Sledi časa

Bolnišnična šola OŠ Ledina ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, 23 učiteljic in 2.700 šolarjev na leto

Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah (na Pediatrični kliniki, otroškem oddelku Dermatovenerološke in Ortopedske klinike, Psihiatrični kliniki ter na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča), v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.

Pogovarjali smo se z vodjo bolnišničnih šolskih oddelkov OŠ Ledina Manjo Žugman, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Marjetice na URI Soča Tanjo Babnik, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Hobotnice na kliničnem oddelku za nefrologijo Pediatrične klinike Mojco Topič, četrtošolko Lijo Šarlah, ki je na rehabilitaciji v URI Soča, in dvema bivšima učencema bolnišnične šole Sergejo Urnaut in Filipom Gantarjem, ki sta v bolnišnici preživela precejšen del svojega otroštva oz. mladosti.

Pozornosti vredni dokumenti srednjeveškega kulturnega in intelektualnega življenja

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Sadjarsko-vinogradniška šola Svečina

»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.«

Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70 letna zgodovina kmetijskega šolstva.

Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.

Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba

Frančiškanska patra Angelik in Roman Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je lani minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam ob okrogli obletnici njunih smrti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana-Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote.

Zadnji na smrt obsojeni

V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža.

Odmevni monografiji, polni dogodivščin, ki razkrivata podobe oddaljenih, čudaških navad in življenj, prežetih z magijo in univerzalnimi mrežami pomenov

Leto 1922 je bilo prelomno za kulturno in socialno antropologijo, vedo, ki se je kar nekaj časa osamosvajala in na načelih etnografskega načina zbiranja podatkov v duhovni in materialni obliki iskala temeljna metodološka izhodišča. Prve etnografske ekskurzije so se na terenih vzhodne Rusije začele že v zgodnjem 18. stoletju, ko so iz stare grščine prevzeli arhaično tujko za besedo etnografija in za namene ukvarjanja z državnimi statistikami tudi prvič uporabili oznako "opisovanje ljudstev". Oblasti je kmalu, v času razsvetljenih imperialnih vladarjev, namreč vse bolj zanimalo, kaj ljudje sploh počnejo in kako bi jih bilo mogoče obdavčiti. Tako se je v 19. stoletju etnografska praksa razvijala v novih kolonialnih kontekstih, saj so kolonialna središča, zato da bi pridobila največ znanja o ljudeh, ob pomoči informatorjev in prevajalcev začela razvijati tako imenovano spontano etnografijo.

V začetku 20. stoletja, pred natanko 100 leti, sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega – pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje –, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa - Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govor tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije danes ter kako se antropologi odzivajo na aktualna vprašanja o staroselcih po svetu in kakšne so zagate znotraj miljeja zahodnega sveta ... Magda Tušar je v oddajo povabila profesorja s Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Rajka Muršiča.

Upanje, da bomo ob pomoči dela strokovnjakov dobili nov uvid v divjaško človečnost, se je pred nami pojavilo kot privid, skoraj takoj pa izginilo. Kajti čeprav ta hip še vedno obstajajo številne avtohtone skupnosti, ki so na voljo za znanstveno preučevanje, pa bo čez generacijo ali dve njihova kultura praktično izginila. (Malinowski, avtorjev predgovor, 1922)

Seniki so v sredogorju nad Sočo prisotni že stoletja

Senik. Preprosta beseda za preprosto zgradbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o  kozolcih, "podih", tako imenovanih pajštvah, pajšath ‒ sušilnicah sadja ‒ in senikih.

Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja.

Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnila sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij.

Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa.

Pavel Četrtič iz Kobarida je s krajšimi časopisnimi prispevki in turističnimi vodenji v lokalnem javnem prostoru prisoten že dalj časa. Že desetletja vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino posoških krajev. Med številnimi ostalinami preteklosti ga posebej navdušujejo seniki in vse v povezavi z njimi. Posvetil jim je veliko prostega časa, želi pa si, da bi temu prepoznavnemu elementu Zgornjega Posočja tudi javnost namenila več pozornosti.

Spomin na senike na razstavi predstavlja s fotografijami in maketami manjšega merila. Med raziskovanjem nekdanjega življenja na visokogorskih senožetih in pašnikih je zbiral tudi pričevanja ljudi, ki so takšno življenje sami izkusili. Poskrbel je, da se ohranjajo tako v zapisih kot tudi na filmskem traku; na razstavi so predvajali film Tolminski seniki, ki je v produkciji Vitela nastal leta 2000.

Pa spoznajmo senike, te preproste suhozidne zgradbe. Prebivalci krajev ob Soči so stoletja tik pod gozdno mejo trebili zemljišča in tako so nastale senožeti, ki so segale pod najvišje gorske vrhove. Ta proces odstranjevanja grmovja in kamenja se je pospešil v 17. stoletju, še zlasti pa po letu 1849, ko so kmetje postali lastniki gozdnih in kmetijskih površin. Do prve svetovne vojne so bile vse strehe senikov krite z rženo, redkeje s pšenično slamo, ponekod so jih pokrili z lesenimi skodlami. Po prvi svetovni vojni pa je slamo zamenjala valjana pločevina, ki je ostala na bojiščih soške fronte. Ta kritina se je marsikje ohranila do današnjih dni.

Pavel Četrtič se je s seniki srečal že v zgodnji mladosti, ko je s starši prihajal na obiske k stricu. Pomagali so mu pri košnji in spravilu sena na planinskih senožetih. Takrat je doživljal senike kot nekaj samoumevnega. V njih je teklo živahno življenje, tam so bivale družine, tam so živele šege in navade, vezane na košnjo. Sosedje so drug drugemu pomagali. Pozneje je Pavel doživljal senike drugače.

Pavel Četrtič je pri dokumentiranju in raziskovanju v senikih odkril različne zapise in elemente, dele zgradb, ki so pripadali vojaškim objektom.

Ko so jeseni prenehali pasti živino na planinah, so jo prignali na nižje ležeče senožeti, kjer je bilo še vedno dovolj paše, v senikih pa je bilo dovolj prostora tudi za živino. Pavel Četrtič pove, da je bil spodnji del senika namenjen zavetju za živino, na podstrešnem delu pa je bilo spravljeno seno. Pasel je kakšen stric ali pa mladenič, saj v dolini ni bilo zaposlitev. Zanje so ponekod poleg senika postavili manjše poslopje, imenovano kamarnca, v kateri so bivali in si pripravljali hrano, lahko pa so tudi sirili.

Elvis Jerkič iz Tolmina se je domači javnosti predstavil prvič. Mladega arhitekta in fotografa so seniki pritegnili zaradi njihove preprostosti in arhetipskosti. Po zgledu zakoncev Becher, ki s tako imenovano objektivno fotografijo dokumentirata in predstavljata industrijske objekte, je Jerkič za objekt fotografiranja izbral posoške senike. Preproste, oblikovno izčiščene, a hkrati vzorcev polne stavbe namreč kljub propadanju ali spremenjeni namembnosti še pomembno zaznamujejo obsoško krajino. Njihovo prvinskost in brezčasnost je ujel v arhitekturno natančno in obenem nadvse poetično črno-belo fotografijo, ki ji ni mogoče ničesar dodati in ne odvzeti.

Kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob postavitvi razstave, so v začetku 20. stoletja prva svetovna vojna in drugi dogodki, ki so sledili, v življenje senožeti prinesli številne spremembe. Nove tovorne žičnice in vojaške ceste ter večja razpoložljivost materiala in rzanih orodij so olajšale in izboljšale graditev, zato se je število senikov in drugih gospodarskih objektov po koncu vojne znatno povečalo. Številne senike s hlevom so postavili tudi na poljih in dostopnejših travnikih v bližini naselij, pri čemer so za graditev uporabljali apneno malto, žagan les, pločevinasto streho in druge sodobnejše materiale.  Na ravninskih travnikih od Kobarida do Tolmina so po zgledu iz bližnje Furlanije med obema vojnama zrasle tudi visoke stavbe za skladiščenje večjih količin sena. Bile so zidane, neometane, prekrite z opečnato kritino in imele so velika vhodna vrata, skozi katera je lahko zapeljal voz.

Seniki in kamarnce predstavljajo pomemben del posoške stavbne dediščine, a zaradi spremenjenega načina življenja počasi propadajo in tonejo v pozabo. Nekateri so povsem opuščeni in jih zarašča grmovje, od drugih so ostali le še temelji.

Seniki na visokogorskih pašnikih bolj ali manj propadajo, tisti na bolj dostopnih predelih pa se spreminjajo v občasne bivalne in tudi počitniške objekte.

Na tisoče razglednic - zapuščina Aleša Debeljaka

Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odraz topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13.februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. 

https://www.etno-muzej.si/sl/razstave/saj-grem-samo-mimo-mozaik-razglednic-in-prijateljstev-alesa-debeljaka

Medpraznični pogled v prekmursko kuhinjo

Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Radijskega, pa tudi televizijskega kuhanja ne moremo okusiti ne povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata, a to nas ne bo ustavilo. Hrano Prekmurja v Sledeh časa po starih receptih pripravlja Marko Radmilovič.

"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."

55. obletnico oddaje Lahko noč, otroci smo praznovali lani in o tem govorili v eni od preteklih oddaj Sledi časa.
Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec: "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."

A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov »prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.

Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje Alja Verbole, Prvi program Radia Slovenija:

"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka." 

Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: "Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."

Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka Irena Glonar, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka Špela Kravogel, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj Peter Svetina, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; Tomo Kočar, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček.