Jezikanje

Kaj je že to? Tudi vam se najbrž dogaja, da naletite na pojme iz literature ali poezije, ki bi se jih v teoriji morali spomniti iz šolskih dni, v praksi pa se je na nekdanjem znanju nabralo nekaj malega prahu. Odpihnimo ga skupaj.

Tadej in Nina v zimski jutranji rubriki ponavljata seznam pojmov iz literature in poezije. Predvsem pa izbirata take, ki bi jih iz šolskih klopi že morali poznati

Tudi vam se najbrž dogaja, da naletite na pojme iz literature ali poezije, ki bi se jih v teoriji morali spomniti iz šolskih dni, v praksi pa se je na nekdanjem znanju nabralo nekaj malega prahu. Odpihnimo ga skupaj.

A počasi, korak za korakom. Danes odpiramo poglavje zelo obširne šolske snovi. Se še spomnite, kaj je stopica?

"Stopica? Nisem še slišala. To je nekje pri slovenščini. Kakšna pesniška oblika. Več kot to, ne vem."

"Ena vrstica v pesmi. Mislim, da je to stopica. Ali pa je to verz?"

"Kot so metafore, je stopica ena oblika, ne vem, česa."

"To je tisto, ko se v poeziji razčlenjuje kitico. Metrika, nekaj takega."

Pravi odgovor pozna učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin Dolores Fon Bon.

Kaj je že to? Tudi vam se najbrž dogaja, da naletite na pojme iz literature ali poezije, ki bi se jih v teoriji morali spomniti iz šolskih dni, v praksi pa se je na nekdanjem znanju nabralo nekaj malega prahu. Odpihnimo ga skupaj.

Tadej in Nina v zimski jutranji rubriki ponavljata seznam pojmov iz literature in poezije. Predvsem pa izbirata take, ki bi jih iz šolskih klopi že morali poznati

Vas kdaj preseneti kak pojem iz literature in poezije, za katerega veste, da ste ga že slišali? Celo več, veste, da ste ga v šoli obvladali? Ponujamo kratko in razumljivo osvežitev znanja.

Tokrat so na vrsti tropi - pojem, ob katerem nam tudi pozimi postane vroče. Se še spomnite, kaj je to?

"Nič v povezavi z geografijo in tropskimi sadeži? Nekaj, kar je povezano z besednimi strukturami."

"Jezik ima veliko aspektov. Ampak vseeno mislim, da je nekaj slovničnega."

"Pesniška oblika? Je to kot jamb ali pa sonet? Ali je to isto kot personifikacija?"

"Vrsta proze. Ker je bolj strnjena kot na primer poezija. Ta je lahko bolj razvlečena. Če samo pomislim na trope živali, ki se premikajo skupaj."

Pravi odgovor pozna profesorica slovenščine na Gimnaziji Poljane Katarina Torkar Papež.

Kaj je že to? Tudi vam se najbrž dogaja, da naletite na pojme iz literature ali poezije, ki bi se jih v teoriji morali spomniti iz šolskih dni, v praksi pa se je na nekdanjem znanju nabralo nekaj malega prahu. Odpihnimo ga skupaj.

Tadej in Nina v zimski jutranji rubriki ponavljata seznam pojmov iz literature in poezije. Predvsem pa izbirata take, ki bi jih iz šolskih klopi že morali poznati

Tudi vam se najbrž dogaja, da naletite na pojme iz literature ali poezije, ki bi se jih v teoriji morali spomniti iz šolskih dni, v praksi pa se je na nekdanjem znanju nabralo nekaj malega prahu. Odpihnimo ga skupaj.

Začnimo z grozovito napornim pojmom – onomatopoijo. Se še spomnite, kaj je to?

"To smo se enkrat učili v šoli. Pri glasbi, pri pesništvu."

"Mislim, da sem to slišal pri hčeri, ki študira zdravstvo."

"Nekaj v povezavi z možgani. Ne vem, ker je tako čudna beseda."

"Niso to besede, ki se slišijo kot pojav, ki ga opisujejo?"

Pravi odgovor pozna učiteljica slovenščine na OŠ Vodmat, Klara Vrtačnik.

"Javni diskurz se je v zadnjih letih drastično znižal, kar je pokazatelj nekega trenda. Stranski učinek ali eden glavnih je zniževanje jezikovne kulture, misli na naslovnika, spoštovanja smisla samega," pravi dr. Vitez.

"Javni diskurz se je v zadnjih letih drastično znižal, kar je pokazatelj nekega trenda. Stranski učinek ali eden glavnih je zniževanje jezikovne kulture, misli na naslovnika, spoštovanja smisla samega," pravi dr. Vitez

Dr. Primož Vitez z Oddelka za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani je za Sobotno prilogo Dela napisal komentar z naslovom Normalizacija nesmisla v političnem diskurzu. Pravi, da je raven javnega diskurza po navadi zelo zanesljiva pokazateljica, kakšna je družba oziroma kam gre.

"To, kar poslušamo v parlamentu, kar poslušamo iz ust naših politikov, zlasti tistih, ki so na oblasti, to, kar beremo na Twitterju, je pokazatelj nekega trenda. Kako oblastne strukture komunicirajo z javnostjo, skrbi na več ravneh, pa ne govorim le o nižanju jezikovnega znanja."

Gost oddaje Jezikanje komentira tudi nekatere absurdne izjave in oksimorone.

"Govorec se ne more distancirati od svoje izjave, izjava je tisto, kar govorca določi, človek je, kar govori. To je samo po sebi absurdno. Ne govorim, kako šokantno je, da to nekdo izreče, bolj se mi zdi šokantno, da smo mi vse to požrli."

S predavateljico korejščine Evo Vučkovič govorimo o učenju jezika, korejski družbi in kulturi

S predavateljico korejščine Evo Vučkovič govorimo o učenju jezika, korejski družbi in kulturi

Eva Vučkovič je asistentka za koreanistiko na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Za korejščino se je navdušila v srednji šoli, saj je med poletnimi šolami v tujini spoznala številne Korejce. Potem se je začela zanimati za njihovo kulturo in jezik, na fakulteti pa si za izbirni jezik izbrala korejščino in v sklopu študija nekaj let tudi preživela v Koreji. Pravi, da so motivi njenih študentov in tečajnikov za učenje zelo različni.

"Zdi se mi, da je korejščina zelo popularna zaradi korejske glasbe. Seveda so med učenci tudi taki, ki jih zanima jezik, ker je tako zelo drugačen. Ali pa vidijo, da imajo Korejci abecedo in je zato učenje bolj enostavno od kakšnega drugega azijskega jezika."

Korejci so še danes presenečeni, če tujec spregovori v njihovem jeziku, pravi Eva Vučkovič.

"Podobno kot v Sloveniji, če rečemo samo dober dan, tudi tam rečejo: joj, kako dobro znate korejsko! Ne pričakujejo, da bomo jezik zares obvladali."

Predavateljica korejščine v pogovoru razlaga tudi, da so Korejci izredno vljudni, kako nagovarjajo starejšega ali mlajšega prijatelja, in zakaj je skladba Gangnam Style kritika dela korejske družbe.

 

V Jezikanju smo govorili o narečni posebnosti rabe univerzalne oblike za moški spol – z dr. Tjašo Jakop smo analizirali govor 'na fanta'

V Jezikanju smo govorili o narečni posebnosti rabe univerzalne oblike za moški spol – z dr. Tjašo Jakop smo analizirali govor 'na fanta'

Dr. Tjaša Jakop z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pravi, da se je termin govor 'na fanta' med uporabniki precej usidral. "Strokovno bi temu mogoče rekli, da se v govoru posameznika posplošijo moške slovnične oblike oziroma končnice. Slovenščina je namreč spolski jezik, torej pozna slovnično kategorijo spola."

"Zanimivo je, da lahko ženske iz okolice Bleda celo za tipične ali izključno ženske lastnosti oziroma dejanja uporabijo moško obliko. Na primer sem rodil, sem dobil menstruacijo, kar je sicer zelo nenavadno."

Narečjeslovka poudarja, da se te jezikovne posebnosti, zlasti v neformalnih govornih položajih, ženske ne bi smele sramovati. "V bistvu bi jo morale celo ohranjati kot neko posebnost, neko arhaičnost, nekaj, kar v primerjavi z normo, slovnico ni pravilno, je pa, sploh v določenih okoljih, popolnoma naravno."

Kaj so uredniški ali lektorski posegi in kaj cenzura? Kdaj se avtor samocenzurira? Kako ekonomski in drugi pritiski vplivajo na delovanje pisca?

Kaj so uredniški ali lektorski posegi in kaj cenzura? Kdaj se avtor samocenzurira? Kako ekonomski in drugi pritiski vplivajo na delovanje pisca?

"Cenzure, kot si jo predstavlja javnost, da v eni sobi sedijo Marx, Engels, Lenin in še kdo in po telefonu pošiljajo direktive na neke komisariate in potem do novinarjev, jaz mislim, da že zdavnaj, zdavnaj ni več. In da je ta cenzura podobna tistemu otroškemu pregovoru, da je strah od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. Kar pa seveda ne pomeni, da neke tehnike, nekateri razmisleki v tej smeri še vedno ne živijo v naši družbi ali medijih," pravi Ježkov nagrajenec, kolumnist in kritik Marko Radmilovič.

Dr. Marko Stabej z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pa vzpostavlja razliko med cenzuro in uredniškimi posegi. "Če skušate preprečiti sovražni govor v medijih, na družabnih omrežjih, ali to pomeni, da je to cenzura? Poskus preprečevanja oziroma zmanjševanja sovražnega govora, izboljševanja javne komunikacije v smislu doseganja večje vključenosti, strpnosti in občutljivosti, temu gotovo ne moremo reči cenzura."

O samocenzuri pa je v eseju (1985) razmišljal tudi Danilo Kiš, tekst so poobjavili na portalu Disenz. "Boj s cenzuro je javen, nevaren in zato herojski, medtem pa je boj s samocenzuro anonimen, osamljen in brez prič, zato v človeku vzbuja občutek ponižanja in sramu zaradi kolaboracije. Samocenzura je branje svojega besedila s tujimi očmi, kjer postanete lastni tožilec, ki je bolj sumničav in strožji od vsakega drugega, kajti v tej vlogi veste tudi tisto, česar v vašem besedilu nikoli ne bo odkril noben cenzor, tisto, kar ste zamolčali, in tisto, česar niste dali nikoli na papir, a je, tako se vam zdi, ostalo ,med vrsticami‘."

Dr. Saša Babič z Inštituta za slovensko narodopisje ZRS Sazu pravi, da so vulgarizmi po SSKJ poenostavljeno, preprosto obravnavanje in prikazovanje. Po jezikoslovni definiciji pa je vulgarizem beseda, ki je glede na moralna, družbena pravila zelo neprimerna. Pogosto služi za diskreditacijo sogovornika.

"V tem primeru gre za to, da nekoga ponižamo, razorožimo, če uporabim figurativni jezik. Naredimo ga manj močnega, hočemo postaviti naše argumente nad argumente drugih. Iz sobesedila, konteksta, iz družbenega poznavanja zaznamo, kaj je vulgarno in kaj ne. Če rečemo otroku ti si moja kozica ali ščurkec, to ni nič vulgarnega. Če bomo rekli neznani osebi na cesti: umakni se, koza, bo to absolutno vulgarno rabljen jezik."

Znan in odmeven primer iz medijev je tudi beseda presstitutka: "Je asociacija na poimenovanje, ki ni vulgarno, je konotacijsko dovolj nevtralno, v tem kontekstu pa je absolutno popoln vulgarizem."

"Vulgarizmi čedalje bolj prodirajo v govor, s tem pa izgubljajo moč in postajajo normalen nivo komunikacije. Tukaj se lahko vprašamo o naši družbi," pravi dr. Saša Babič

Dr. Saša Babič z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU pravi, da je vulgarizem po SSKJ poenostavljeno, preprosto obravnavanje in prikazovanje. Po jezikoslovni definiciji pa je vulgarizem beseda, ki je glede na moralna, družbena pravila zelo neprimerna. Pogosto služi za diskreditacijo sogovornika. 

"V tem primeru gre za to, da nekoga ponižamo, razorožimo, če uporabim figurativni jezik. Naredimo ga manj močnega, hočemo postaviti svoje argumente nad argumente drugih. Iz sobesedila, konteksta, iz družbenega poznavanja zaznamo, kaj je vulgarno in kaj ne. Če rečemo otroku 'ti si moja kozica' ali 'ščurkec', to ni nič vulgarnega. Če bomo rekli neznani osebi na cesti 'umakni se, koza', bo to absolutno vulgarno rabljen jezik."

Znan in odmeven primer iz medijev je tudi beseda presstitutka: "Je asociacija na poimenovanje, ki ni vulgarno, je konotacijsko dovolj nevtralno, v tem kontekstu pa je absolutno popoln vulgarizem."

Imate trenutek? Prisluhnite oddaji Jezikanje. Oddaji, ki je ni treba posebej predstavljati. Tokrat smo jo obložili z vljudnostnim balastom, ustaljenimi obrazci in klišeji, ki polnijo vsakdanjo komunikacijo

Dr. Matej Meterc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pravi, da so vljudnostna vprašanja in nagovori pravzaprav ustaljeni rituali, obrazci in klišejih v vsakdanji komunikaciji.

"So avtomatizmi, ki jih je v jeziku več, kot si morda predstavljamo. Zanimiv je obrazec, ko rečemo, da koga ni treba posebej predstavljati. Včasih res ostane samo pri tem, pogosto pa prav tej frazi sledi vsaj kratek opis tega, ki ga ni treba posebej predstavljati." 

Komunikacija na spletu je bolj neposredna, a lahko tudi tam zasledimo vrsto vljudnostnih obrazcev, ki so včasih označeni s ključniki, na primer #sampovem.

"Navsezadnje se je že z elektronskimi in SMS-sporočili, verjetno pa še toliko bolj z družabnimi omrežji okrepila raba zveze se beremo, ki je nastala po vzorcu 'se slišimo', ta pa po vzorcu 'se vidimo'. Še dlje je šla oblika, ki je v zadnjem času popularna v slengu, in sicer 'se ga', ki temelji na posplošitvi, ob kateri ni več pomemben način navezovanja stika (srečanje, klic, branje sporočil), ampak zgolj stik sam."

Novi Veliki slovensko-madžarski slovar vsebuje skoraj 11.000 iztočnic, 15.000 kolokacij, 2400 zgledov in več kot 33.000 prevodov

Novi Veliki slovensko-madžarski slovar vsebuje skoraj 11.000 iztočnic, 15.000 kolokacij, 2400 zgledov in več kot 33.000 prevodov

Iz madžarščine smo prevzeli besedi čipka in kočija, naši vzhodni sosedje pa od nas besedo za kras in kraško jamo. Številne besede so si podobne, saj so skupnega slovanskega, latinskega ali germanskega izvora, poseben izziv za slovaropisce pa so bili prevodi. Dr. Iztok Kosem in mag. Júlia Bálint Čeh predstavljata novi Veliki slovensko-madžarski slovar, ki je nastal na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani.

Zanimiv je tudi frazeološki del. Če prevedemo frazeme:

Slovenščina: "Volk dlako menja, nravi pa ne." Madžarščina: "Iz psa ne nastane slanina." 

Slovenščina: "Vse dobre stvari so tri." Madžarščina: "Madžarske resnice so tri."

Slovenščina: "V sili hudič še muhe žre." Madžarščina: "Kjer ni konja, je dober tudi osel."