameriških sanj; materialne ostanke ideologije (potrošniške) svobode, kot so opuščene bencinske črpalke na dolgih, samotnih cestah ob zahodni obali ZDA. Iz njegovih fotografij veje tudi zavedanje, da ima zgodba o ameriški zmagovalni miselnosti več plati ‒ na eni strani imamo razkošje in svobodo (za bogate), to pa v praksi pomeni bedo in ujetost v spone nižjih razredov družbe za druge.

“Tako da se tudi zaporedje fotografij v moji knjigi spremeni oziroma ima na začetku pozitivno konotacijo, konča pa se z negativno. Kot moje doživljanje ameriškega sna. Predstavljen mi je bil ideal, utopični svet, ko pa sem se preselil sem, sem videl, da to ni realna slika.”

 

Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.

Svoje doživljanje Dunaja Tamara Štajner popisuje tudi v svojem prvem romanu

Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature o vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo. Živi po filozofiji: "Pot nastane med tem, ko hodiš."

“Bila bi zelo vesela, če bi nekega dne, ko bom reflektirala življenje, lahko rekla, da sem doktorirala iz življenja. Ampak tega ne mislim na samovšečen način, ampak na način, da mi uspe iti čez toliko plasti vsega, kar je mogoče doživeti kot človek, da lahko rečem, da sem si na tak način zgradila neko bogastvo.”

Pred dvema letoma je na neki zabavi spoznala pantomimika, ki je “bil videti kot iz Fellinijevega filma”. Povabil jo je, da ji pokaže nekaj posebnega, in jo odpeljal do zapuščene vile, v kateri je nekoč živela skladateljica Alma Mahler in kjer se je pred približno osemdesetimi leti dobivala dunajska umetniška elita.

“Najbolj smešno je bilo, da sva prišla na vrt s tistim zelo znanim bazenom, ves vrt je bil zaraščen in zaradi teme se ni videlo ničesar, in ta pantomimik je rekel, da bi rad videl, kako globok je bazen in je skočil noter, ampak bazen je bil poln vode. Nikoli ne bom pozabila vrišča, ko je skočil v vodo in nato ves premočen stopil iz bazena.”

Ko je naslednji dan na spletu iskala podatke o vili, je ugotovila, da je na zadnji zabavi, ki jo je Alma Mahler v njej gostila, Almin takratni soprog romanopisec Franz Werfel zaradi alkoholiziranosti padel v točno tisti bazen kot nekaj desetletij pozneje njen kolega pantomimik.

Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi (oz. najde) srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe 'rasle na drevesih'.

Za božič gre celo mesto na plažo, vsi z božičnimi kapami in oblečeni v božičke

Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe "rasle na drevesih". Izkazalo se je, da pot do lagodnega življenja ni tako preprosta ter da slovenski prihranki v Avstraliji hitro skopnijo, vendar sta se Maja in Matej Golias po več letih mučnega menjavanja priložnostnih del in konkretnih profesionalnih prekvalifikacij naposled vendarle povzpela na zeleno vejo.

"Takoj ko sva prišla v Avstralijo, sva se poskusila na hitro prekvalificirati v kakšen drug poklic, ki je bil v tistem času aktualen, in to je bilo rudarstvo. Tako da sva na hitro naredila certifikat za laboratorijskega tehnika. Na podlagi tega certifikata sem jaz zelo hitro dobila službo, sicer v Perthu, ne v rudniku, Matej pa je iskal naprej in poskušal dobiti kakršno koli službo. Prijavljal se je pravzaprav res na vse."

Zlasti med pandemijo covida-19, ki v Avstraliji že nekaj mesecev ni več problem, ob pogledovanju v zunanji svet (predvsem pa v Slovenijo) spoznavata, da jima res nič ne manjka.

"Mi nismo imeli prenosa okužbe v skupnosti Zahodne Avstralije že od aprila. Vsak dan imamo en ali dva nova primera, vendar so čisto vsi v hotelski karanteni."

Poleti sta načrtovala dopust v Sloveniji, a zaradi epidemioloških omejitev nista smela zapustiti Zahodne Avstralije, zato sta se z avtodomom odpravila na skrajni jug te zvezne države:

“Po večini smo potovali podnevi, ponoči, ko zaide sonce, je velika nevarnost kengurujev. Ti radi skočijo na cesto in če se ‘srečaš’ s kengurujem v tem smislu, naredi veliko škodo avtomobilu.”

Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.

A obrazcev v Parizu nihče ne preglejuje

Priznana umetnica performansa Meta Drčar je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo. Poudarja, da se ji je življenje, čeprav pravzaprav počne enako kot v Veliki Britaniji – dela v galeriji, preostali čas pa namenja samostojnemu ustvarjanju –, precej spremenilo. Menda se človek hitro navzame francoskega hedonizma in bolj svobodnjaških predstav o tem, kaj je kakovostno bivanje.

“V Londonu sem tudi po dve ali tri ure na dan preživela pod zemljo, Pariz pa doživljam bolj osvobajajoče”

Tako zdaj tudi sama zadovoljno ugotavlja, da ima drugače kot v Londonu, kjer v profesionalnem svetu vladata tekmovalnost in prepričanje o nadomestljivosti vseh, več časa za sproščanje: na primer ob kozarcu dobrega vina s partnerjem Francozom, ki dela kot sommelier.

"Predvsem se mi zdi zanimiv pariški apéro, ki je neke vrste aperitiv, uvod v večerjo, ne morem reči, da je to ravno predjed, ker predjed sledi za tem. Sestavljen je iz kozarca vina, različnih vrst sira, salame, oliv in raznih prigrizkov, tako da večerje pri prijateljih, ki so zelo običajne tukaj, lahko trajajo tudi po več ur, začnejo pa se lahko že ob petih popoldan z apérojem."

O svobodnjaštvu Francozov z Mitjo razglabljata tudi ob primerih njihovih zdajšnjih pristopov k (ne)upoštevanju ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 in (tudi) z njimi povezanih množičnih, občasno nasilnih protestov. Te Meta v francoskem kontekstu prej kot ekscese razume kot integralen del demokratičnega procesa.

"Vsakič je treba izpolniti obrazec, zakaj greš ven, ali je to trgovina, sprehod ... (Obrazce izpolnjujemo) vsak dan, lahko tudi večkrat na dan."

Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo.”

Ana Laura Kansky živi na Švedskem, kjer imajo državljani, kot pravi, še vedno možnost živeti normalno

Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo". Izstopal pa je tudi po iskrenosti in samokritičnosti:

"Fanta Šveda so na slovenski fakulteti vprašali, kako bi ocenil svoje delo. Slovenski sošolci so rekli 'deset bi si dal, deset!', on pa je zelo samokritično in ponižno rekel, da bi si dal osem. In toliko je potem tudi dobil."

Glede švedskih ukrepov za zajezitev širjenja covida-19 pa je Ana Laura pojasnila, da strogih ukrepov in prepovedi ne potrebujejo, saj ljudje upoštevajo vse nasvete in napotke:

"Ljudje imajo možnost živeti normalno, vendar prevladujejo občutki previdnosti, rahlega strahu in nevednosti, ali se bo lahko božič praznovalo v družinskem krogu ali ne, novoletna druženja in vse te zadeve so pod vprašajem, pa je zato toliko bolj 'zategnjeno'."

Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.

Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine

"Norveščina ima v primerjavi s slovenskim jezikom zelo enostavno slovnico, je pa po drugi strani izgovarjava zelo zahtevna, ker imajo veliko več različnih samoglasnikov, dvojnih samoglasnikov, kratkih in dolgih vokalov. Kar je posebno pri njih, ti različni dolgi in kratki zvoki delajo razlike med besedami. Recimo takk (a se izgovarja kratko) pomeni hvala, tak (a se izgovarja daljše) pa pomeni streho."

"Spomnim se, da sem se, ko sem se pred 15 leti na izmenjavi začela učiti norveščine, naučila stavka: 'Jaz pridem vsak dan na fakulteto s kolesom.' To sem povedala na tak način, da sem v resnici rekla, da se vsak dan slinim do šole."

Problem lahko nastane, ker so Norvežani zelo vljudni ljudje, ki ne marajo popravljati. Tako se čisto lahko zgodi, da ti nihče ne pove, da nekaj izgovarjaš narobe. Še en norveški fenomen pa je 'dugnad':

"To je del tradicije. Zanimivo je, da Norvežani to razumejo kot nekaj zelo tipično norveškega, se pravi del identitete – to, da ti kot posameznik prispevaš za dobro skupnosti. In ko se je ta pandemija začela, je premierka pozvala vso državo, naj vsi prispevajo k temu dugnadu."

 

 

Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.

Na indonezijskem otoku Lombok, kjer zadnjih osem mesecev živi Špela Koželj, nihče ne nosi mask, zdi se, da obolelih za koronavirusom tam ni, domačini ne verjamejo, da obstaja

Čisto drugače kot na otoku Lombok se ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa lotevajo v indonezijski prestolnici Džakarta:

"Sama nisem prepričana, ampak od več virov je prišla informacija, da v Džakarti policija skrbi za to, da morajo tisti, ki ne nosijo mask, kopati grobove za umrle zaradi koronavirusa."

Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in marketinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Zdaj živi v Indoneziji, kruh pa si služi s priložnostnim delom na več koncih; kot svobodna publicistka piše novinarska in kvazinovinarska besedila (članke s prikritim oglaševanjem) za različne naročnike, izdeluje in prodaja nakit ter izvaja jezikovne tečaje angleščine za tamkajšnje prebivalstvo.

"Azija je dom moje duše, tu se zares počutim doma. Svobodno, čeprav pogrešam svojo družino. Ta 'nered' Azije, ti iskreni nasmehi domačinov, čudovite tropske pokrajine, ulična kulinarika za petdeset centov, to me zares razveseli. /…/ Učim se od njih, kako biti boljši človek. V Aziji najdem tisto esenco življenja."

"Tu v Aziji so vsi zelo iskreni in neposredni. Tudi če kdo poda nekoliko neroden komentar, se vse lahko reši z nasmehom. Vseh teh družbenih norm, ki jih imamo pri nas ali pa kje drugje po Evropi, bi se lahko nekoliko 'otresli' in bili bolj iskreni in nasmejani en z drugim ter manj skrbeli in hiteli. Se bolj osredotočili na to, kar se nam ta hip dogaja v življenju in ne na to, kaj moramo narediti zvečer ali kaj moramo narediti čez dve leti."

 

Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.

Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v ZDA so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem

Razpoloženje tam je čisto nasprotje temu, kar je Nina Beguš doživela pred štirimi leti, ko je bil izvoljen Donald Trump.

“Ko sva leta 2012 prišla z možem v Ameriko, sva rekla: “Uau, tu pa res ni tega, da imaš politiko vsak dan na krožniku med kosilom. Da ti neprestano visi za vratom.” Do leta 2016, ko je zmagal Trump, kar je bilo za vse veliko presenečenje. Midva sva takrat živela s Harvardskimi študenti in sva odprla vsa vrata. Bil je večer in rekla sva: “Pridite, če potrebujete pogovor z nama. Veva, da ste v stiski.” Predvsem muslimanski študenti, nedokumentirani študenti so bili zelo prestrašeni, z razlogom, seveda. Tisto leto se je duševno zdravje študentov zelo poslabšalo.”

Tokratna gostja v zadnjih letih še kar pogosto menjava svoja bivališča. Z možem, ki prav tako plava v akademskih vodah, živita v kampusu kalifornijske univerze. Od nedavnega mati treh otrok je pred nekaj dnevi doktorirala na Harvardu, njeno raziskovanje pa združuje predvsem discipline filozofije in tehnologije s poudarkom na medicini. Zanimajo jo (človeški) mikrobiom ter zakonitosti oblikovanja naših koncepcij o naravi, človeškem telesu ipd., na primer vprašanja neločljivosti z bakterijami, ki "naseljujejo" naša telesa, pa tudi npr. vse bolj aktualne etične, terminološke in druge dileme ter filozofske implikacije razvoja zdravil ob pomoči matičnih celic. Pri svojem delu ugotavlja, da ima tudi mednarodna literatura (govori namreč vsaj osem jezikov, med njimi francoskega, kitajskega in islandskega) močan vpliv na naša dojemanja omenjenih pojmov.

Glede novega koronavirusa se v Berkeleyju počuti varno, malo manj varno pa se počuti zaradi:

"Ko sva prišla v Berkeley, sva ugotovila, da je tu del, kjer so tolpe. Pogosto vidiva pri novicah, da smo bili znova blizu streljanja in grem takoj pogledat, da ne kje preblizu vrtca. To je kar malo težko."

O Ameriki Nina Beguš pove še:

"Dežela ekstremov. Živeti tu je izziv. Ko sva prišla v Ameriko, za oba je bilo prvič, se mi je vse zdelo kot ameriški film. Imaš ogromne hladilnike, poštne nabiralnike, gasilski avtomobil s tistim zvoncem, v Bostonu smo imeli ravno tisto leto 'bombaša', pa kakšno streljanje pred blokom kdaj, tako da je bilo še malo akcijskega filma. Ogromno je tega razkošja, ki je včasih že kar malo nagnusno, hkrati je pa tu ogromno brezdomcev, vse v istem mestu, le nekaj ulic stran."

 

 

V oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu.

Irena Herak ima rada velika mesta, nekoliko manj pa onesnaženost zraka, ki jim pritiče

V oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu. Zdaj živi v Zemunu, po njenih besedah precej bolj sproščenem delu mesta od središča, in kot svetovalka za kulturo in medije dela na slovenskem veleposlaništvu v Beogradu.

“Vedno pravim, da največjo svobodo začutim, ko grem čez Brankov most s kolesom proti Zemunu, kar nekako se neke druge dimenzije odprejo in nekako je bolj sproščeno. /…/ Zdi se mi, kot da sem doma, verjetno je to tudi zradi tega, ker sta Zemun in Kranj pobrateni mesti, jaz sem pa rojena v Kranju. Pa tudi tako je, ni toliko umetnih žensk s polnimi ustnicami, oprsjem, z dvajsetcentimetrskimi petami, to v Zemunu redko redko vidiš.”