Ali kmetje obdelujejo tla, zemljo ali prst? Čeprav se zdi vprašanje nepomembno, so se ob nastajanju Agronomskega terminološkega slovarja ob njem odpirali resni premisleki in dileme. Ob nastajanju slovarja, ki je trajalo več kot deset let, so se zgodili tudi zanimivi dogodki, ki so odprli druge premisleke. V Ameriki so kot blagovno znamko zaščitili poimenovanje za žito kamut, zaradi česar so ga morali umakniti iz slovarja. Med nastajanjem slovarja so bila opuščena tudi nekatera orodja, zaradi česar so se vprašali, ali je njihova poimenovanja še smiselno uvrstiti v slovar. S podobnimi in drugimi vprašanji se je ukvarjalo 29 strokovnjakov z 12 agronomskih področij, usklajevale pa so jih urednice Agronomskega terminološkega slovarja Valentina Usenik, Tanja Fajfar in Mateja Jemec Tomazin, ki je gostja oddaje (Foto: OtoZapletal / Pixabay).

Številni prevajalci so zaradi razvoja umetne inteligence zaskrbljeni glede prihodnosti svojih poklicev. Nove tehnologije vzbujajo v njih veliko mero pesimizma. Prof. dr. Alan Melby, zaslužni profesor na ameriški Univerzi Brigham Young, ki strojne prevode raziskuje že pet desetletij, pa je optimist. Ne samo, da je takšen po naravi, ampak tudi zaupa v moč človeškega prevoda. Rešitev vidi v označevanju prevodov, ki so jih pregledali strokovno usposobljeni prevajalci in niso v celoti proizvod umetne inteligence. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem sodelovanju na letnem srečanju Sveta Mednarodne zveze prevajalcev FIT, ki je na povabilo Združenja SCIT® letos prvič potekalo v Sloveniji (Foto: Jana Petrak Zajc / Združenje SCIT®).

Ali umetna inteligenca razume ali samo posnema jezik, je eno osrednjih vprašanj, še posebno od leta 2022, ki zaznamuje začetek širše rabe generativne umetne inteligence. S tem vprašanjem so povezana tudi varnostna tveganja glede rabe umetne inteligence. Novo odkritje raziskovalcev kalifornijske univerzi Berkeley nakazuje, da je umetna inteligenca zmožna rekurzije v jeziku, metajezikovnega sklepanja in zato tudi nekakšnega razumevanja jezika. Gost oddaje je dr. Gašper Beguš, docent na kalifornijski univerzi Berkeley, ki nam bo pojasnil to odkritje (Foto: Gerd Altmann / Pixabay) .

Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo od 13. stoletja, najbolj popoln vir iz 18. stoletja pa je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Takrat se je zaradi razslojenosti družbe oblikoval štiridelni ogovorni sistem – plemiče se je naslavljalo z vaša gnada. Zanimivo je, da Brižinski spomeniki ne poznajo vikanja, tudi standardizirani prevodi Svetega pisma nimajo vikanja – v Bibliji se tikajo kralji in celo Bog. Vikanje sicer ni vedno izraz spoštovanja. Vikanje je lahko velika žalitev, če jo začnemo uporabljati potem, ko smo se z nekom, ki smo ga prej tikali, sprli. O zgodovinskem razvoju slovenskih ogovornih oblik v pogovoru z dr. Alenko Jelovšek, znanstveno sodelavko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (ponovitev).

Medtem ko je velik del študentov komaj čakal, da se začne poletje in da bodo lahko zapustili predavalnice, so nekateri zavili vanje tudi med počitnicami. V Ljubljani so tudi letos posamezniki spoznavali slovenski jezik, književnost in kulturo. Približno 300 posameznikov iz 30 držav se je udeležilo ene izmed prireditev Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Le zakaj jih slovenski jezik in kultura tako zanimata, da ju spoznavajo med počitnicami, ko si marsikdo v tem času predstavlja oddih drugače, nekje ob morju? Obiskali smo seminar za slovenski jezik, literaturo in kulturo ter k mikrofonu povabili Saro Grassi Sgarban iz Italije, Teodoro Živojinović iz Srbije in Josha Pajoviča iz Avstrije.

Slovenci postajamo v kolesarstvu pravi fenomen, ne le po dosežkih profesionalnih tekmovalcev, ampak tudi po številu kolesarjev, ki jih je na cestah vse več. Če se bo to nadaljevalo, bomo nekoč lahko rekli, da smo tako kot narod jezika tudi na neki način narod kolesarstva. O tem, kako se slovenski kolesarski fenomen kaže v jeziku, boste slišali v ponovitvi oddaje Jezikovni pogovori. Gostja je Urška Vranjek Ošlak, avtorica monografije Slovensko kolesarsko izrazje, ki je izšla pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

V preteklosti je bila odločitev za jezik na vzhodnoslovanskem območju pogosto bolj praktične kot pa identitetne narave. Če kdo govori rusko, to torej še ne pomeni nujno, da je ruske narodnosti, poudarja dr. Domen Krvina, rusist in polonist, ki sodeluje pri nastajanju novih izdaj Slovarja slovenskega knjižnega jezika in slovenskega pravopisa. Z vojno v Ukrajini pa tudi ukrajinščina postaja v večji meri narodni označevalec. Ukrajinci postajajo občutljivejši in so se (tudi tisti na vzhodu) ukrajinščine bolj pripravljeni učiti. Oddajo namenjamo jezikovnim vprašanjem in dilemam, ki jih vojna v Ukrajini odpira tudi v Sloveniji, spremembe pa bodo vplivale tudi na pravila za prevzemanje lastnih imen iz današnje Ukrajine in Belorusije. Neuveljavljena ukrajinska in beloruska zemljepisna ter osebna lastna imena se bodo v prihodnje manj prevzemala v slovenščino prek ruščine, uveljavljena pa naj bi ostala nespremenjena.

Tokratne Jezikovne pogovore namenjamo dvotedenski prireditvi z imenom Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki prav zdaj poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prvič so ga izvedli že daljnega leta 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Vsako leto seminar poteka na določeno temo, letos se posvečajo tržaški regiji in jo obravnavajo z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter seveda kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. V studiu se nam bo pridružila predsednica 61. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Urška Perenič.

Potem ko je Bernarda Petelinšek prestala preizkus z Drakulo, prevodom črno-belega filma iz leta 1931 po tonskem zapisu, je bila pred več kot tridesetimi leti sprejeta med podnaslovne prevajalke na TV Slovenija. Prevedla je več kot tisoč celovečernih igranih filmov in dokumentarcev. Najbolj pa se je uveljavila s prevodi kultnih ameriških in britanskih pravniških serij ter detektivk. Pri njihovem prevajanju se je povezala s poklicnimi forenziki, njene prevajalske rešitve so se uveljavile v slovenskem pravosodju, iz vsega pa je na koncu ustvarila še Forenzični terminološki slovar. Bernardi Petelinšek je za njen prispevek v več kot tridesetletnem delu Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo.

Na predvečer dneva državnosti se bomo spomnili dveh manj poznanih jezikoslovcev, ki sta prispevala k dialogu med slovensko in italijansko kulturo. Brunu Guyon je leta 1914 postal prvi univerzitetni učitelj slovenščine v Italiji na Univerzi Orientale v Neaplju. Božo Radovič pa je bil nosilec Katedre za slovansko filologijo na Univerzi v Padovi in avtor spregledane razprave o slovenskih grafičnih sistemih v 16. stoletju. Njegova študija je po več kot šestdesetih letih še vedno aktualna. Gost je prof. dr. Matej Šekli.