Kako je hmelj pognal korenine v Spodnji Savinjski dolini

Pozno poletje je čas obiranja hmelja, 'grenke rože', ki da pivu prepoznavna aromo in okus. Oddaja Sledi časa raziskuje, kako je hmelj v 150 letih, odkar so ga prvič zasadili v Spodnji Savinjski dolini, močno oblikoval način življenja tamkajšnjih ljudi, korenito spremenil njeno pokrajino ter ustvaril svojevrstno kmetijsko in gospodarsko dejavnost, zaradi katere si je upravičeno pridobil naziv 'zeleno zlato'.

"V zlati dobi hmeljarstva, po letu 1886, so savinjski kmetje z dobro letino pšenice zaslužili veliko veliko manj, kot pa z najslabšo letino hmelja."

- Sarah Bevk, Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Žalec

Najpomembnejša idealizirana ženska religiozna podoba v družbah zahodnega sveta

Marijin kult je zaživel v 2. in 3. stoletju, saj so prva znana odkritja upodobitev še iz časa zgodnjih krščanskih rimskih katakomb in sarkofagov. Nasploh motive Marije, same ali z otrokom, pozneje upodabljajo tudi na mozaikih, njena kultna podoba se razširi tudi na reliefe, tabelno in oljno slikarstvo, znane so slikarske in kiparske upodobitve renesanse... Ob njeni človeški, historični in božji poodbi sta se skozi stoletja namreč skupaj razvijali verska domišljija in umetniška motivika.
O njej v odaji Sledi časa dr. Igor Škamperle, sociolog kulture in komparativist z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Mesto, ki se je uprlo

V enem svojih najbolj znanih romanov slovenski pisatelj Drago Jančar opisuje skromno trafiko ob mostu čez Dravo. Trafikant v njej zre na trg pred seboj in sledi spreminjanju imena tega trga, kakor se je pač zasukala zgodovina mesta, dežele in celotne Srednje Evrope, kateri hvalnica je roman »Severni sij.« Trafika, ki je bila pisateljeva muza, je pred letom, prazna in propadajoča, prišla na mestno črno listo. Hoteli so jo prodati na dražbi, čemur se je skupina meščanov odločno uprla. Zgodbo, naj izdamo, da s srečnim koncem, v oddaji Sledi časa povzema Marko Radmilovič.

Zgodba o zaupanju med raziskovalcem zgodovine in njegovimi viri

Zgodovinopisje ne more brez pisnih, ustnih, materialnih, slikovnih in vseh drugih virov. In pri raziskovanju zgodb iz pretekosti so pomembni prav vsi viri, ki nam pridejo pod roke. Niso pa vsi viri tudi uporabni. Ključna naloga zgodovine kot vede - in hkrati ključna spretnost raziskovalca zgodovine - je tako raziskovalni skepticizem; kritični premislek vsakega vira samega po sebi in v primerjavi z drugimi viri.

Sledi časa s primerom ponazorijo, kako lahko neki vir zavede tako raziskovalca kot tudi vse poznejše vire in predstavljajo zgodbo o slovesnem zazidanju listine v temelje gasilskega doma v Velenju leta 1937, ki se je zgodilo na "napačen" datum.

Kratka zgodovina celjskih raketarjev

Pred natanko letom smo proslavili pol stoletja pristanka človeka na Luni, večkrat smo ga predvajali tudi v oddajah dokumentarno feljtonskega uredništva. Prav medijski hrup v zvezi s poletom Apolla 11 je najbrž spodbudil zanimanje za šestdeseta leta in vesoljsko tekmo, v kateri je, pa niti ne tako zelo skromno, sodelovala tudi naša nekdanja država. Obsedenosti z vesoljem je bilo med mladimi pri nas prav toliko kot pri preostalih tehnično in znanstveno prosvetljenih družbah na planetu. Eno najbolj bleščečih zgodb o slovenskih vesoljskih ambicijah so napisali v Celju in mogoče je prav, da se zdaj, ko pričakujemo v vesolju prva slovenska satelita, nanjo znova spomnimo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Ob 500-letnici njegovega rojstva

V življenjepisu protestantskega jezikoslovca in šolnika Adama Bohoriča zevajo praznine, ki jih literarnim in drugim zgodovinarjem z brskanjem po zaprašenih arhivih in drugih pisnih dokumentih še ni uspelo zapolniti. Tako lahko samo domnevamo, da naj bi letos minilo 500 let od njegovega rojstva, prav tako pa ne vemo, kje naj bi leta 1598 v izgnanstvu v Nemčiji umrl in kje je pokopan. Toda iz preverljivo relevantnih pisnih virov, pa tudi posrednih sklepanj na podlagi drugega gradiva, je vseeno mogoče izoblikovati Bohoričev zgodovinski portret, ki ga je za oddajo Sledi časa pripravil Dušan Berne.

Prostor prvih plavalnih podvigov in neštetih spočetih ljubezni

Letos mineva devetdeset let od odprtja kopališča na Mariborskem otoku, največjem naravnem rečnem otoku pri nas. Zgodba se je začela, ko je svet mestne občine Maribor iskal prostor za novo mestno letno kopališče. Prvotna ideja je padla v vodo in leta 1927 so se odločili za graditev kopališča na tedaj Felberjevem otoku sredi Drave nekaj kilometrov zahodno od Maribora, kjer je reka po zadnjih brzicah stoletja odlagala naplavni material. Od odločitve o graditvi do odprtja je minilo natanko štirideset mesecev in pet dni. Otok in njegovo kopališče sta sila nostalgično zapisana v srcih številnih, ki so skozi desetletja na njem iskali poletno osvežitev in še vse kaj drugega…