Sledi časa

Fosilni ostanki mamutov na Slovenskem

Tokratne Sledi časa nas peljejo deset tisoč, sto tisoč, morda celo milijon let nazaj - v čas, ko so po danes slovenskih tleh lomastili mamuti. Za sabo so pustili številne fosilne ostanke, ki jih zadnjih dvesto let vsake toliko potegnemo na plano. Skozi pregled vseh do danes odkritih ostalin mamutov na Slovenskem nas vodijo paleontolog mag. Matija Križnar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ter stari časopisni članki, ki so nastajali ob posameznih odkritjih.

Kosti so se kopačem v resnici druga za drugo kar luščile iz zemlje. Okostje je moralo ležati v zemlji kakšnih 10.000 do 80.000 let, zakaj za tolikšno dobo pred nami so utegnili mamuti hoditi okrog današnjega Kamnika. Razume se, da se je glas o znameniti najdbi jadrno raznesel po vsej okolici in radovedni Kamničani so danes neprestano romali proti Nevljam, da si od blizu ogledajo kosti svojega davnega soseda. Lega posameznih kosov, ki so jih še včeraj in danes dopoldne našli, daje slutiti že precej točne obrise celotnega okostja, škoda je samo, da je delavec, ki je menil, da ima staro hrastovo poleno v rokah, razbil eno stegnico in je s krampom polomil tudi nekaj reber.
JUTRO, 1938

V Vuhredu so na gradbišču nove hidrocentrale naleteli delavci pri razstreljevanju konglomerata nad levo obalo dravske struge na dele nenavadnega okostja, ki so ga poslali v Mariborski muzej. Tam so ugotovili, da dragocena najdba predstavlja mlevski zob mamuta ter dva dela spodnje čeljusti. To so že drugi sledovi mamuta, ki so jih odkrili v Dravski dolini. Pred dvema letoma so izkopali mamutov zob v bližini Limbuša na terenu, ki je sedaj poplavljen radi hidrocentrale na Mariborskem otoku.
SVOBODNA SLOVENIJA, 1953

Doživljaji iz svetovne vojne

Ob stoletnici začetka Velike vojne so slovenske znanstvene ustanove, kot tudi nekateri mediji pozvali ljudi k iskanju, arhiviranju in objavljanju morebitnih še neodkritih spominov slovenskih vojakov. Na veliko presenečenje vseh so zapisane ali kako drugače dokumentirane zgodbe slovenskih fantov iz bojišč vznikle v desetinah. V glavnem neznane in nove tako za stroko kot za javnost potrjujejo tezo, ki jo je v uvodu k dnevniku Matije Petkovška zapisal dr. Marko Štepec, ki se med slovenskimi zgodovinarji najbolj intenzivno ukvarja z obdobjem Prve svetovne vojne. Pravi, da je bila pismenost slovenskih prebivalcev Avstro-ogrske monarhije izjemno visoka in posledično so odhajali na bojišča izobraženi, razgledani in seveda v veliki večini tudi fantje, ki so govorili ali razumeli vsaj en tuj jezik … V oddaji Sledi časa objavljamo enega teh dokumentov. Vojni dnevnik Matije Petkovška ni le dokument tistega časa, temveč tudi opomnik, kako brezmiseln je sodoben ukrajinski konflikt, saj se je pred 100 leti podobna tragedija na tistih ravnicah že odigrala …

Osebni pogled na kultnega alpinista s strani njegovih najbližjih in njegovih prijateljev.

15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Zgodovinski trenutki, ki so se za zmeraj zapisali v kolektivni spomin našega naroda. Morda celo trenutki, ko nas je alpska identiteta povezala tako močno, kot do tedaj le redko katera druga športna panoga ali celo zgodovinski dogodek. Pod vse to se je podpisala cela vrsta ljudi, ki ima zasluge za ta uspeh. A podpis Jerneja Nejca Zaplotnika ostaja zapisan tudi v širšem kontekstu našega naroda. Neločljivo ga povezujemo z alpinizmom in že pred skoraj 40 leti je postal mit, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Da bi ga spoznali z druge, bolj osebne plati, se moramo vrniti daleč nazaj. Pogovarjali smo se z Mojco Zaplotnik Jamnik, Tomažem Jamnikom - Mišom, Marijo in Andrejem Štremfljem ter Viktorjem Grošljem - Vikijem. Slišali pa boste odlomke posnetkov, ki jih je na Mount Everestu posnel tonski mojster Matjaž Culiberg, na letališču Ljubljana in v studiu Radia Slovenija pa kolega Rajko Dolinšek.

Dr. Franjo Rosina (1863-1924) odvetnik, bančnik in domoljub je v Mariboru dobil spominsko ploščo

29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi.

Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališče

Čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani in okolici. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so  igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile takšne, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni,  pa tudi otroci,  so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa.

Začnimo z nekaterimi osnovnimi podatki. V številnih kulturah se gospodarska dejavnost ali pa preživetje prepleta z zabavo in prostočasnimi dejavnostmi. To velja tudi za drsanje in razvoj drsalk kot pripomočka za premagovanje ledenih površin, nam je povedal dr. Tomaž Pavlin, ki  preučuje zgodovino športa na fakulteti za šport.

Drsališča sodijo med tako imenovane zimske radosti, ki so bile sestavni del počitnic in preživljanja prostega časa. Je pa seveda drsanje zelo stara dejavnost, pri nas znana iz Valvazorjevih upodobitev Cerkniškega jezera, ki bi jih lahko primerjali z upodobitvami holandskih slikarjev tistega časa, meni mag. Gojko Zupan, umetnostni zgodovinar.

Drsanje kot šport in rekreacija se je začelo razvijati v Ljubljani konec 19. stoletja in je do druge svetovne vojne doživelo izjemen razcvet. V tem času je bilo v Ljubljani več drsališč, ni pa še povsem raziskano, kdaj so se drsali na zaledenelih jezerih, bajerjih, ribnikih, rekah in potokih.

Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališče. O njem so leta 1909 zapisali:

"Spomin na Kern. Ljubljanski prebivalci se še dobro spominjajo, kako živahno je bilo svoj čas na trnovskem Kernu. Ob nedeljah, kakor ob delavnikih, so bili sestanki mladih in starih le na častitljivem Kernu, kjer je drsalcem in gledalcem v zabavo še igrala že umrla godba realcev. Pomarančarji in smokvarji so prinesli okrepčila, kočevskega krošnjarja ni nikoli manjkalo, Monte-Carlo so pa imeli vajenci pod hrastom s 'prlafurjem in fucanjem'. Skratka, Kern je bil koncentracija zimske zabave. Še je Kern, a samo po imenu, sicer pa zapuščen. Le otroci in revnejši dijaki ga po malem še obiskujejo, od njih pa malo vstopnino pobirata dve stari ženici. Ko nekega dne ni bilo teh, je hlapec Fran Dernovšek porabil priliko in se kar na svojo roko etabliral za blagajničarja. Kdor mu je plačal, se je smel drsati, kdor pa ne, je sfrčal z leda. Slednjič je prišel na vrsto policijski stražnik, ki je preskrbel, da bode nepoklicani blagajničar dajal obračun pred sodiščem."

Območje Kernovega drsališča, 1912

foto: Wikipedia.si

Kernovo drsališče je zajemalo območje za trnovsko cerkvijo, kjer so nekoč kopali glino za mestno opekarno.

Kern danes, Ana Kovač

foto: Ana Kovač

V Ljubljani je bilo nekoč znanih več drsališč, na primer koseški bajer.  Zelo znan je bil zaledeneli tivolski ribnik, kjer so imeli tudi vso potrebno infrastrukturo. Tu so bile garderobe in slaščičarna, zraven pa je bila čolnarna, kjer so v ne zimskem času sposojali čolne na vesla.

Drsanje na ribniku Tivoli, 1909

foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmaga Tančiča

Drsanje je bilo najprej vezano na zunanje površine. Tudi Bled z otokom je bil pozimi dostopen peš – ko so bile zime takšne kot na Cerkniškem jezeru. Tam so tudi kegljali na jezeru.

Blejsko jezero pozimi

foto: https://www.pokljuka2021.si/sl/zima-na-bledu-nekoc-in-danes/

Na tako imenovanih naravnih drsališčih so igrali tudi hokej.

Dr. Tomaž Pavlin ima tudi konkretne izkušnje z drsanjem, saj je igral hokej.

Hala Tivoli

foto: https://www.sport-ljubljana.si/Park_Tivoli_Hala_Tivoli/

Drsališče Zalog

foto: https://www.sport-ljubljana.si/Park_Zalog_Drsalisce_Zalog/

Večnamenska dvorana Bled

foto: https://www.ledena-dvorana.si/sl/Domov

Od strasti do naložbe

Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, kjer nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.

Šmartno pri Litiji je zaselek, stisnjen med zasavskim in dolenjim hribovjem, ki je zaradi dveh mogočnih zvonikov novogotske cerkve Svetega Martina videti daleč naokoli. Po teh krajih je hodil tudi arhitekt Jože Plečnik.

V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.

Tako vsakdanji, pa tako zanimivi in pomembni, preprosto – gumbi

Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali:

"Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim varnostnim iglam, so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov."

Gumbe v današnji obliki so iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa.

Izhodišče za današnjo oddajo o gumbih je zapis iz leta 1931 z naslovom Muzej za gumbe. Tako izvemo, da je zgodovina gumbov do neke mere tudi zgodovina naše kulture. Od prvotnih gumbov pa do današnjih je bila zelo dolga pot. Ta pot je obenem tudi zgodovina razvoja našega rokodelstva. Največja zbirka gumbov je bila leta 1931 v Pragi. To je bil pravcati muzej za gumbe, ki ga je uredil fabrikant gumbov Henrik Woldes. V tem muzeju so hranili zares umetniška dela te vrste. Na gumbih so bili naslikani čisto majhne slike raznih gradov in portreti. Nanje so slikali tudi razne živali, od kanarčkov, mačk, konjskih glav, do psov in papig. Na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. je bila navada, da so nosili gumbe iz stekla, v katere so bile ulite razne živali, celo bolhe. Nosili so pa tudi gumbe, kjer so bile vdelane male ure, slike in podobne malenkosti. Takih gumbov seveda niso nosili reveži, ampak samo imenitni in bogati ljudje. Tako v zapisu, kaj pa pri nas? Najprej smo o pomenu gumbov povprašali Marka Ličino, kustosa v muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Ta nam je med drugim povedal, da so gumbi zelo pomemeben vir podatkov, na primer na vojaških uniformah.

Zgodba o gumbih je postajala med pogovorom vse zanimivejša. Lahko bi rekli, da so nam gumbi, v prenesenem pomenu, pripravili kar manjše presenečenje. Med drugo svetovno vojno so namreč gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost.

Pa smo iskali naprej. Obrt izdelovanja gumbov je bila zelo razvita tudi v naših krajih. In tako smo navezali stik z Natašo Dolejši. Izdelovanje gumbov ali gumbarstvo se je v družini Dolejši začelo na Češkem, nam je povedala Nataša Dolejši, solastnica in direktorica podjetja Dolejši modni gumbi. Njihov ded, po rodu Čeh, se je tam izučil obrti in po triletni vajenski dobi je leta 1931 z odliko naredil mojstrski izpit. Tema njegove naloge pa je bila izdelovanje gumbov iz školjk, ki se imenuje biserna matica. Leta 1938 se je potem na pobudo najbrž čeških pa tudi drugih lastnikov tekstilnih tovarn v tedanji Kraljevini Jugoslaviji preselil v Slovenijo, v Ribnico na Dolenjskem. Tam je na neki kmetiji našel prostor za svojo obrt, ga najel, postavil stroje in začel delo. Spoznal je domačo hčer in pozneje se je z njo tudi poročil. Po poroki je tudi ona začela delati v gumbarstvu. Zgodba pa je šla naprej, nam je  povedala Nataša Dolejši.

Nataša Dolejši razmišlja tudi, da bi nekoč morda imeli v podjetju muzej gumbov, kot jih imajo v nekaterih državah.

Nataša Dolejši skupaj s svojo sestro, solastnico podjetja, išče vedno nove poti, tako izdelujeta tudi nakit in druge modne dodatke.

V podjetju Dolejši so kupili tudi laser, s katerim lahko na gumb izpišejo logotip ali želeni vzorec, imajo spletno stran in se prilagodijo še tako zahtevnim naročnikom. V podjetju sledijo viziji, da ostanejo pomemben proizvajalec gumbov v evropskem prostoru.