Sledi časa

Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo

Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo  premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč.  V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II.  in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.

Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.

Andrej Turjaški

Dr. Miha Preinfalk jeo njem  zapisal:

"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."

Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.

Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.

Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.

Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.

Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.

Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:

Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.

Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.

Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana

Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po zaključenem šolanju pogosto nanjo vračali – in se še vračajo – kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje v njej in ob njej najbolj občutijo.

Šola je bila leta 1946 ustanovljena z nekoliko drugačnim namenom. Takrat jo je Ministrstvo za prosveto Federativne ljudske republike Jugoslavije pod vodstvom ministrice Lidije Šentjurc z odredbo ustanovilo kot Šolo za umetno obrt v Ljubljani. V odredbi je pisalo, da naj vzgaja in usposablja gojence za samostojno izdelovanje izdelkov umetne obrti, razlaga ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, Gregor Markelj. Na začetku je bil temu prirejen tudi predmetnik, imeli so oddelke za dekorativno slikarstvo, kiparstvo in rezbarstvo, notranjo opremo, keramiko, umetno kovinarstvo in žensko umetno obrt. Vsemu temu so želeli dodati umetniški pečat pri izdelavi, saj so razumeli, da to prinaša napredek in močno vpliva na prodajo.

Ta šola je postala odskočna deska za vse, ki so želeli svojo poklicno pot posvetiti umetniškemu ustvarjanju. Že na začetku pa je privabljala tiste strokovnjake, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, s katero bi lahko posredovali svoja specifična umetniška znanja. Tudi Milena Režun, učiteljica umetnostne zgodovine, s prav tako dolgoletnim stažem, se časov, ki jih mladina danes pozna predvsem iz knjig, spominja z veseljem in dodaja, da takrat ustvarjalnosti ni bilo nič manj, prej obratno. Učitelji na tej šoli so od nekdaj znali prepoznavati v učencih tisto, kar dela razliko med umetnostjo in običajno obrtjo, pa dodaja učiteljica fotografije Sonja Lebedinec. Da tako šolo sodobna družba nujno potrebuje, ne more biti dvoma, dodaja ravnatelj Gregor Markelj. In šola bo tudi ostala zvesta svojemu poslanstvu. Še najbolj tako, da se bo ves čas spreminjala in prilagajala, da bi rezultati njenih učencev nato spreminjali pogled na sodobno oblikovanje in fotografijo. Zato o konkretni prihodnosti ne želi govoriti.

Da je umetnost nekaj, kar moraš čutiti in razumeti, se zavedajo tisti, ki so duša šole tukaj in zdaj. Kot so bili njihovi predhodniki in bodo tisti, ki bodo nekoč sedli v klopi, ki so zdaj njihove. Pina Lenart Vengust, Jakob Gradišar, Emilia Mežan, Taja Malnar, Amalija Černe in Lenart Vivien Lap s svojim razmišljanjem morda bistvo te šole opišejo še bolje kot uradni zgodovinski viri.

Glasbo za oddajo so prispevali duo Silence, Severa Gjurin, Laibach in Tina Marinšek, prav tako nekdanje dijakinje in dijaki te šole.

Kralj živali na sončni strani Alp

Lev - kralj živali ter večni simbol poguma, moči in dostojanstva - je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.

Let it be*

V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdio posnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih.

*Naj bo tako

"Imamo eno jed, ki se imenuje različno, in imamo več različnih jedi, ki imajo isto ime"

Še nekaj časa, novembra pa sploh, ko poteka festival kulinarike November Gourmet Ljubljana, bo naša država del projekta Slovenija ‒ Evropska gastronomska regija 2021.

Pisna sporočila med ljudmi se dandanes veliko lažje prenašajo kot pred stoletji ali celo tisočletji, ko so bile poštne storitve z organiziranim poštnim prometom – tako je bilo še pred našim štetjem, denimo v starem Rimu, in pozneje – rezervirane predvsem za državne, uradne potrebe. Zanimivo je, da danes redko uporabljamo celo poštne znamke, vnaprej poravnana poštnina je začela veljati šele od srede 19. stoletja. Za prenos sporočil, vedenja in znanja pa so od nekdaj obstajale tudi drugačene poti, ki so svet globalizirale morda z bolj počasnimi koraki kot ga danes … Takšno medkulturno sodelovanje je skrbelo za preseganje lokalnih in nacionalnih identitet tudi takrat, ko je šlo za različne jedi, tehniko priprave hrane ali recepte in se je manj poudarjalo geografsko poreklo. Zdi se, da sta danes geografija okusa in spoznavanje kulture določenih krajev pomembnejša kot kadar koli prej … Zato se svetu predstavljamo tudi z gastronomijo na znamkah, o čemer bomo govorili v oddaji Sledi časa, v kateri se bodo tako prepletale zgodbe motivov znamk in kulinarike. Njihove drobce bosta predstavila filatelist dr. Peter Suhadolc, član Društva Slovenska filatelistična akademija, in slovenski etnolog dr. Janez Bogataj, ki je med drugim avtor knjig, kot so Slovenska potica: vseh sladic kraljica ali zbirke gastronomskih regij Slovenije.

Meja na razvodnici v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh glavnih mejnikov rapalske meje, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije

Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje umeščamo v čas med obema svetovnima vojnama. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno podlago za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil po večini zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS.

Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitve, ki so sovpadale z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe pa je nosilo predvsem slovensko prebivalstvo, ki je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice pa so nosili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred nastopom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala na vsa področje življenja, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali skozi zapis v knjigi, planinskem vodniku  Meja na razvodnici.

Nova meja, ki je nastala po Rapalski pogodbi, se ni kar čez noč ustalila. Sam podpis pogodbe leta 1920 je določil okvirni potek meje, natančna določitve na terenu je bila prepuščena mešani mejni komisiji obeh kraljevin. Prvič je ta komisija zasedala leta 1921 v Ljubljani. Nato pa je v naslednjih petih letih določila mejo in svoje delo končala leta 1926. Največji spori so bili na Triglavu, v Ratečah, Planini pri Rakeku, Hotedršici in še marsikje. Po določitvi meje so sledile meddržavne pogodbe o prehajanju meje, o ustanovitvi  in delovanju mejnih prehodov tako, da je trajalo kar dobro desetletje, da se je vse skupaj umirilo.

V gorskem pasu, ki obsega Julijske Alpe, sta obe državi dorekli tako imenovano turistično območje, kjer so lahko mejne vrhove obiskovali planinci obeh držav, ki pa so morali biti včlanjeni v planinsko organizacijo. Za obiske so morali pridobiti letno dovolilnico, kjer pa so se zadeve pogosto zaradi birokratskih ovir zapletale. Meja je bila tako vsaj na papirju zelo prehodna, pove Grega Žorž, predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja, ki doda, da je bilo nasploh mejnih in maloobmejnih prehodov veliko. Posebno poglavje je bilo vojaško utrjevanje mejne črte na obeh straneh meje.

Ob zgornji fotografiji: Kasarna, Caserma Costantino Brighenti v Idriji, je lahko sprejela do 4000 vojakov, danes je v njej psihiatrična bolnišnica.

Ob stoti obletnici Rapalske pogodbe je Dušan Škodič napisal planinsko-zgodovinski vodnik z naslovom Meja na razvodnici, ki v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh glavnih mejnikov rapalske meje, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije.

V knjigi je zbranih 61 izletov in gorskih tur od Peči na zahodni tromeji do Paravičeve mize na hrvaški meji.

V knjigi, planinsko zgodovinskem vodniku Meja na razvodnici, so številne zanimive zgodbe, ena takih je mejnik na Turnu pod Razorjem.

Dušan Škodič opisuje tudi tako imenovani triglavski spor.

Zanimiva je tudi zgodba o Trentarjih in Italijanih.

Tudi Krnsko pogorje in vrh Krna so zaznamovale zgodbe.

Nemogoče je opisati vse zgodbe , ki jih prinaša knjiga Meja na Razvodnici, med naslovi so nekateri kar malce hudomušni. Eden takih je – mehki trebuh pri Hotedršici.

Rdeča nit skozi planinsko zgodovinski vodnik Meja na razvodnic je kontrabant in tihotapstvo.

Obsežno delo raziskav, zbiranja arhivskega in drugega gradiva je dalo rezultate, vidne v knjigi, ki je odličen vodnik za raziskovanje tega ne tako oddaljenega, a za marsikoga neznanega obdobja.

Ob zgornji fotografiji: Bunker Rupnikove linije pri Radovljici je precej oddaljen od rapalske meje.

Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu

Samoorganiziranje posameznikov v podjetja v skupni lasti, ki so demokratično soupravljana in v katerih ne gre samo za dobiček, ampak širše dobro vseh zaposlenih ali celo lokalne skupnosti: to je ideja, do katere je marsikdo skeptičen, spet drugi pa kažejo na množico povsem uspešnih primerov in tovrstno socialno usmerjeno zadružništvo vidijo kot pot v drugačen kapitalizem, kjer podjetja svojih proizvodenj ne bi kar tako selila v tujino, ne bi onesnaževala svojega okolja in kjer bi se dobički bolj enakomerno porazdeljevali. No, v tokratnih Sledeh časa se ne bomo posvečali temu, kakšni zadružni ali drugačni socialno-podjetniški modeli bi lahko delovali v današnjem času, ampak se bomo obrnili k bogati zgodovini zadružništva v Sloveniji, ki se je rodilo pred skoraj 150 leti, na koncu 19. ter v prvi tretjini 20. stoletja pa je doživelo resnično neverjeten razcvet, tako da je bilo mogoče takšno ali drugačno zadrugo najti tako rekoč v vsaki vasi. O tem, zakaj je v tem prelomnem času nastopa kapitalizma na Slovenskem prav zadruga postala prevladujoča organizacijska oblika v našem gospodarstvu, kakšne vrste zadrug so bile značilne za ta prostor, na kakšen način so bile organizirane, kako so nanje vplivali politični boji tistega časa in kakšen pomen so imele za revno kmečko in obrtniško prebivalstvo pa tudi za splošen družbeni in gospodarski razvoj, bomo govorili z dolgoletnim sodelavcem Zadružne zveze Slovenije, pravnikom dr. Francijem Avscem in dvema zgodovinarjema, dr. Gregorjem Antoličičem z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU ter dr. Marto Rendla z Inštituta za novejšo zgodovino.

Milan in James

Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki, ali pa cele skupine, konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Simone de Beavoir: Starost je neprekinjena komedija, ki jo človek igra, da bi preslepil druge in sebe. In je zaradi tega smešen, zlasti če igra slabo.

V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznovrstni, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, številne kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki večkrat navaja oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starost še vedno nekaj, kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana tako kot starost?