1. Svetovna vojna se je končala in v ZDA so nastopila rjoveča 20. leta – obdobje dekadentnih zabav v ritmu charlestona in gospodarskega napredka. Lahko bi rekli, da so si ljudje po koncu vojne dali duška. Vendar je po mnenju nekaterih posameznikov, pozneje društev in nato celo zveznih držav slavje trajalo predolgo. Začelo se je tiho, nato pa vedno bolj glasno in tudi odmevno nasprotovanje alkoholu, ki je vodilo v eno izmed najbolj zanimivih poglavij tako ameriške kot tudi svetovne zgodovine. Prohibicijo. Kako je ta povzročila razcvet organiziranega kriminala, pahnila revne sloje v uživanje strupenih nadomestkov alkohola in hkrati statistično zmanjšala število obolelih zaradi posledic alkohola? Kako je prohibicija našla svoje podpornike tudi na naših tleh in kako se je končala, je v oddaji Sledi časa na Prvem raziskoval Jure K. Čokl.

V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob stoletnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!« Kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne in kakšen je bil razvoj izobraževanja slepih v zadnjih sto letih, pa tudi o ključni vlogi, ki jo je imela v izobraževanju slepih Minka Skaberne, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, in o sami razstavi bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.

Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Skupek okoliščin je v 19. stoletju pripomogel k temu, da je bil za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. To se je zgodilo leta 1805.

Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je vedel, saj je imel prvo slovensko posvetno pesniško zbirko v svojih rokah. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali – Pavel Knobl, Notranjec, doma iz Orehka pri Postojni. Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Odgovor na to vprašanje je iskal Jurij Popov.

Pomurski muzej je v zadnjih tednih leta 2019 izdal drobno knjižico etnologinje Jelke Pšajt z naslovom Debeli sneg je düno.

V njej se raziskovalka ukvarja s spominjanjem na vreme, ki ga je našla in analizirala na področju Slovenskih Goric in Pomurja. Ne le vremenski pregovori, temveč tudi vremenske statistike, zapisi o vremenu in predvsem usodna povezanost med človekom in vremenom so temelj tega zanimivega dela. Knjižica je avtorju Marku Radmiloviču služila kot opora za oddajo Sledi časa, v kateri se s pomočjo avtorice podaja v razmišljanje o našem odnosu do vremena nekoč in danes.

Korte so največji kraj izolskega zaledja ter središče izolskega podeželja, župnije in krajevne skupnosti. V Nedeljski reportaži Jurija Popova se ne bomo poglabljali v tako daljno zgodovino tega kraja s tipično mediteransko podobo, ampak se bomo ob pomoči spominov treh domačinov preselili v božično-novoletno obdobje pred petimi oziroma šestimi desetletji.

Takrat je bilo to območje še del Svobodnega tržaškega ozemlja, to pa je na poseben način zaznamovalo tudi Korte. To obdobje se je končalo leta 1954, revščina pa je kraje zapustila veliko let pozneje. Na seznamu zgodovinskih vaških praznikov smo jih našteli 11, posebej pa bosta v oddaji odmevala dva – koledovanje otrok z voščili in običajem “dobra roka” na novega leta dan in božična vilja, večerja z raznovrstno zelenjavo, bakalajem na belo, palento in fritlami ter odhod k polnočnici.

V oddaji bomo izvedeli tudi, kdo sta šanta teta in fioco ter kakšna vez ju druži, pa kdaj je bil Šentnikolo, kaj je bila kvaternica in tudi s kako malim so morali biti otroci zadovoljni. Pomaranča je bila v tistem obdobju že zelo luksuzno darilo, po navadi so se morali zadovoljiti z mandlji. Preselili se bomo torej v obdobje, ki ga najbolje lahko opišemo z eno samo besedo – skromnost.

Med zadnjimi peripetijami okoli državljanstva koroške Slovenke Angelike Mlinar so naši rojaki na avstrijskem Koroškem spet prišli v žarišče javnosti. In le še enkrat več se je pokazalo, kako malo vemo o današnjem trenutku, kaj šele o preteklosti življenja naše manjšine onkraj Karavank. Zato se Marko Radmilovič v Sledeh časa odpravlja iskat spomin med koroške Slovence in po čem se njihovo spominjanje na preteklost razlikuje od spominov matičnega naroda.

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev prijaznejša kot druga. Tako obdobje je bilo tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so na tem pozabljenem koncu zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov se je z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnil Jure K. Čokl.

Pogovorna fraza, češ da naj bi se vedelo »kdo v hiši nosi hlače«, bi morala že zdavnaj romati na »smetišče zgodovine«. Kajti zdaj že davnega leta je francoski modni oblikovalec Poul Poiret v Parizu predstavil tri modele tako imenovanih jupe-culotte oziroma hlačnih kril, kot smo oblačilo poimenovali na Slovenskem, ki pa se zaradi širokih hlačnic niti ni bistveno razlikovalo od »navadnega« ženskega krila. Širom po Evropi je potem prišlo že pred prvo svetovno vojno do različnih odmevov. Eni so bili pozitivni, saj so nekateri novo oblačilo povezovali z emancipacijo žensk, po drugi strani pa je bilo predvsem med moškimi tudi veliko negativnih odzivov. V Italiji je tako na primer vojaški častnik, ko je hčerko videl v hlačah, zaradi sramote naredil samomor, v Romuniji pa je zaročenec ubil svojo partnerko, ko jo je v hlačah videl na ulici …

Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.