Sledi časa

Peglezen Jožeta Plečnika je še eden od povezovalnih točk, ki združijo mesto v celoto

Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.

Spomin na epidemijo kuge leta 1599

Tokratne Sledi časa gredo severovzhodno od Ljubljane - v Medvode - in se ustavijo pred tamkajšnjo lekarno na Donovi cesti. Tam na že četrti lokaciji, odkar je bilo postavljeno leta 1603, stoji kužno znamenje, ki tiho spominja na izbruh smrtonosne bolezni v Medvodah in na Svetju leta 1599.

Krajane Svetja je kuga poleti 1599 zdesetkala. V koledarskih zapiskih ljubljanskega škofa Tomaža Hrena je podatek, da jih je od skupno 146 prebivalcev Svetja takrat za kugo umrlo kar 123. Pokopali so jih na polju za cerkvijo Sv. Niko­laja na Jeprci, kjer je nastalo kužno pokopališče, saj so svoje, za kugo umrle sokrajane, tja pokopali tudi Škofjeločani in Kranjčani.

Postavati in postopati

Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!«
Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Na izlet v pohorsko magijo

Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje bolj pozorni. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad oficir avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le, da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svojo prvo slovensko izdajo.
Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spopadal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari

Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali.

Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vse bolj aktualna. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedana, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja eden temeljnih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa.

Za dr. Iztoka Tomazina meje pomenijo specifičen pogled na življenje. Navsezadnje se vsak dan srečujemo s takimi in drugačnimi mejami, ki jih pogosto ne doživljamo kot meje. To je lahko meja lastnega udobja, meja strahu in poguma, tega, kaj lahko storimo in česa ne smemo, kaj je nevarno in kaj ni. Tu pa so še družbeno opredeljene meje, ki določajo, kaj je dovoljeno. In tako so naša življenja pravzaprav preplet takih in drugačnih meja. To se prepleta tudi v njegovi knjigi.

Priprave na tihotapske akcije so imele podlago v otroških igrah, Iztoka Tomazina sta že takrat privlačila in spremljala tveganje in popolna posvečenost dejanjem, ki si jih je zamislil. Poseben čar je prinašalo tisto, kar je bilo prepovedano.

Ozemlje, na katerem je Iztok Tomazin prehajal mejo, je visokogorski greben Karavank, najdaljši gorski greben v Sloveniji in naravna, jasna in po večini težko prehodna meja med državama.

V obdobju rajnke Jugoslavije je bila meja z Avstrijo na območju Karavank dobro zastražena. Pod gorami, po večini na začetku dolin, so bile v precej enakomernih presledkih posejane karavle, v njih pa številne enote graničarjev, ki so redno patruljirali v obmejnem pasu, pogosto v spremstvu dresiranih psov, in branili našo državo pred bog ve kakšnimi sovražniki, piše Iztok Tomazin. Z graničarji se ni bilo dobro prepirati.

Med večjimi kontrabantarskimi dosežki je bilo tihotapljenje zmaja.

Rdeča nit opisovanja meja, obmejnosti in mejaških zgodb se v knjigi nadaljuje z opisom himalajskih izkušenj.

Knjiga na Meji seveda odpira vprašanja, ki so globoko zasidrana v vsakem posamezniku, čeprav se ni nikoli ukvarjal s tihotapljenjem. Dejstvo je, da se meje vedno spreminjajo.

Iztok Tomazin svojo knjigo konča takole:

"Še vedno sedim na svojem vrhu nekje v Karavankah, sonce je že zašlo, svetloba ugaša, v dolinah  hitro, v gorah počasneje. Najdlje bo nebo žarelo nad zahodnim obzorjem. Prihaja noč, meni pa je vse lepše. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spoprijemal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari. Z mejami, na katerih ne grozijo represivneži in smrtno orožje, z mejami v sebi, pri katerih na drugi strani ni ničesar, kar bi že poznal, a vem, da jih je odkrivati in prestopati vredno in edino smiselno, pravzaprav najvišji cilj in smisel preostanka življenja."

O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine

Dušan Pirjevec je bil eden najbolj karizmatičnih in hkrati enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine, profesor primerjalne književnosti in literarne teorije, nekdanji visoki partizanski funkcionar in vodja agitacijsko-propagandnega oddelka pri Centralnem komiteju slovenske komunistične partije, ki si je kasneje s svojimi bolj liberalnimi nazori in skoraj nepredstavljivo priljubljenostjo pri mladih – ki so v trumah drli na njegova predavanja – prislužil leta skrbnega spremljanja službe državne varnosti in vedno večjo nenaklonjenost partijskega vrha. Življenjsko zgodbo tega resnično markantnega človeka, ki je v slovenski prostor vnesel vrsto modernih filozofskih in literarnih idej ter skozi svoje analize književnosti premišljeval ne le značilnosti določenih literarnih slogov in obdobij, ampak predvsem temeljni položaj modernega človeka v svetu, so nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti skrbnik rokopisne zbirke NUK Marijan Rupert ter dva sodelavca pri nedavno izdani knjigi o Dušanu Pirjevcu z naslovom Ahac: zgodovinar dr. Peter Vodopivec in Pirjevčeva hči, Alenka Pirjevec.