Sledi časa

V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.

Romanje v čas Končkovega Petra

V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi minulega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo ponovno odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.

Peter NagličFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Matjaž ŠporarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Matjaž ŠporarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija

O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne

O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne

Na dan zmage nad fašizmom, ki ga praznujemo ob obletnici konca druge svetovne vojne, 9. maja, se praviloma spominjamo predvsem zmagoslavja, zanosa in olajšanja, ki ga je prinesla nacistična kapitulacija. Manj pogosto pa ob tem verjetno razmišljamo, kako razrušeno, pravzaprav kar opustošeno celino je dolgoletna vojna pustila za seboj in koliko iznajdljivosti, težkega dela ter tako notranje kot mednarodne politične volje je bilo potrebnih za to, da je naš prostor, pa tudi ostala Evropa, vstal iz ruševin. V oddaji Sledi časa smo se zato na tokratni dan zmage posvetili socialno-ekonomskemu položaju našega prostora ob koncu vojne ter povojni obnovi in zagonu gospodarstva Jugoslavije, ki se je v tem času iz pretežno kmečkega in od vojne razrušenega območja spremenila v moderno industrializirano državo. O povojnem pomanjkanju, udarniških akcijah, spreminjajočem se modelu jugoslovanskega gospodarstva ter pomenu zunanjih pomoči smo se pogovarjali z direktorjem pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož dr. Aleksandrom Lorenčičem ter profesorjema zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Božom Repetom in dr. Kornelijo Ajlec, v oddajo pa smo vključili tudi nekaj ponetkov iz povojnega časa, ki jih hrani naš radijski arhiv.

Udarniško posipavanje vaške ceste, Lože pri Vipavi, 1946

foto: Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v fondu Sandija Jesenovca

Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.

Praznovanje praznika dela na Slovenskem pred drugo svetovno vojno

Pri nas je danes prvi maj priložnost za 'nekajdnevni oddih'; mnogi med vami ste doživljali njegovo ključno tvornostno vlogo na socialističnem državnem prazničnem koledarju v nekdanji državi.

Še pred tem, v obdobju od konca 19. stoletja do druge stvetovne vojne, pa je bil to najmočnejši simbol povezanosti mednarodne skupnosti industrijskih delavcev v skupnem boju za delavske pravice - in kot tak je oblikoval tudi identiteto delavskih skupnosti na Slovenskem.

V to obdobje se potapljajo tokratne Sledi časa.

Nagelj je simbol prvomajskega praznovanja. Vendar v naravi nageljni takrat sploh še ne cvetijo. Zato so jih za praznovanje izdelovali iz papirja.

Ena najbolj izzivalnih prvomajskih iger je bilo plezanje na mlaj. Na vrh mlaja so privezali kuverto z denarjem in kdor je priplezal na vrh, je postal lastnik tega denarja. To je bilo seveda tudi zelo nevarno, saj so fantje plezali neprivezani.

- dr. Karla Oder, Koroški pokrajinski muzej

Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.

Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica

Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je  kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve  izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko.

Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini.  In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.

Začetki

Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje  samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji.

Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in  drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.

Dogajanje

Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919.  Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.

Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.

Razplet

V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec.

Konec

Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici.  Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.

Sogovornika Odmevi

V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci".

Ko so praznovali 100. obletnico

Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009, 

M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019

Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.

V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.

 

Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka.

Fotozgodba

Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal:

"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."

 

 

 

 

Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.

 

Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde.

Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.

Kje najbolje uspevajo superračunalniki

Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde.
Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je nameščen v mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.

Inštitut informacijskih znanosti "izum!"Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Branko Zebec in VegaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija

April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje

April, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.

Celjski grofje, kot državni knezi.

foto: Wikipedia.org

Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv.

Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.

Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.

Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline.

Začetki

Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.

Začetek

Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.

Ruševine gradu Žovnek

foto: Občina Braslovče

To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.

Herman II. Celjski

foto: Povijesni muzej Zagreb

 

Sogovorniki Dve letnici

V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.

Krvno sodstvo

Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.

Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586

foto: MOL Ljubljana

Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.

Status mesta

Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.

Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji.

Stalna razstava o rodbini Celjskih

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Prostor, v katerem domuje več kot 10.000 kosov kostumov in 2000 parov obutve

Fundus je bogastvo gledališča, je njegova zgodovina in prihodnost. Je prostor, v katerem stari, nekoč že uporabljeni kosi dobijo priložnost, da posodobljeni spet zasijejo na odru, in je prostor, v katerem kostumografi iščejo navdih za kreiranje popolnoma novih kostumov. V zakulisju Slovenskega narodnega gledališča Maribor, v prostorih, ki jih obiskovalci pravzaprav nikoli ne vidijo, med kostumi neskončnih velikosti, oblik in barv, se namreč skrivajo resnične "sledi časa".

Digitalnega seznama kostumov ni. Edini seznam, ki obstaja, je tisti, ki ga ima v svojem spominu Tihomir Nemec, organizator dela, vodja garderobe in fundusa, ki je v SNG Maribor zaposlen že 40 let:

"V predstavi Kandid smo recimo imeli 600 kosov kostumov, 400 pokrival in 200 parov obutve. Nastopajoči, zbor, solisti so se preoblačili po desetkrat in to je hitra sprememba za odrom."

Alan Kavčič, predstavnik za odnose z javnostmi, razloži, da v SNG Maribor ohranjajo znanja, ki sicer počasi izginjajo iz naše družbe:

"V naši hiši imamo šivilske, krojaške in čevljarske delavnice. Smo eni redkih, ki imamo dva čevljarja. Mojstra, ki znata narediti obutev, kakršno koli si kostumografi zamislijo. To je eno izmed tistih področij, tistih sprecifičnih znanj, ki izumirajo, ampak v naši hiši še živijo."

Kako slovenski kostumi potujejo po svetu, kako rešujejo poškodbe, ki nastanejo med potjo, zakaj kostumov ne posojajo in kakšne zgodbe skrivajo posamezni kosi, izveste v posnetku oddaje.

Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.

Če so obuvala najprej le varovala naše noge, so kmalu postala simbol družbenega položaja in modnih smernic, za mnoge pa tudi vir preživetja

Čevljarstvu smo se posvetili v eni od preteklih oddaj Sledi časa.

Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato smo se raje osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo nazaj do srednjega veka, in sicer v Trst in Piran, pove dr. Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju in velik poznavalec čevljarstva:

"Tam sta se ohranila statuta tamkajšnjih čevljarjev in v tem statutu je navedeno, iz katerih materialov, kož so izdelovali različno obutev. Ob nekaterih materialih je potem naveden tudi kakšen podatek o tem, kako je bila obutev videti. Ampak to so stari teksti, ki jih je težko brati, govorijo pa o tem, da je bila stvar živa, predvsem v mestih in trgih. Zelo kmalu so se ustanovili tudi cehi, združenja čevljarjev, ki so normirala, kakšna morajo obuvala biti, kako jih je treba izdelovati, kakšne so tudi cene. Potem pa so v srednjem veku še freske, ki govorijo o tem, kakšne vrste obuvala so se nosila. Za obdobje pred srednjim vekom pa podatkov ni, čeprav vemo, da so se ljudje na Slovenskem obuvali že prej in niso hodili bosi."

Čevelj ni le kos oblačila, že od nekdaj je tudi pokazatelj družbenega položaja človeka.

"Od nekdaj je veljalo, da ljudje, ki so revni, hodijo bosi. Bosonogost je bila tudi znak asketskega načina življenja, obutev pa že predstavlja nek višji družbeni status. Obutev je namreč omogočala, da so se ljudje premikali, da so se gibali, da so hodili iz kraja v kraj. Moški so prej začeli nositi obutev in so jo več nosili kot ženske - prav zaradi tega, ker je bila ženska velikokrat bolj vezana na svoje domače okolje, na dom."

Različni modni oblačilni redi so v zgodovini poskrbeli tudi za (z današnjega vidika) zelo nefunkcionalne čevlje. Taki so bili po pripovedovanju Bojana Knifica na primer kljunasti čevlji z dolgo konico (višje si bil na družbeni lestvici, daljšo konico so lahko imeli tvoji čevlji) ali čevlji s pol metra debelim podplatom.

Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila, na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana. Med njimi sta gotovo Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali vznikajo nova čevljarska podjetja.

Čevlje so do sredine 19. stoletja izdelovali po "glih kopitu", torej da sta bila levi in desni čevelj enaka, naslednjo stopnjo razvoja čevljarske obrti pomeni klinčeva izdelava podplatov z lesenimi cveki, največje spremembe pa prinese razvoj industrije in strojna izdelava. Kdaj in kako je ta proces modernizacije potekal v Alpini, sta v Muzeju Žiri razkrila Franc Kranjc, dolgoletni delavec v Alpini, in Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline.

S sogovorniki smo se dotaknili tudi usode velikih slovenskih (jugoslovanskih) čevljarskih tovarn in perspektive novih čevljarskih podjetij. Ste vedeli, da so v najboljših časih v Peku proizvedli 3 milijone parov čevljev, v Alpini pa 2.400.000?

Franc Kranjc, čevljar v Žireh, ki je vse življenje delal v Alpini.Foto: Špela Šebenik Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline, pred sliko tovarne Alpine v Muzeju Žiri. Dr. Bojan Knific iz Tržiškega muzeja. Najbolj tipični slovenski škornji - visoki škornji z vihali (levo) in meksikajnerji (desno), razstavljeni v Tržiškem muzeju. Predstavitev čevljarske delavnice v Tržiškem muzeju. Foto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej Čevljarska svetilkaFoto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej Alpinistični čevlji za slovensko odpravo na Mount Everest, Muzej Žiri. Tekaški čevlji s podpisom Petre Majdič v Muzeju Žiri.

Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.

Mednarodni dan poezije z domačimi rimami

Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda do pesniške besede. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici,« narečju njegovega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.

Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba

Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba

V teh mesecih obeležujemo okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Romana in Angelika Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, bo na začetku aprila minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, nam bodo pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana-Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote.