Sledi časa

V Evropskem letu železnic se spominjamo tudi 175 letnice prihoda železnice na Slovensko ozemlje in 130 letnice Pomurskih železnic.

Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak imenovan »Gorička Mariška«.

Glavni namen oklepa je zaščititi uporabnika pred poškodbami v boju. Vendar pa je bil oklep tudi statusni simbol, zlasti v srednjem veku, ko je bila cena oklepov zelo visoka

V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski  svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa.

V monografiji Oklepi so podrobneje obravnavani osebna zaščitna oprema, oklepi in čelade, številčno najmanjši, a izjemno pomemben del zbirke. Prikaz vojaško-zgodovinskega razvoja slovenskih dežel bralcu približa življenje v prehodnem prostoru v času, iz katerega izvira večina obravnavanih eksponatov, od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Drugi vsebinski sklop obravnava razvoj zaščitne opreme in okleparske tehnologije v obravnavanem obdobju, v zadnjem delu pa so predstavljena ključna nova spoznanja arheo-metalurških analiz izbranih primerkov verižnih in ploščnih oklepov iz muzejske zbirke.

Temeljno izhodišče monografije Oklepi je zbirka Narodnega muzeja Slovenije, ki se  je začela oblikovati leta 1831. Ta zbirka zgodovinskega orožja in zaščitne bojne opreme pa nekoč ni bila v ospredju zanimanja muzejske stroke, nam je povedal dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, avtor monografije Oklepi.

Preučevanje srednjeveškega orožja in bojne zaščitne opreme, oklepov je raziskovalno polje, ki je v Sloveniji dokaj neobdelano. Lastnih domačih strokovnjakov, ki bi se s to tematiko ukvarjali načrtno, tako rekoč nismo imeli. Zato je monografija Oklepi nekakšen poskus, s katerim je zapolnjena bela lisa na tem raziskovalnem področju.

Biografija dirkača

Zgodovina motociklizma na Slovenskem je že tako ali tako obrobna tema, še bolj v senci pa životari zgodovina slovenskega dirkaškega športa. Po krivici, saj so bile njega dni moto dirke eden najbolj množično obiskanih športnih dogodkov. Pa naj je šlo za cestno hitrostne dirke, za motokros, ali pa za speedway. Delček te krivice popravlja letos izdana knjiga z naslovom »Zlata čelada,« ki jo je o dirkaški karieri Silva Habata, napisal Mitja Gustinčič. V oddaji Sledi časa se Marko Radmilovič skupaj z avtorjem spominja veselih osemdesetih s sedeža dirkalnega motocikla.

Pretresljiva zgodba, ki je navdihnila roman Moby Dick

Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.

"Besede pa so mi komaj prišle iz ust, ko je kit s polno hitrostjo prišel nad nas in z glavo udaril v ladjo tik pod verigami na premcu; zaletel se je tako grozljivo in sunkovito, da nas je vse skoraj vrgel na obraz."

"Naše tuzemske muke so dosegle grozovit crescendo. Bilo je, kot da bi nas skupni učinek lakote in žeje popolnoma prežel in zastrupil. Jeziki so nam otrdeli in postali mrtva teža v ustih ter brez nadzora tolkli ob zobe, kot da niso naši.  Vedeli smo, da bomo na obali Južne Amerike – če nam jo bo sploh uspelo doseči – le še okostnjaki, ki dihajo."

Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu

Pred točno šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharl Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel  Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejše v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze.

O tem, kako je do te presenetljive usmeritve jugoslovanske zunanje politike sploh prišlo, in to v času, ko so države tretjega sveta v veliki meri šele nastajale, ter o tem, kako je izgledala ustanovna konferenca v Beogradu in kakšen je bil njen pomen za nadaljnji razvoj gibanja neuvrščenih, smo se za tokratno oddajo Sledi časa pogovarjali z aktivnim udeležencem teh procesov, dolgoletnim jugoslovanskim diplomatom in politikom Budimirjem Lončarjem, ki je v tistem času kot visok uslužbenec jugoslovanskega zunanjega ministrstva aktivno sodeloval pri vzpostavljanju teh politik, bil pa je tudi med glavnimi pripravljavci prve konference, ter z dvema zgodovinarjema, dr. Tvrtkom Jakovino z zagrebške Filozofske fakultete in mladim raziskovalcem na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem.

Udeleženci konference v Beogradu septembra 1961

foto: Wikipedija

Brskanje za skritim bogastvom skozi generacije

Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa skrivnostnega in starodavnega, kot so na primer grajske ruševine.
Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.

Najmogočnejši grad v Šaleški dolini je bil Šalek. Ta grad je imel podzemeljske zveze z drugimi gradovi. Največji podzemeljski rov pa je vodil do Ognjenega gradu, čigar razvaline se nahajajo nekaj sto metrov više.
Ker je proklet grad, je seveda proklet tudi rov. Pogumni fantje so že večkrat hoteli odkopati in pobrati zaklad, ki je baje skrit v rovu. Toda kadarkoli so odkopali zemljo do rova, so slišali v njem neko bobnenje, prestrašili so se in zbežali.
- Povedka o zakladu pod gradom Šalek, povzeto po (Orožen 1936: 120)

»/…/ zaklada pa tako ali tako niso izkopali. Tudi mi sosedje bi opazili, če bi kdo obogatel – pa ni bilo nič.«

O srečna so otroška leta,
ko iskali smo zaklad,
a bajka ta je pač zakleta,
zato še vedno čuva ga šaleški grad.
- Štefanija Prislan, dnevniški zapiski

Nikoli končana zgodba ameriških obveščevalcev

Leta 1943, sredi vojne vihre, je postalo jasno, da se bo spopad dobil ne le z orožjem, temveč tudi ali predvsem z informacijami. Obveščevalna dejavnost sicer spremlja oborožene konflikte od njihovega začetka, a šele med drugo svetovno vojno so obveščevalci postali urejena, strukturirana, nadzorovana, čeprav ne vedno tudi spoštovana in priznana organizacija. Danes tako cenjena in v hollywoodskih spektaklih še kako opevana obveščevalna organizacija CIA se je rodila po koncu vojne vihre, v oddaji Sledi časa pa se Marko Radmilovič odpravlja proti samemu začetku organizirane ameriške obveščevalne dejavnosti, ki ima več, kot bi si človek mislil, opraviti tudi z našimi kraji.

Vlaki poljske izdelave so potnike po slovenskih tirih prevažali skoraj šestdeset let

V 60-ih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj večinoma vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njim predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.

Ideja, ki je prerasla v gibanje

22. maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih, beleži zgodovina. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od osrednjih kulturnih osebnosti, je Leopold Suhodolčan prvič podelil Prežihove bralne značke. Odlična ideja, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj OŠ Franja Goloba Prevalje in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. 6o let bralne značke je častitljiv jubilej. Bralna značka po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno obratno. Ubira sodobne poti. Hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig in mladih bralk ter bralcev.

Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois

Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in  barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike.  Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju  o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov  Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.

Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Doc. dr. Miha Preinfalk

foto: Osebni arhiv Miha Preinfalk.

Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.

Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.

In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU,   je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.

V oddaji  spoznamo tudi  rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico  skrivnosti.

Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo  zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina  sta namreč vzgajala cesarske otroke  in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta  v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala  docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik.  Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.

Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)

foto: Arhiv Republike Slovenije

Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)

foto: Arhiv Republike Slovenije

Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)

foto: Arhiv Republike Slovenije

Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.

Drugi navdušenec nad botaniko  in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel  urejati vrta  nekako po letu 1780.