Marko Mušič je arhitekt in akademik. Za njim je več kot 60-letni ustvarjalni opus. Še vedno vsak dan prihaja v svoj atelje v Stari Ljubljani, v hišo, kjer je nekoč živela pesnica Lili Novy. Z očetom je obiskoval Jožeta Plečnika, učil se je pri kultnih arhitektih. Ustvaril je številne javne zgradbe, kulturne domove in sakralne objekte, v samostojni Sloveniji se je proslavil z novo cerkvijo v ljubljanskih Dravljah in s spominskim parkom na Teharjah. Njegovi brutalistični arhitekturni motivi so bili razstavljeni v newyorškem muzeju sodobne umetnosti (MoMA) in se znašli v eni izmed ameriških TV-serij.

Akademik rad igra na klavir, uživa ob cigarah, pomirja ga 10-kilogramski maček, ki pogosto počiva kar med skicami. Marko Mušič razmišlja o arhitekturi nekoč in danes, gradnji in rušenju, avtoritetah in kapitalu. Kritikah. Tudi o odstranitvi njegove ureditve notranjosti stare železniške postaje v Ljubljani in o tem, zakaj mora arhitekt hkrati stati na tleh in segati za oblaki.