Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev.

Ideja, ki je prerasla v gibanje

22. maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih, beleži zgodovina. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od osrednjih kulturnih osebnosti, je Leopold Suhodolčan prvič podelil Prežihove bralne značke. Odlična ideja, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj OŠ Franja Goloba Prevalje in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. 6o let bralne značke je častitljiv jubilej. Bralna značka po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno obratno. Ubira sodobne poti. Hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig in mladih bralk ter bralcev.

 

 

Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.

Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois

Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in  barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike.  Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju  o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov  Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.

Sogovornika

Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Doc. dr. Miha Preinfalk

foto: Osebni arhiv Miha Preinfalk.

Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.

Dediščina vrtov

Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.

Barona

In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU,   je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.

V oddaji  spoznamo tudi  rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico  skrivnosti.

Plemiški vrtovi

Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo  zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina  sta namreč vzgajala cesarske otroke  in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta  v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala  docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Dol pri Ljubljani

Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik.  Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.

Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)

foto: Arhiv Republike Slovenije

Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)

foto: Arhiv Republike Slovenije

Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)

foto: Arhiv Republike Slovenije

Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.

Brdo pri Kranju

Drugi navdušenec nad botaniko  in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel  urejati vrta  nekako po letu 1780.

Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.

Devetdeset let od nenavadnega obiska

Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in nato še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te ogromne zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem aristokratu Graffu Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let minulega stoletja. Kasneje bo Graffa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo pav posebnega obiskovalca.

Cepelin nad Mariborom leta 1931Foto: Goodyear CepelinFoto: UKM Maribor-zbirka drobnih tiskov

Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.

Kakovostne in prijazne risanke, vrhunska sinhronizacija in knjižna slovenščina

Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ta termin je še danes rezerviran za risanke, se pa je v 4 desetletjih razširil na tri ure in pol. A od kod ideja, da se tudi med vikendom uvede pas risank, namenjen najmlajšim? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, je treba iti še nekaj let nazaj. Leta 1974 je namreč zelo optimističen in poln idej na RTV Slovenija prišel Peter Povh, ki je postal prvi redaktor za tuji program, namenjen otokom. Risanka je bila takrat na sporedu le zvečer – pred legendarnimi Mustrovimi zajčki, pa še ta ne po Petrovem okusu, se spominja. Ameriške risanke, polne nasilja, niso primerne za otroke je bilo njegovo vodilo, zato je začel kupovati otrokom prijazne risanke iz evropskega prostora. A treba jih je bilo sinhronizirati, saj najmlajši otroci podnapisov ne morejo brati.

Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej

Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej

Jurij Gustinčič je bil eden največjih slovenskih in jugoslovanskih zunanjepolitičnih dopisnikov druge polovice 20. stoletja, ki se ga verjetno večina poslušalcev spominja predvsem po zunanjepolitičnih komentarjih na Televiziji Slovenija in kolumnah v tedniku Mladina, sicer pa je bil več kot trideset let zaposlen pri beograjskem časniku Politika, za katerega je v poznih 50-ih in zgodnjih 60-ih letih najprej slabo desetletje poročal iz Londona, nato prisostvoval različnim pomembnim dogodkom, od 6-dnevne arabsko-izraelske vojne do sovjetske invazije na Češkoslovaško, svojo dopisniško pot pa je končal s kar 13-letnim bivanjem v Združenih državah, kjer je med drugim od blizu spremljal padec takratnega predsednika Richarda Nixona. Toda če je za Jurijem Gustinčičem, ki je vse do konca svojega dolgega življenja ostal aktiven zunanjepolitični komentator in kolumnist, resnično neverjetna novinarska kariera, pa je prav tako fascinantna in z njegovim novinarstvom ter pogledom na svet neločljivo sprepletena tudi njegova življenjska pot. No, tako o Gustinčičevem bogatem življenju, kot o njegovem izjemnem novinarskem delu smo za tokratne Sledi časa govorili s tremi novinarji, ki so Jurija Gustinčiča poznali tudi osebno: z njegovim sinom Andrejem Gustinčičem, našo zunanjepolitično dopisnico iz Nemčije Polono Fijavž, ki je o Juriju Gustinčiču posnela dokumentarni film z naslovom 20. stoletje Jurija Gustinčiča, in z novinarjem Dnevnika Ervinom Hladnikom Milharčičem, ki je življenje Jurija Gustinčiča nedavno popisal v monografiji Osebnosti slovenskega novinarstva, ki jo je za založbo ZRC Sazu uredila Mateja Ratej. V oddajo je poleg tega vključenih tudi nekaj arhivskih posnetkov Jurija Gustinčiča. Prav vsi prihajajo iz pogovorne oddaje Radijski razgledi, ki jo je za Radio Maribor leta 2006 z Jurijem Gustinčičem posnel novinar Radija Slovenija Stane Kocutar.

Polona Fijavž: »Jurij Gustinčič ni začel dneva, ne da bi prebral vse časopise. In kot je Ervin Hladnik enkrat lepo rekel, njega vprašaš o Afriki in ti bo rekel: jaz o Afriki ne vem nič. In potem ti bo povedal vse. Tako je bilo pri vseh stvareh.«

 

V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.

100 let organiziranega delovanja slepih in slabovidnih

V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. 7. novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo reprezentativno zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo ter za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji  bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.

Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.

Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Slovenska zastava na vrhu Triglava leta 1991.

Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske  trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni kasneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem področju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo.

Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Kako živ je še zmeraj spomin v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev na fotografiji Nejca Zaplotnika in Andreja Štremflja na vrhu Mount Everesta z jugoslovansko zastavo in skupine slovenskih alpinistov, ki je prvič v vsej zgodovini 12. junija 1991 na vrhu Triglava razvila slovensko zastavo? Zgodovinska trenutka, ujeta v času, ki govorita vsak svojo, čeprav zelo podobno zgodbo. In podobnih zgodb z najvišjih vrhov sveta je še veliko. Ne samo slovenskih. Zakaj ravno gore? Zakaj ravno poimenovanje po državah?

Mojca Volkar Trobevšek, raziskovalka zgodovine, publicistka in avtorica gorniških knjig ter dr. Peter Mikša, strokovnjak za zgodovino alpinizma z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, odgovore iščeta predvsem v markiranju določenega področja. Oba sogovornika sta si edina, da ta proces še zdaleč ni zaključen in da se bo nadaljeval tako dolgo, dokler bomo v gorah prisotni ljudje. Slovenci, Nemci, Čehi ali pač katerokoli drugo ljudstvo, ki želi vsemu svetu povedati, da obstaja in da se lahko postavi ob bok drugim narodom. Sledi teh dejanj so žive – tako pri nas kot po svetu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojna

Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije centralizirana in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa.

Odločitev

 

 

 

Sogovorniki

Mag. Stanislav Mikuž, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna.

Katarina Janjič, profesorica zgodovine in sociologije.

Mag. Zvezdan Markovič, zgodovinar.

Foto zgodba

V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv FURS, te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: Zbornik, Njim vsem pripada slava, Goriški muzej,  Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem, 2011, in časopis Carina.si, 2011.

Sistem

Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.

 

Napetosti

Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika.

Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih.

Vrtojba

V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru Osimskih sporazumov zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja.

Pogumno Lojalnost Dvig zastave

Pomemben dan je bil 26. junij 1991, ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države.

Vmesni čas

Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja.

Poseg

Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.

 

 

 

Vojaški poseg Mejni prehod Vrtojba Mejni prehod Škofije Mejni prehod Rožna dolina

 

 

 

Spomini

 

 

 

Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.

Kako smo pred tridesetimi leti tik pred razglasitvijo samostojnosti dobili simbole nove države in kaj se je zgodilo s tistimi, ki so simbolizirali preteklost

Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so praktično čez noč zamenjali stare, bomo spregovorili v tokratnih Sledeh časa.

Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Trideset let po ubranitvi mejnega prehoda Šentilj

Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svojem zgodnjem obdobju, predvsem vojna za mejne prehode. Jugoslovanske oblasti so, formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov, poslale več oklepnih kolon, ki naj bi simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra veliko pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji, cestni mejni prehod Šentilj, ni nikoli padel v roke agresorju. Branilcem ga je uspelo obraniti in bitka za šentiljski mejni prehod je bila ena najsrditejših v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Tank na stražnico ŠentiljFoto: Srečko Cehnar osebni arhiv Tanki po zajetju na MP ŠentiljFoto: Srečko Cehnar osebni arhiv Srečko Cehnar Foto: Zajem zaslona Stražnica Šentilj po spopaduFoto: Srečko Cehnar osebni arhiv