SISTEM UPRAVLJANJA, FINANCIRANJA IN ZAPOSLOVANJA V NORVEŠKEM GLEDALIŠČU

Novo združenje za samozaposlene na področju gledališča in plesa

Norveško gledališče ima precej drugačno zgodovino gledališča kot Slovenija. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja profesionalnih gledaliških institucij skorajda ni bilo, gledališka dejavnost je pretežno slonela na razvejani mreži ljubiteljskih gledališč te razpotegnjene države. Imeli pa so Ibsena, torej se pisanje za gledališče in profesionalno gledališče nista razvijala sočasno. Ob intenzivnem vplivu revolucionarnega leta 1968 se je Norveška odprla za vplive iz tujine in začela zajemati iz bazena raznovrstnih sodobnih uprizoritvenih praks, gledališča so se institucionalizirala, vzpostavili so tudi sistem izobraževanja na tem področju in usposobili nove generacije profesionalnega kadra. Sodobnost pa si delimo, saj podatki kažejo, da tako kot pri nas, se je razmerje med zaposlenimi in samozaposlenimi prevesilo v prid samozaposlenih gledaliških ustvarjalcev. Vsaj delno rešitev tega stanja ob ugodnem odstotku državnega proračuna, namenjenega kulturi, rešujejo z ustanovitvijo Alianse, združenja samozaposlenih igralcev in plesalcev z zagotovitvijo njihove večje socialne varnosti. Z enim od njih in z umetniško direktorico Arktičnega gledališča v Tromsu se je pogovarjala Vilma Štritof med tamkajšnjim dramaturškim delom pri predstavi in je oddajo tudi pripravila.

Foto: Arktično gledališče v Tromsu, Norveška (foto: Cccc3333, https://en.wikipedia.org)