Tako dišeče in vijolične nikjer drugje ni!

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstro-Ogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so pošiljali v Benetke, Trst in na Reko, prek Bohinjske proge pa tudi na cesarski Dunaj. Z razpadom cesarstva in novimi mejami je posel začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).