Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

Občina Vitanje je ena manjših slovenskih občin na obronkih zahodnega dela Pohorja.

V zadnjem desetletju se o Vitanju najpogosteje govori v povezavi s Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij oziroma Noordung centrom. A to še zdaleč ni edini razlog za obisk kraja, kjer so ponosni, da so trške pravice dobili že pred več kot 700 leti. Dva gradova, pet cerkva, »fejsbuk štenge«, Dantejev pekel, Beškovnikova kašča in preužitkarska koča ter zvoki ročno izdelanih godal so razlogi, ki so nas potegnili na pot.

Lokalna vodnica in učiteljica slovenščine Petra Bukovec Mauh mi za uvod razkrije, da imajo Vitanje kot relativno majhen kraj kar 5 cerkva in da so nekoč imeli nemško in slovensko šolo ter da naj bi po prvotnih načrtih semkaj prisopihal tudi vlak.

Raketni inženir, pionir kozmonavtike in vesoljskih poletov Herman Potočnik Noordung je ime, ki je Vitanju dalo svetovljanski pridih.

Po pripovedovanjih se naj bi Herman kot otrok igral ob reki Hudinji z vodnimi koleščki, in to ga je pozneje domnevno navdihnilo pri izdelavi vesoljskega bivalnega kolesa.

Nad Vitanjem, na nadmorski višini okoli 800 metrov, se nahaja pravi etnološki zaklad. Milan Hrovat iz Kulturno turističnega društva Sveti Vid me popelje po Beškovnikovi domačiji. Lepo in avtentično ohranjeno preužitkarsko kočo so v preteklosti želi odkupiti in preseliti v Avstrijo, a se na srečo to ni zgodilo. V enem izmed njenih prostorov pa spoznamo še eno nekdaj razširjeno dejavnost na Pohorju, ki pa je šla malo onkraj zakona.

Na tem področju so nekdaj nabirali mravljinčja jajca, to je bilo sicer prepovedano in so preganjali, tveganje pa je po drugi strani prinašalo dober zaslužek.

Le kako bi se godilo nabiralcu mravljinčjih jajc, če bi ga ujeli v 14. stoletju ter odpeljali v znameniti vitanjski trški dvorec, ki je kot pravi župan Slavko Vetrih, imel največji vpliv pred sedemsto leti.

V tem dvorcu se je v 14. in 15. stoletju vršilo krvno sodstvo za območje približno polovico današnje Slovenije. Tu se je začel tudi proces proti Veroniki Deseniški.

Prenekatera ljubezn se konča tudi nesrečno, v Vitanju dokaz za to najdete v Dantejevem peklu, ki se nahaja v nadvse romantični dolinici Žimpred. Osmošolec Adam Mauh mi pokaže markacijo za Vodno učno pot, ki so jih na terenu risali učenci tamkajšnje osnovne šole. Nato pa me popelje še do Dantejevega pekla.

Dantejev pekel je 5 metrov visok slap, nad to dolino je bil nekdaj most, ki je povezoval Stari in Novi grad. Še posebej čarobno je pozimi, ko kapljice vode zmrzujejo in se delajo ledene sveče.

Zakaj Dantejev pekel in kaj se je zgodilo z mostom, pa boste izvedeli ob poslušanju reportaže NaPOTki.

V Vitanju so zelo ponosni tudi na Holcarijo- olcarija, ki poteka vsako poletje že vse od leta 1987. Z njo je tesno povezan  Jože Jeseničnik, predsednik Društva upokojencev Vitanje.

Pri nas gozdarjem rečemo "olcarji", da pa bi vendarle zvenelo malo bolj "slovensko", smo rekli naj bo prireditev "holcarija"

Z lesom pa živi tudi izdelovalec godal Pavel Skaza, ki poudarja, da pri svojem delu uporablja les iz bližnje okolice.

Smreka je iz Rakovca, javor pa iz Konjiške gore in iz Kozjaka. Les mora odležati, javor vsaj 10 let, smreka vsaj 8 let.

Pogled na VitanjeFoto: Bojan Leskovec Cerkev svetega Petra in PavlaFoto: Bojan Leskovec Vhod v nekoč hišo Kokošinek, zdaj Rupnikovo hišoFoto: Bojan Leskovec Pogled proti HriberciFoto: Bojan Leskovec Ljudski pesnik Matija ŠtimulakFoto: Bojan Leskovec Dantejev pekel v VitanjuFoto: Bojan Leskovec