Globalna vas

Primož Pušnik je svojo karierno pot začel kot gradbeni tehnik na igrišču za golf, danes pa vodi prestižni hotelski kompleks z ekoloških hotelom na La Gomeri.

Primož Pušnik je svojo karierno pot začel kot gradbeni tehnik na igrišču za golf, danes pa vodi prestižni hotelski kompleks z ekološkim hotelom na La Gomeri

Primož Pušnik na La Gomeri, drugem najmanjšem izmed sedmih Kanarskih otokov, živi že 23 let. Hotel, ki ga vodi, pa redno obiskujejo tudi nekatera svetovno znana imena, med njimi recimo Angela Merkel.

"Glede varnosti je treba vse dobro organizirati. Drugače imajo pa taki eminentni gosti, kot je Angela Merkel, radi zasebnost. Nimajo nekih velikih zahtev. Imajo svoj del, to se pač za njih rezervira. Preostale storitve, kot so recimo restavracije, pa si delijo z drugimi gosti."

"Počitnice delimo med Belgijo in Slovenijo ali pa gremo še kam drugam. In vidimo, da smo se navadili na to klimo tu, ker je res super. Bi lahko rekel, da mogoče najboljša na svetu. In morje na 500 metrih. Ko se tega navadiš, je potem res težko živeti kje drugje."

Ana Srovin Coralli je velika ljubiteljica glasbe in kulture Latinske Amerike, ki jo redno obiskuje. Pred selitvijo v Švico je preživela eno leto v Braziliji, zato je nato v Švici doživela kar nekaj kulturnih šokov.

Ana Srovin Coralli je velika ljubiteljica glasbe in kulture Srednje Amerike, ki jo redno obiskuje. Pred selitvijo v Švico je preživela eno leto v Braziliji, zato je nato v Švici doživela kar nekaj kulturnih šokov

"Prvi razlog je bil zaradi pomanjkanja sonca in glasbe. Drugi razlog so bile dnevne komunikacije ljudi, ker ko sem se nasmehnila komu na cesti, kar je bilo nekaj popolnoma običajnega v Braziliji, so me v Ženevi vsi gledali, kot da bi padla z Marsa. Tretja stvar je pa tudi sam način življenja, ki je tako drugačen v Švici v primerjavi z Brazilijo."

Ana Srovin Coralli je živ dokaz, poosebljenje dejstva, da pravo ni nujno nekaj nečloveškega, neživljenjskega ... abstraktno birokratskega, recimo, kot si lahko včasih predstavljamo zlasti mednarodnopravne postopke, ki jih laično prej povezujemo z raznimi mednarodnopolitično diplomatskimi zadevami kot pa nečim, kar bi zadevalo resnične usode ljudi. Je duša, ki naseljuje dva prostora. Po službeni dolžnosti v neki s črnimi črkami na papirjih utemeljeni realnosti, ki sicer usmerja in vpliva tudi na resničnost oz. usode številnih, zlasti ranljivih družbenih skupin ... Ano Srovin Coralli pa po drugi strani privlačijo prvinskost, pristna človeškost, toplina, dotik, ples in čustva. Skratka vse mogoče, kar bolj povezujemo z "jugom" sveta.

"V Švici je precej običajno, da si deliš pralne stroje v bloku, tako da stanovanja niso pripravljena, da bi imel svoj lastni pralni stroj. In potem je, predvsem na nemškem delu Švice, zelo občajno, da imaš celo urnik, kdaj lahko pereš. Kar pomeni, da je tvoj čas recimo v sredo med četrto in peto uro ali pa celo enkrat na dva tedna. In če te takrat ni, si denimo na dopustu, potem si izgubil svoj čas za pranje perila do naslednjega termina."

"V Braziliji so lepotilni saloni polni. In obstaja šala, da bi raje bil lačen, kot da nimaš urejenih nohtov. Res je pomemben ta lepotilni status. /.../ Medtem ko je Švica drug ekstrem. Moda ne predstavlja velike vloge, predvsem v nemškem delu. Zelo običajno je, da si starejši ljudje ne barvajo las. Pombembno jim je to, kar je učinkovito in ekonomsko pomembno."

Gambija je mednarodno okolje. V času, v katerem živimo, se mi zdi zelo pomembno, da se otroci že zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože, da so, ko odrastejo, tolerantni, pravi Urša Faal.

Gambija je mednarodno okolje. V času, v katerem živimo, se mi zdi zelo pomembno, da se otroci že zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože, da so, ko odrastejo, tolerantni, pravi Urša Faal

»Jaz mislim, da že samo okolje v Gambiji zelo močno vpliva na to, kaj moja otroka postajata. Gambija je mednarodno okolje; poleg tega, da ima država več plemen, ki govorijo različne jezike, je ogromno tudi tujcev. Hčeri sta vsak dan v stiku z najmanj štirimi jeziki. Imamo od Avstrijcev, Nemcev, Francozov, Angležev, Indijcev, Gancev, Senegalcev, Nigerijcev … različnih barv kože, različnih religij .. skratka, meni se zdi v času, v katerem živimo, zelo pomembno, da se že otroci zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože – vse to zato, da so potem, ko odrastejo, tolerantni.«

Urša Faal v "pozabljeni" državici na skrajnem zahodu Afrike dela s prostovoljci v dobrodelnem društvu, ki koordinira projekte botrske pomoči gambijskim otrokom, ki bi jim bilo brez njihove podpore onemogočeno že osnovno izobraževanje. S pripovedovanjem o tamkajšnjem načinu življenja, kulturi sobivanja in solidarnosti v precejšnjem materialnem pomanjkanju širi obzorja in pod vprašaj postavlja mnoge "samoumevnosti" dojemanja (smisla) življenja, ki zaznamujejo in omejujejo pogled na svet z našega majhnega koščka zemlje pod Alpami. Trdno je prepričana, da bi moral vsak Slovenec čim večkrat izstopiti iz tako imenovane cone udobja ter si ogledati in doživeti tudi druge realnosti, pri tem pa lahko Gambija po njenih besedah res veliko ponudi.

»V Gambiji ne gledamo po kilometrih, ampak se sprašujemo, koliko časa potrebuješ do tja, ker od letališča do Banjula (prestolnica), vmes smo tudi mi, vodi samo ena cesta, ki požira ves promet in je 'zabasana' z avtomobili. V zadnjih desetih letih se je število avtomobilov najmanj podvojilo.«

»Gambijci se pogovarjajo zelo dolgo v noč. Večinoma si zvečer kuhajo ta njihov čaj, ki se mu reče ataya. To je zeleni čaj, ki ga prekuhavajo in prelivajo in je to nekakšen obred. In potem se pogovarjajo o nogometu, politiki. Ob tem čaju se naredi nek pregled dneva.«

Sandi Sejdinovski, ki je svojo trenersko pot začel v Piranu, ta hip živi in dela v Kuvajtu. S slovenske obale pa je najprej odšel v Brunej, po tem, ko je prejel pismo tamkajšnjega princa.

Sandi Sejdinovski, ki je svojo trenersko pot začel v Piranu, ta hip živi in dela v Kuvajtu. S slovenske obale pa je najprej odšel v Brunej, potem ko je prejel pismo tamkajšnjega princa

Sandi Sejdinovski je trener ta hip najboljšega kluba druge nogometne lige v Kuvajtu, kamor ga je pot s slovenske obale, kjer se je začela njegova sprva igralska, nato pa trenerska kariera, popeljala prek Savdske Arabije, Egipta, Irana, Bolgarije ... Vse skupaj pa se je začelo s pismom brunejskega princa, ki ga je k sodelovanju povabil, potem ko je prebral njegov članek na neki spletni platformi, kjer trenerji nogometa izmenjujejo svoje izkušnje.

"Šele ko sem prispel v Brunej, sem izvedel, da je to klub prestolonaslednika brunejskega sultana, da je predsednik kluba kraljev sin. /…/ Naslednji dan me je menedžer ekipe obvestil, da smo povabljeni k sultanu in njegovemu sinu na kosilo. Bilo je nekoliko stresno, saj sem se prvič srečal z 'modro krvjo'. Dobil sem kratko lekcijo, kako pristopiti, kako se pogovarjati in kosilo je minilo v zelo prijetnem razpoloženju. V poznejših mesecih so bili pogovori s princem zelo sproščeni, kot da se pogovarjata dva enakovredna. Ampak samo, ko sva bila sama."

Od takrat jih je tako na področju profesionalne dejavnosti kot tudi čisto vsakdanjih, življenjskih nabral veliko, pri čemer se je naučil predvsem, kako pomembno je spoštovanje drugih družbenih skupnosti in različnih kultur. Kot katolik, ki se giblje pretežno v muslimanskem svetu, priznava, da se je moral zato, da ne bi koga užalil oz. se komu zameril, v zadnjih letih tudi velikokrat ugrizniti v jezik.

"Znano je, da v arabskem svetu, če ni uspeha, zelo radi zamenjajo trenerje. Vendar ob rezultatskih krizah o trenerjih vedno razmislijo in se vprašajo, ali ta človek spoštuje našo kulturo, ali spoštuje našo vero in tako dalje. S tem si lahko kupiš določen čas za dvig forme. Če so rezultati slabi in ne spoštuješ njihove kulture, vere, so kar kruti – takoj dobiš odpoved."

V oddaji Globalna vas tokrat v Brisbane, prestolnico zvezne države Queensland na vzhodu Avstralije, ki so jo pred dvema tednoma prizadele hude poplave. Naša gostja, nekdanja stanovska kolegica s TV Koper Katja Pavlovič, ki zdaj dela za medijsko hišo ABC News, bo z nami delila izkušnje s posledicami te naravne katastrofe iz prve roke; sodelovala je namreč pri pripravi novinarskih prispevkov o poplavah, te pa niso prizanesle niti njihovim službenim prostorom, ki so bili še do nedavnega zaliti z vodo. Poleg najnovejših zadev, kot so poplave, v intervjuju pripoveduje tudi o svojem prilagajanju in osebnostnem razvoju med umeščanjem v novo življenjsko okolje, oziroma pojasnjuje transformacijo Katje Pavlovič v "novo" osebnost z (Avstralcem precej bolj milozvočnim in laže izgovorljivim) imenom Alice Kiinney.

Katja Pavlovič je ob selitvi v Avstralijo svojo sanjsko službo za nekaj časa zamenjala za delo v tovarni

Vzhod Avstralije so pred dvema tednoma prizadele zgodovinske poplave. V zvezni državi Queensland, kjer živi Katja Pavlovič, naj bi v štirih dneh padlo toliko dežja, kot ga navadno skozi vse leto. Katja je nekdanja sodelavka TV Koper, ki zdaj dela za medijsko hišo ABC News, zato posledice te naravne katastrofe pozna iz prve roke; sodelovala je namreč pri pripravi novinarskih prispevkov o poplavah, te pa niso prizanesle niti njihovim službenim prostorom, ki so bili še do nedavnega zaliti z vodo.

"Tudi oni 'stopijo skupaj'. /.../ Recimo ljudje, ki imajo ribiške čolne, so šli pomagat. Prejšnji teden sem šla snemat eno stanovalko [Brisbana], ki je izgubila svojo hišo. Rekla je, da je voda v eni uri narasla za dva metra in dosegla prvo nadstropje!"

Poleg najnovejših zadev, kot so poplave, v intervjuju pripoveduje tudi o svojem prilagajanju in osebnostnem razvoju med umeščanjem v novo življenjsko okolje, oziroma pojasnjuje transformacijo Katje Pavlovič v "novo" osebnost z (Avstralcem precej bolj milozvočnim in laže izgovorljivim) imenom Alice Kiinney.

"Ko se preseliš v drugo državo, si tujec. Kot tujec se moraš spet dokazati. Ne samo dokazati, poprijeti moraš za kakršno koli delo, ki ga najdeš. Moja prva služba v Avstraliji je bila tako pakiranje oreščkov, chia semen, suhega sadja itn. Tako da sem šla iz svoje sanjske službe dobesedno nazaj v tovarno."

V posebni epizodi se v Globalno vas vrača stari znanec, človeška polovica tandema najboljših prijateljev Walter in Rusty. Kot pravi, je bila temperatura ob povratku v Slovenijo šokantna, ampak se človek hitro privadi. Tolaži se s tem, da bo kmalu znova na poti na svojo jadrnico na Karibih, kjer je zdaj njegov dom. "Vrnil sem se, da uredim potni list," pravi. Zdaj ima novega in se že veseli novih poti ter novih žigov.

Kako pa je Rusty? Walter pravi, da sta se s kužkom ugnezdila na otoku Grenada na Karibih. "Sam sem vmes opravljal priložnostna dela, v prostem času pa sva se skupaj sprehajala po otoku, raziskovala tamkajšnje plaže, … Rusty pa si je našel svojo družbo, si ustvaril družinico, ima namreč 14 mladičkov."

V posebni epizodi se v Globalno vas vrača stari znanec, človeška polovica tandema najboljših prijateljev Walter in Rusty

O tem, kako se Walter počuti ob vrnitvi v Slovenijo, podrobneje o tem, kako je potekala njegova jadralska pot nazaj proti domu, pa tudi o tem, kje točno na oni strani Atlantika je pustil prvega potepuškega psa, ki je kdaj prejadral ta širni ocean.

Kot pravi, je bila temperatura ob povratku šokantna, ampak se človek hitro privadi. Tolaži se s tem, da bo kmalu znova na poti na svojo jadrnico na Karibih, kjer je zdaj njegov dom. "Vrnil sem se, da uredim potni list," pravi. Zdaj ima novega in se že veseli novih poti ter novih žigov.

Kako pa je Rusty? Walter pravi, da sta se s kužkom ugnezdila na otoku Grenada na Karibih.

"Sam sem vmes opravljal priložnostna dela, v prostem času pa sva se skupaj sprehajala po otoku, raziskovala tamkajšnje plaže, … Rusty pa si je našel svojo družbo, si ustvaril družinico, ima namreč 14 mladičkov."

Walter medtem že načrtuje nove podvige z jadrnico, in sicer je v naslednjih mesecih na vrsti Antarktika. Ali se mu bo pridružil tudi kuža Rusty, pa še ne ve.

 

Aleksander Drakulič je grafik, multimedijski umetnik in kreator objektov, ki deluje na področju abstraktne geometrije in luminokinetike. Že dve desetletji živi na Madžarskem.

Aleksander Drakulič je grafik, multimedijski umetnik in kreator objektov, ki deluje na področju abstraktne geometrije in luminokinetike

"Kaj je svet okoli nas? To so refleksije in refrakcije, ki se na naši retini oziroma v naših možganih pretvorijo v sliko. Zato pravimo, da imajo vsake oči svojega malarja. Nihče ne vidi stvari enako. Vsak jih vidi glede na svoje izkušnje, izobrazbo, družbeni položaj, stvari, ki so se mu v življenju zgodile, interesne sfere, ki jih goji. /.../ Ni tako pomembno, kaj se zgodi zunaj, ker imamo samo občutek, da se slika zgodi zunaj. Slika se zgodi v nas. Jaz zdaj vidim sliko 'zunaj', ampak moram vedeti, da je to samo iluzija. Svet se reflektira v nas."

V približno dveh desetletjih, odkar se je Aleksander Drakulič z družino preselil na Madžarsko, živi razpet med Budimpešto in ateljejem v Veliki Kaniži blizu meje s Slovenijo. Razlaga o razmerah za bivanje v prestolnici, ki postajajo s segrevanjem podnebja vse bolj neznosne, ter nekaterih drugih razlikah med življenjem na madžarskem podeželju in v urbanih središčih, pa tudi o družbenih razlikah, ki prežemajo vse te prostore. Gost opaža, da je tamkajšnja družba vse bolj ekonomsko in politično razslojena, razlike med ljudmi se iz leta v leto povečujejo, od tega pa ima korist le politična elita.

"Madžarska družba je zelo razdeljena. Imate pravljično bogate ljudi in imate siromake, ki se ti zares zasmilijo."

Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka Ines Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih. V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".

Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka, ki v Avstriji zadnja leta predvsem pomaga bolnim

Ines Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih.

"Hvala bogu, da ne delam na otroški onkologiji! Tako mi je marsikaj prihranjeno. Pravkar prihajam iz bolnišnice, in ravno danes sem imela par srečanj. Z ljudmi, ki vedo, da jim ni pomoči."

V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".

Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj. Dela pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.

Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj

Pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje.

"Modne znamke znajo prikazat, kako dobre stvari delajo za okolje. Recimo, da uporabljajo reciklirane plastenke, zato da proizvajajo oblačila, pozabijo pa nam povedati, da bi te plastenke lahko reciklirali nazaj v plastenke in da res ne potrebujemo tega vira v modni industriji."

Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.

"Proizvodnja oblačil se je podvojila, kar pomeni, da se je podvojilo tudi število oblačil, ki jih zavržemo. V Evropi radi darujemo ta oblačila za ponovno uporabo. Veliko teh oblačil, mislim, da 15 milijonov kosov vsak teden, potem izvažajo v Gano – Gana je eno središče v Afriki za t. i. second-hand market, in v bistvu je kar šokantno, da 40 odstotkov vsega, kar dobijo vsak teden, v trenutku gre v smeti."

Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa preko Pakistana v Jeruzalem.

Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa prek Pakistana v Jeruzalem

Diplomirana ekonomistka je takoj po študiju "za kakšno leto", ki se je nato zavleklo v več let, odšla delat v Bruselj. Najprej je  delala v slovenskem predstavništvu Sveta Evropske unije ter tam pridobila zaupanje več evropskih institucij, pod pokroviteljstvom katerih dela še danes. Službeno se giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, fizično pa se zaradi ustaljene prakse tako imenovanega geografskega kolobarjenja funkcionarjev in njihovih pomočnikov v tujih deželah tudi razmeroma pogosto seli. Pot jo je tako iz Bruslja peljala v Pakistan, tam pa je spoznala svojega moža, italijanskega diplomata, s katerim zdaj živita v Jeruzalemu. Novopečena mamica dveh otrok, mlajši od njiju je star šele nekaj mesecev, tako v intervjuju pripoveduje o življenju v zgodovinsko in še danes politično problematičnem mestu, v katerem se je treba navaditi na prisotnost orožja, pa tudi spoprijeti z nenehno (relativno) nevarnostjo vojaških napadov in drugih izbruhov nasilja.

"Živimo v vzhodnem Jeruzalemu, ki naj bi bil palestinski, ampak ga je okupiral Izrael. Večina mojih sosedov je Izraelcev. Tako da ni tega občutka, da bo nekaj eksplodiralo. To je bolj prisotno v soseskah, kjer živijo Palestinci. Naša pisarna je zelo blizu takšni soseski. Poleti smo enkrat, ko smo bili na terasi, slišali strele."

"Prebivalci v Izraelu izgubljajo zaupanje v cepivo. Ker so štirje odmerki v enem letu malo preveč. Izgubljajo zaupanje v politiko cepljenja. Na začetku je bilo zaupanja veliko in zdravstveni sistem je bil zelo organiziran. Šlo je zelo na hitro. Jaz sem drugi odmerek dobila že marca lani in sem bila med zadnjimi. Bili so zelo organizirani, vsi so verjeli, da bo boljše, pa je zdaj enako kot v Evropi."