Italija ima drugi najvišji javni dolg v Evropski uniji in velike strukturne težave, ki so jih reševale, ne pa tudi rešile, že številne vlade. Rast gospodarstva je skoraj neopazna, njegov obseg pa še vedno pod ravnjo izpred desetih let. Občutek frustriranosti se je tako opazno razširil v vse plasti italijanske družbe. Politično prizorišče je zaznamovalo nenehno iskanje novih alternativ, ki je letos privedlo do oblikovanja protislovne desne populistične vlade Giuseppeja Conteja. A kako je mogoče, da sta stranki s skoraj nezdružljivima političnima programoma oblikovali vlado, ki uživa več kot 60-odstotno podporo? Je volilna podpora postala politični cilj in kaj imajo od tega državljani?