Malo manj kot polovico potreb po pitni vodi v državi pridobivamo iz kraških vodonosnikov. Ti so v primeri z nekraškimi še posebno občutljjivi na onesnaževanje in žal ostajajo neprimerno zaščiteni. Zato so sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti iz Postojne razvili alternativno metodo za boljšo zaščito kraških vodnih virov. Gre za koncept »ranljivosti kraških vodonosnikov«, s katerim označujejo verjetnost onesnaževanja in podajajo oceno občutljivosti za posledice onesnaževanja, ki ga je povzročil človek. Koncept temelji na domnevi, da gre za naravno lastnost podzemnega vodnega sveta, in je neodvisen od kemičnih lastnosti onesnaževal. Pri takih raziskavah intenzivno sodeluje docentka doktorica Nataša Ravbar, koncept, o katerem govori v oddaji, pa so že uporabili v čezmejnem Projektu GEP (http://www.gepgis.eu/sl/) in ga razvijajo še naprej.

Na skici je primer razvoja metodologije ocenjevanja ranljivosti kraških vodonosnikov (vir IZRK ZRC-SAZU, Postojna)