Misliti spomenik urbanim vstajam je naslov razstave, ki sta jo v okviru raziskovalnega in umetniškega projekta zasnovala Gal Kirn in Niloufar Tajeri in je trenutno na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.

V zadnjih petdesetih letih smo priča večanju količine urbanih vstaj, ki vnašajo veliko nelagodja v obči politični in medijski diskurz. Nemiri ali izgredi, kakor jih imenujejo v medijih, so predstavljeni s spektakularnimi podobami nasilja: goreči avtomobili, spopadi s policijo, plenjenje trgovin in gmotna škoda. Kot pove že samo ime, so izgredniki ljudje, ki naj ne bi znali misliti, še manj pa komunicirati politično. Ključno je zgolj dejstvo njihovega (ne)jezika, nasilja. Skozi to prizmo se urbane vstaje izkažejo za lahek plen moraliziranja in kriminalizacije, ki ne prihaja zgolj s strani represivnega aparata države (policije), kot bi pričakovali, ampak tudi s strani državnih intelektualcev in mnenjskih voditeljev, ki v urbanih izgredih vidijo le impotentno jezo izključenih in realizacijo potrošniških želja s plenjenjem.

Na tem mestu se pojavi vprašanje: zakaj bi se skušali spominjati nečesa, kar v družbo vnaša disenz, ki družbo pravzaprav ruši? Ne le da urbane vstaje revnih predmestij do sedaj empirično še niso dobile spomenika, tu naletimo na globlji epistemološki problem spomina na sam disenz. Ali ni ključni cilj spomenika in spominjanja grajenje kolektivne zavesti, ki naj bi doprinesla k strpnejšemu in bolj spravnemu življenju? A če vzamemo urbane vstaje resno kot vnašanje preloma in disenza, ki ima potencialne detonacijske učinke na revolucionarna gibanja in drugačno prihodnost, moramo hkrati postaviti tudi vprašanje (ne)mogočega spomina nanje. Tej razstavi gre za premislek spomina, ki prelamlja s prevladujočimi miselnimi shemami in spektakularizacijami nasilja.

Izhodiščna teza razstave je, da mora forma spomenika zaobjeti, misliti, »reprezentirati«, priti blizu sami formi vstaje. Skromen prispevek k mišljenju »disenzualnega spomenika disenzu« ali prelomnega spomenika prelomu tako namesto podajanja stabilnosti in konsenza, ki naj bi le predstavil neko marginalizirano skupino na marginaliziranem kraju, raje išče strategije, ki gradijo živeči arhiv, ki intervenira v sedanjost. Na kakšen način je mogoče narediti mehanizme izkoriščanja in izključevanja vidnejše in na kakšen način je mogoče celo sprožiti solidarnost med tako nevidnimi skupinami na tako različnih krajih? To so nekatera od osrednjih vprašanj raziskovalnega in umetniškega projekta Misliti spomnik urbanim vstajam, več o tem je v pogovoru s Petro Tanko povedal Gal Kirn. Vabimo vas k poslušanju!