Na širitev reformacije, ki se je institucionalizirala v Evangeličanski Cerkvi, je Katoliška Cerkev odgovorila s protireformacijo. Ta je sledila Tridentinskemu koncilu, ki je sprejel nekaj reform, a ni spremenil nobene izmed katoliških verskih dogem. S protireformacijo in sočasno rekatolizacijo je poskušala Katoliška Cerkev spet pridobiti ozemlja in ljudi, koder se je prej razširilo reformacijsko gibanje.