Globalna vas

V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibih. Tam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale.

V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibskem morju

Tam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale. Tam je nekaj dni opazoval potepuškega psa, ki se mu je zasmilil, zato ga je vzel s seboj. Rusty (ime je dobil zaradi svoje zapacano rjave barve in dejstva, da je bil ob njunih prvih srečanjih tudi telesno še kar "zarjavel") je tako postal morda najmlajši, skoraj gotovo pa najmlajši (če ne edini) potepuški pes, ki je kdaj prejadral Atlantik.

"Pot čez Atlantik je bila izjemna izkušnja. Rusty je postal pravi mornar. Zna hoditi po palubi tudi ob nemirnem morju, se ne boji in nima težav z morsko boleznijo. Res je bilo zanimivo, od tega, kako ga hraniti, do vsakodnevnega opravljanja straniščnih potreb. Presenetljivo hitro se je navadil, da uporablja preprogo in da je ta preproga vedno na istem mestu. Ampak zna biti ob nemirnem morju zabavno, ker je tudi psu s štirimi tačkami težko stati na istem mestu med opravljanjem potrebe."

Walter Teršek pa ima za sabo tudi izkušnjo brodoloma. Po štiridnevni plovbi s Kanarskih otokov do Zelenortskih otokov se mu je ob zelo slabem vremenu odlomilo krmilo:

"Morje je bilo preveč razburkano, zato v morje niso mogli spustiti rešilnega čolna. Moja barka se je potapljala, počil je cel kalup. Tovorna ladja se je približala mojemu plovilu, ki sem ga moral zapustiti, skočiti v morje in zaplavati čim bližje tovorni ladji, s katere so mi vrgli rešilno vrv. Vse je potonilo z barko. S sabo sem imel telefon, potni list in bančno kartico."

Walter Teršek in RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv

Doktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako to, da se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih ter kakšno je življenje znanstvenika v Velikem jabolku.

“Stopimo skupaj in povejmo, kaj dejansko drži. Malokdo bere strokovne članke, ker so težki. Mi jih razumemo in jih lahko prevedemo ter povemo na laičen oziroma lahek način,” jih spodbuja Polona Šafarič Tepeš

Doktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih: kot promotorka znanosti, zagovornica spolne enakopravnosti v znanosti in – ker se pri svojem delu ukvarja tudi z virusi – kot razlagalka vprašanj, povezanih s covidom-19. Pripravljenost na komuniciranje z (laično) javnostjo ni njena edina lastnost, po kateri se loči od skupine vrhunskih, praviloma v laboratorije zaprtih znanstvenikov, ki ji sicer pripada.

"Ko sem prišla, mi je šefica takoj povedala, da so vikendi delovni. Da so počitnice za Američane, ne za nas. Zato ker so prazniki ameriški. Mi nismo Američani, zato delamo za praznike. Zelo hitro so mi dali vedeti, da je bolje, da si tu in delaš. Sicer te lahko hitro zamenjajo. Ampak ko 'padeš' v svoj projekt, svoje delo, ti postane tako pomembno, da želiš sam ostati in delati tudi ob vikendih."

"V New Yorku imam fino družbo Slovencev. Vsake toliko se dobimo in gremo na burek. Našli smo bosansko restavracijo, kjer imajo burek in čevapčiče."

Mladi podjetnik iz Laškega je že pri 22 letih starosti, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnjene in obkljukane. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta nato botrovala napadu panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledični takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko, ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu.

V Sloveniji nas je več takšnih, kot sem jaz. Tam sem povprečen fant. Tu imaš pa malo bradice, pa lahko postaneš Brad Pitt

Denis Vodišek, mlad podjetnik iz Laškega, je že pri 22 letih, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnil in obkljukal. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta bila pozneje vzroka za napad panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledično takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu. Tam naj bi ga pričakalo podjetje s ponudbo za večmesečno pripravništvo, a se je tudi to izjalovilo. Pa vendar: po treh letih življenja v Hongkongu mu ni žal.

"Najbolj me je mučila mentaliteta ljudi. Težko navezuješ stike, saj večina pogovorov teče o delu, trgu, financah in ne o globljih temah, s katerimi gradiš prijateljstva. Ko hodiš po cesti, veliko ljudi 'bulji' v telefon. Na vlaku, na avtobusih so vsi ves čas na telefonih, težko je vzpostaviti stik."

Ker se Hongkong spopada z nizko precepljenosto, imajo tisti, ki so cepljeni, privilegije:

"Če si cepljen, lahko v klubu ostaneš dalj časa. Jaz, ki nisem cepljen, lahko ostanem v klubu do desetih zvečer, cepljeni pa do dveh zjutraj."

 

Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja.

Zelo težko je tukaj dobiti stalni vrt. Zemlja je tu “mrtva”. Tudi ene gliste ni v njej

Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja. Tako ima veliko več časa za preživljanje s svojima hčerkama, ki ju v košari svojega prilagojenega "potniškega" kolesa vsak dan vozi v šolo (na fotografiji). Navadno jim družbo dela še njihova čivava. Šele zadnjih nekaj let se uči nizozemskega jezika. Prej namreč, ker Nizozemci ne le znajo, temveč predvsem s tujci tudi prav radi govorijo angleško, potrebe in tudi priložnosti za kaj takega ni bilo. Vse bolj prizadevno se ukvarja tudi s sonaravnim vrtnarstvom in sodeluje pri prostovoljskih projektih v pomoč osebam z različnimi duševnimi težavami, najraje prav na t. i. oskrbovalnih kmetijah, na katerih dobijo ti ljudje priložnost delati in se povezovati v lokalno skupnost.

"Na Nizozemskem je veliko kmetij, na katerih vključujejo ljudi, ki niso sprejeti v našo družbo. Ali so to ozdravljeni odvisniki, avtisti, starejši ljudje, ozdravljeni psihični bolniki. Mi imamo to priložnost in srečo, da živimo blizu ene take kmetije, tako da enkrat tedensko prostovoljno delam na vrtovih in se pogovarjam s temi ljudi, ki imajo izjemno bogat notranji svet."

"Željo imam naprej študirati biodinamično kmetovanje, to je dvoletni program. Zelo težko je tukaj dobiti stalni vrt. Jaz sem ga prek svoje nizozemske prijateljice dobila in bi rada videla, kako lahko zdravim zemljo na svojem vrtu. Ker je zemlja tu 'mrtva'. Tudi ene gliste ni v njej."

Doktorica fizike Tinkara Troha dela na Češki akademiji znanosti v Pragi, kamor je odšla pred tremi leti.

Doktorica fizike Tinkara Troha dela na Češki akademiji znanosti v Pragi, kamor je odšla pred tremi leti

"Lani smo šli s sodelavci v hribe in ko smo se bližali nekemu razpotju, so mi rekli, da bomo kmalu prišli do koče, kjer lahko pozajtrkuješ, preden se odpraviš na vrh. Ko smo prišli do koče, so mi rekli: 'Poglej, kaj je za zajtrk.' Ko sem se približala, sem videla, da so tam le pločevinke piva. Začudeno sem jim rekla: ‘Tam je samo pivo, kaj je pa za zajtrk?’. Dobila sem odgovor: ‘Ja pivo!'."

Po prvotnih načrtih je odšla Tinkara Troha na Češko samo za eno leto obveznega podoktorskega študija v tujini, a je odtlej dobila več priložnosti za teoretsko in eksperimentalno raziskovanje na področju optike oz. elektromagnetnega valovanja, zaradi katerih se je odločila ostati. Poleg arhitekture Jožeta Plečnika, ki je pustila velik pečat na podobi današnje Prage, in drugih fizičnih, materialnih povezav med Slovenijo in Češko poudarja še cel kup kulturnih podobnosti, zaradi katerih pravi, da je živeti tam tako, kot da bi živel v "razširjeni domovini". Počasi se uči tudi češkega jezika, pri čemer opozarja, da vse jezikovne podobnosti (in na prvi posluh celo enakosti) med njeno materinščino in češčino to v resnici niso. Pogosto se srečuje celo z enakozvočnicami, ki imajo v slovenščini in češčini nasprotne pomene. To pa so seveda zelo plodna tla za nesporazume in po večini simpatične zaplete ob vsakdanjih interakcijah z domačini.

"Z orkestrom smo odigrali eno skladbo in na koncu je dirigent vzkliknil: 'To je užasno!' (kar v hrvaščini pomeni grozno). Mislila sem si: 'Je bilo zares tako slabo?'. Potem so mi razložili, da to v njihovem jeziku pomeni sijajno, prekrasno."

O izvoru pogovornega izraza 'češko', s katerim Slovenci označujemo nekaj 'estetsko nerodnega', pa Tinkara pravi:

"Oznaka se mi ne zdi utemeljena. Če pa že moram pomisliti, od kod izvira, je morda v estetskem smislu, ker ljudje tu ne dajo prav veliko na modo. Na ulici velikokrat vidiš nekoga, ki nosi sandale in nogavice, kar ni preveč posrečena modna kombinacija."

S partnerko je pred dobrimi desetimi leti iz Slovenije najprej pobegnil v Berlin, kjer je bila hrana takrat cenejša kot v Sloveniji, najemnine za stanovanja pa nižje. Višanje najemnin, predvsem pa mrzle zime, so ju nato iz Berlina pregnale na Tenerife.

Čiliji so pa zanič, pravi prevajalec in glasbenik Borut Praper, ki jih je na španskem otoku začel gojiti sam

S partnerko je pred dobrimi desetimi leti iz Slovenije najprej pobegnil v Berlin, kjer je bila hrana takrat cenejša kot v Sloveniji, najemnine za stanovanja pa nižje. Višanje najemnin, predvsem pa mrzle zime, so ju nato iz Berlina pregnale na Tenerife. Na otoku je, ker tam ni našel dobre čili omake, sam začel gojiti čilije, hobi pa počasi prerašča v posel:

"Samo še skozi birokracijo se prebijeva, ki je tu zares grozljiva. Tu stvari res trajajo, če želiš karkoli narediti, pa misliš, da boš opravil v enem tednu, to pomeni, da boš potreboval dva meseca. (Glede čilijev) so domačini zelo 'pogumni', vsi se hvalijo, da jejo zelo pikantno, ko pa jim daš omako moči tri od pet, že jamrajo. Ampak seveda želijo vsi poskusiti tudi omako z močjo pet in je grozno."

Tudi v pogovoru je Borut vztrajal, da se z novinarjem tikata. Na Tenerifu namreč nihče nikogar ne vika:

"Recimo, prideš na policijsko postajo, da urediš kakšne dokumente, in ti reče policistka mi niño (slov. dragi otrok). Pa tikajo te vsi. Tudi na policiji, uradih in davčni upravi te tikajo. In ti njih."

Nina Breznik je ena tistih Globalnih vaščank/-ov, ki se po odhodu iz domovine niso ustalili nikjer. s partnerjem programerjem, ki ga je spoznala v Nemčiji, živita kot digitalna nomada - po nekaj mesecev na leto v najemniškem stanovanju na angleškem podeželju, preostalih par nekajtedenskih do nekajmesečnih obdobij pa se preseljujeta z enega konca sveta na drugega, od projekta do projekta.

Nina Breznik je ena tistih globalnih vaščank oziroma vaščanov, ki se po odhodu iz domovine niso ustalili nikjer

S partnerjem programerjem, ki ga je spoznala v Nemčiji, živita kot digitalna nomada, po nekaj mesecev na leto v najemniškem stanovanju na angleškem podeželju, preostalo, od nekajtedenskih do nekajmesečnih obdobij, pa se preseljujeta z enega konca sveta na drugega, od projekta do projekta. Ko se s partnerjem odločata, kam bosta odpotovala, ima veliko vlogo to, da lahko dobita vizum za več kot le nekaj tednov, zadnje čase pa tudi to, da potujeta tja, kjer je zrak čist. Včasih pa so njuna potovanja tudi povsem spontana:

"Po konferenci v Parizu sva nameravala v Južnoafriško republiko. Bila sva že na letališču, ko so mi rekli: ‘Kaj pa vizum?’ Ko sem vprašala, zakaj vizum, so mi pojasnili, da vstop v državo brez njega ni mogoč za vse državljane Evropske unije. Nemci lahko, moj partner je iz Nemčije, Slovenci pa, žal, še potrebujemo vizum. Tega se ni dalo urediti v pol ure, tako da sva na koncu ‘pristala’ na Kreti, ker je bil let tja poceni."

Ko sta začela potovati, sta stanovanje v Berlinu sprva oddajala, nato pa sta se odločila, da vse prodata.

"Rekla sva: ‘Vse kar imava, morava spraviti v en majhen nahrbtnik.’ Imava 35-litrski nahrbtnik in tri pare oblačil, recimo dvoje hlače in tri majice visoke kakovosti. Kupujem kakovostne stvari, ampak malo. Pa rolerje imam vedno s seboj."

Trenutno dela pri projektu Datdot, v katerem ustvarjajo avtonomno mrežo za skupno rabo podatkovnega prostora po tako imenovanem principu 'peer-to-peer', po katerem deluje sistem izmenjave prek torrentov, le da tam uporabnik v skupno rabo dá določene datoteke, v tem primeru pa prostor svojega trdega diska, ki ga v danem trenutku ne potrebuje zase.

In naslednja destinacija?

"Mogoče bi šla v Grčijo ali na Kanarske otoke, ker bi se rada naučila jadrati. Počasi se digitalni nomadi zavedamo, da s potovanji onesnažujemo okolje, letala niso ‘najbolj ok’. Priljubljeno postaja ‘počasno nomadstvo’ (ang. slow nomading). Razmišljava, kako bi se lahko gibala med državami brez letal in jadranje je ena možnost."

Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.

Slovenijo je zapustila, ker tu ni našla dela, pri katerem bi bila tako potrebna, da bi jo zares pogrešali, če bi odšla

Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo velikanske razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19. Tudi Mojca se je s svojo družino z obrobja mesta preselila na podeželje, da ne bi obstala v t. i. popolnem lockdownu, za katerega upravičeno pričakujejo, da se bo spet zgodil kar čez noč. Prenočujejo v prostorih šole, ki sta jo Mojca in mož Anup postavila v pomoč najrevnejšim indijskim deklicam. Kako pomembna je pomoč, ki jo ponujata tamkajšnjim otrokom in njihovim družinam, je Mojčin mož občutil na lastni koži:

"Moj mož prihaja iz revne in velike družine. Imel je možnost, da se izobražuje v internatu. Bil je prvi v družini, ki je dosegel višjo izobrazbo in se potem lahko zaposlil. Ko se je zaposlil, je lahko pomagal še drugim bratom in sestram, da so se tisti, ki so želeli, izšolali. Pomagal je tudi staršem. Bil je t. i. 'sponzoriran otrok', njegova botra je bila Nemka."

Lani je družino zapustil Mojčin prvorojenec. Preselil se je k njeni sestri v Slovenijo:

"Čeprav je bila ločitev predvsem zame zelo težka, nikoli nisem razmišljala, da bi šla z njim. Zato ker je odgovornost za to, kar delava tukaj, za te otroke, ki jih je skoraj dvesto, tako velika. Vem, da bi bila velika praznina, če bi se kar odselila. Vedno sem se trudila, da moje odločitve ne bi preveč vplivale na življenje mojih otrok. Seveda so vplivale, ampak sva se z možem vedno trudila, da ju ne bi omejevala."

"Tudi za hčerko vem, da bo šla svojo pot. Oba podpiram in jima bom pomagala in stala ob strani, ker sta moja odgovornost. Ampak razumem, da me bosta z leti vse manj potrebovala. Moje poslanstvo pa ostaja. In to je eden od razlogov, da se nisem našla v Sloveniji. Ker nisem našla nobenega dela, pri katerem bi občutila, da sem zares na ta način potrebna, da me bo, če odidem, nekdo pogrešal."

Gašper živi v "posh" angleškem mestu Wokingham blizu britanske prestolnice, o katerem je poleg tega, da gre za lično urejeno okolje z nadpovprečnim številom pivskih pubov, bolj malo povedati. Morda mu tudi zato ustreza služba, v okviru katere veliko potuje po svetu: Kanada, Bahami, Japonska, ZDA in Savdska Arabija so denimo med destinacijami, ki jih je obiskal v zadnjih nekaj letih.

"Režiser si je zaželel kamero tam, kjer si je ‘zaželel iti’ tudi avto," se soustvarjanja televizijskega prenosa novega športa extreme e v Savdski Arabiji spominja Gašper Kovič Kocjančič

Gašper živi v "posh" angleškem mestu Wokingham blizu britanske prestolnice, o katerem je poleg tega, da gre za lično urejeno okolje z nadpovprečnim številom pivskih pubov, bolj malo povedati. Morda mu tudi zato ustreza služba, v okviru katere veliko potuje po svetu: Kanada, Bahami, Japonska, ZDA in Savdska Arabija so denimo med destinacijami, ki jih je obiskal v zadnjih nekaj letih. Kot inženir televizijske produkcije je med drugim sodeloval pri prenosu lanskega Super Bowla (finale lige ameriškega nogometa) v Miamiju.

“Delati z Američani je bila zanimiva izkušnja. Vse je bilo zelo megalomansko. Nastopali sta Shakira in Jennifer Lopez. Vključeno je bilo neverjetno število reportažnih avtomobilov, še posebej če upoštevamo, kako dolga je sama produkcija. Razumem, da je vključenih veliko produkcijskih avtomobilov ob olimpijskih igrah. Tu gre pa le za šov, ki traja samo tri, štiri ure. Sodelovalo je več deset in deset reportažnih avtomobilov. Časa za postavitev smo imeli kar deset dni.”

Pravkar pa se je vrnil iz Savdske Arabije, kjer so snemali prve dirke svežega, le nekaj tednov starega motošporta, imenovanega Extreme E, s katerim želijo promovirati uporabo alternativnih oblik goriva in občinstvu predstavljati nekatere ogrožene naravne bisere sveta: prirejajo npr. dirke v puščavah, kjer so še pred leti stali mogočni ledeniki, ipd.

“Nihče ne ve, kam bodo ‘odleteli’ deli avtomobila pri takšni hitrosti. Formula 1 ima vseeno asfaltirano pisto, pri Extreme E pa lahko vsak izbere svojo linijo. Smo imeli tudi razbite kamere. Režiser si je zaželel kamero tam, kjer si je ‘zaželel iti’ tudi avto.”

Amy Anne je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred par leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa zaključuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na Islandski Univerzi v Rejkjaviku.

Islandci uživajo ob 'turističnem izbruhu' vulkana

Amy Anne Kennedy je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred nekaj leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa končuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na islandski univerzi v Rejkjaviku. Glede na to, da je študijski proces zaradi epidemije tako rekoč zastal, ima v zadnjih mesecih več časa za odkrivanje naravnih biserov Islandije, pa tudi za telesno zahtevne adrenalinske podvige, ki se jih radi lotevajo potomci vikingov, kot je denimo plavanje v ledeno hladnem oceanu.

"To je videti takole: prideš na plažo in se najprej vsedeš v vroč bazen z osemintridesetimi stopinjami Celzija, se pregreješ, potem si obuješ neoprenske škorenjčke in rokavice in greš v morje za trideset sekund, mogoče eno minuto, več zame skoraj ne gre. Nekateri domačini imajo volnene kopalke in neoprenske kapuce in gredo tudi zaplavat."

"Tukaj je za domačine vse leto čas za kratke hlače in natikače. Sem videla že pri minus deset zunaj koga v kratkih hlačah ali majici s kratkimi rokavi."

S fantom pa sta si ogledala tudi izbruh vulkana.

"Zunaj je bilo minus deset stopinj. Do tja je približno dve uri hoje in sva šla peš. Bližje ko si vulkanu, bolj se vidi rdeč sij na nebu in bolj te spomni na 'vonj po kaminu'. Sliši se, kako lava poka in prasketa, ko teče. To je prvi izbruh, ki si ga ljudje lahko ogledajo. Pri prejšnjem izbruhu so morali ljudje bežati, to pa je, pišejo članki, 'turistični izbruh'. Nekateri domačini so si tam na lavi spekli pice in sladkorne penice in igrali odbojko."