Sledi časa

Zamolčana zgodba iz mariborskega Melja

V okviru dneva spomina na holokavst je že prišlo v navado, da se vsako leto spomnimo milijonov Judov, ki so izgubili življenja v nacističnih uničevalnih taboriščih. A na oltar nacistične blaznosti so bile položene še tudi mnoge druge žrtve, ki jih danes zgodovina prav tako prešteva v milijonih. Največji davek so - poleg Judov - plačali vojni ujetniki, ki so jih nacistične armade zajele na vzhodni fronti. Sovjetski vojni ujetniki so celo še osem desetletij od vojne slabo raziskana zgodba, zato ne čudi, da tudi Slovenci eno takšnih zgodb odkrivamo šele zadnje desetletje. Kot da bi kdo dejal »zgodilo se je na vašem pragu«, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa prinaša zgodbo o nemškem uničevalnem taborišču v mariborskem Melju imenovanem »Stalag XVIII/D«.

Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem

Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.

Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:

Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.

Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.

Dr. Marko Frelih

Stane Bregar

Janez Selak

Jani Selak

Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.

Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.

Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.

Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.

Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.

Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.

Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:

"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."

Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:

"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."

Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.

V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.

Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«

Jezikovni preizkus identitete v obdobjih vojaških napetosti

To, kako govorimo in izgovarjamo, je del tega, kar smo. Prepoznavanje ljudi po njihovi izgovarjavi pa skozi zgodovino spisalo tudi nekaj dramatičnih poglavij. S pomočjo jezikovnega preizkusa naj bi namreč v času različnih vojaških in drugih družbenih konfliktov razkrinkali tuje vohune, izpostavili dezerterje ali pa v skrajni obliki identificirali pripadnike neke etnične skupnosti za množične poboje. Sledi časa s pomočjo dveh strokovnjakov za izgovarjavo - napovedovalcev Radia Slovenija - nanizajo nekaj zgodovinskih situacij, ko je napačna izgovarjava neke besede pomenila ječo, pregon ali smrt.

Za Haitijce na ulicah in poljih, so imeli vojaki dominikanskega diktatorja Trujilla preprost preizkus. Pred njimi so Trujillovi pridržali vejice peteršilja in jih vprašali: 'Kako se tole imenuje?' Prestrašene žrtve so si svojo usodo zapečatile s tem, kako so odgovorile. Kreolskim Haitijcem je namreč zelo težko izgovoriti tresoči R v španski besedi za peteršilj – perejil. Če so odgovorili v popačeni španščini – 'pewehil' –, so bili obsojena na smrt.

Finski vojaki so v času druge svetovne vojne uporabljali besedo höyryjyrä kot skrivno geslo, saj je nihče drug kot finski naravni govorci ni bil sposoben izgovoriti pravilno. S to besedo so prepoznavali ruske vohune v svojih vrstah.

Navade in običaji pustovanj, ki so nasledili staroverske prakse, so bili lahko tudi parodije, smešenja nekdanjih obredov in likov

Nekateri sicer menijo, da je pust del nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, pred časom, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in ima za posledico razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti. Nekateri pričajo, da so to denimo v 17. stoletju poskušali doseči jezuiti, a so se na koncu vseeno strinjali z določenimi šegami in uprizarjanji porok. V naslednjem stoletju so bila denimo nekaj časa ponekod prepovedana pustovanja na prostem, pustni plesi pa so bili dovoljeni. Manj znano je, da so se včasih nove institucionalne verske prakse norčevale iz nekaterih predmodernih obredov in tako smešile stare navade varovanj. S tem zavedanjem ali brez njega slovenska pustna dediščina ostaja pestra in bogata. Tokrat bomo v oddaji Sledi časa govorili o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na cerkljansko laufarijo. Magda Tušar se bo pogovarjala z etnologinjo, magistrico Adelo Pukl iz Slovenskega etnografskega muzeja in poklicala arheologa, zgodovinarja in etnologa ter trikratnega doktorja znanosti Andreja Pleterskega.

Po sledovih slovenskih odkritij v centralnem Egiptu

V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

100 let Turistovskega kluba Skala

Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je kraljevina SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes?

Rjoveča dvajseta leta minulega stoletja so v planinstvu, Slovenkam in Slovencem tako ljubi aktivnosti, pustila neizbrisen pečat, ki je za zmeraj spremenil tok zgodovine alpinizma. Mladi se niso več hoteli identificirati s hojo v gore, ampak jih je začela mikati tako imenovana visoka turistika oziroma, kakor bi ji rekli danes, alpinizem. Čas za ustanovitev kluba, ki bi jih med seboj povezal, je bil nadvse primeren, pravi dr. Tomaž Pavlin s Fakultete za šport. To obdobje je bilo tudi na splošno na področju športa zelo plodno. Posebno mesto na področju športa je imelo pri nas že takrat plezanje, čeprav ne moremo govoriti o alpinizmu, kakršnega poznamo danes. Takrat je šlo za popolnoma novo smer v kontekstu dojemanja aktivnosti v gorah.

Tako je kaj hitro prišlo do trenj med starejšo generacijo planincev, ki je vodila SPD in mlajšo generacijo, ki je želela visoki turistiki v sklopu SPD izboriti enakopraven položaj, razlaga dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 2. februarja 1921 so v Ljubljani ustanovili Turistovski klub Skala. To je bila v odnosu do krovnega Slovenskega planinskega društva izjema, kakršnih do takrat niso poznali. Reakcija Slovenskega planinskega društva ob ustanovitvi TK Skala je bila pričakovana. Delovanju kluba so se posmehovali in mu tudi odkrito nagajali. Vendar so ob koncu dvajsetih let minulega stoletja začeli s TK Skala sodelovati pri razvoju alpinizma. TK Skala torej ne smemo jemati kot konkurenco Slovenskemu planinskemu društvu, poudarja dr. Borut Batagelj, direktor Zgodovinskega arhiva Celje. TK Skala je v dvajsetih letih svojega delovanja korenito spremenil tako podobo alpinizma in smučanja, kot tudi fotografije, filma in še nekaterih drugih dejavnosti, na področju katerih so orali ledino razvoja. Danes bi jih lahko razumeli kot vrhunske športnike, ki bi iskali vedno nove izzive na področju športne dejavnosti v gorah.

Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca

Pred skoraj 90-imi leti je Oton Župančič Louisa Adamiča označil za »velikega pisatelja svetovne mere«, dela tega slovensko-ameriškega književnika, ki se v veliki meri ukvarjajo s priseljenskimi in socialnimi vprašanji ter opisovanjem ameriške družbe, pa so polnila police gospodinjstev v Združenih državah. Med drugo svetovno vojno se je njegov vpliv še povečal: Adamič se je redno pojavljal v najpomembnejših ameriških časopisih tistega časa in odigral izredno pomembno vlogo pri predstavljanju jugoslovanskega partizanskega odpora tamkajšnji javnosti, njegove knjige je za svoje vojake kupovala ameriška vojska, s svojo ženo pa je bil povabljen celo na večerjo s takratnim predsedniškim parom Eleanor in Franklinom Roosevelt ter Winstonom Churchillom. Fascinantno življenje tega vse prevečkrat pozabljenega moža, ki nam hkrati ponuja tudi zanimiv vpogled v slovensko, ameriško in svetovno zgodovino prve polovice 20-ega stoletja, nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti dolgoletni vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, raziskovalec in publicist dr. Mihael Glavan ter ameriški raziskovalec in profesor zgodovine na Univerzi Bucknell v Pensilvaniji dr. John P. Enyeart, čigar biografija Louisa Adamiča z naslovom Smrt fašizmu je v slovenskem prevodu nedavno izšla pri založbi Sophia.

Prva zaščita narave Pohorja sega v leto 1920

Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja, ki se ni kaj prida oziral na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.

Smučajmo poleti!

Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Razen tega je sneg dal slovenskemu narodu identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino.

Sledi časa o sledeh časa

Novo leto, v katerem sta združena čas, ki beži in čas, ki se obnavlja, je priložnost za razmislek o času kot enem od temeljnih gradnikov človekove kulture na splošno. Tokratne Sledi časa tako razmišljajo o začetkih in koncih časov, o urah in koledarjih, o času, ki se vrača in času, ki ga ne bo nikoli več.

Povedano drugače; Sledi časa razmišljajo o sledeh časa.

Iz oddaje:
"Nobeno dojemanje časa ni univerzalno in nobeno ni nespremenljivo; prav zato pa je človeštvo na vprašanje, kako misliti čas, našlo že tako veliko različnih odgovorov. In ti odgovori zelo konkretno vplivajo tako na drobne časovne koncepte – kot so ura, teden, počitek, točnost, časovna orientacija in odnos med preteklostjo in prihodnostjo – ter naprej na velike splošno kulturne, kot sta identiteta in prostor."