Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, Versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin Stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države, kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.