Sledi časa

Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki jo lahko na Prvem – neprekinjeno – poslušamo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Čeprav se ustvarjalci – režiserji, avtorji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako: otroke popeljati v svet domišljije in sanj. Oddaja nastaja v sodelovanju igranega in otroškega programa Radia Slovenija, s spomini naših sogovornikov pa se bomo tudi mi potopili v pravljični radijski svet.

"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."

Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec: "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."

A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov »prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.

Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje Alja Verbole, Prvi program Radia Slovenija:

"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka." 

Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: "Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."

Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka Irena Glonar, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka Špela Kravogel, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj Peter Svetina, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; Tomo Kočar, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček.

 

Janez Svečnik se je kot član mariborskega harmonikarskega orkestra pri glasbenem mojstru Šuštaršiču kot osemletni deček skrbno pripravljal na gostovanje v Združenih državah, ki je bilo načrtovano za pomlad 1941. Pa so vojaške koračnice preglasile zven harmonike, sledila je pot v Ljubljano, kjer so bili člani orkestra Doma Ivana Cankarja še bodoči zdravnik Anton Dolenc, pesnik Janez Menart, zapornik na Golem otoku Radovan Hrast in drugi. Draga Šauperla si je nemška turistka odpeljala v domovino, v Kölnu je postal član ugledne vokalne zasedbe in z njo prepotoval velik del sveta. Dve zgodbi, ki ju je življenje izpisalo po notnem črtovju. Tokratne Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

Dve zgodbi, ki ju je življenje izpisalo po notnem črtovju

Janez Svečnik se je kot član mariborskega harmonikarskega orkestra pri glasbenem mojstru Šuštaršiču kot osemletni deček skrbno pripravljal na gostovanje v ZDA, ki je bilo načrtovano za pomlad 1941. Pa so vojaške koračnice preglasile zven harmonike, sledila je pot v Ljubljano, kjer sta bila člana orkestra Doma Ivana Cankarja še bodoči zdravnik Anton Dolenc, pesnik Janez Menart, zapornik na Golem otoku Radovan Hrast in drugi. Draga Šauperla si je nemška turistka odpeljala v domovino, v Kölnu je postal član ugledne vokalne zasedbe in z njo prepotoval velik del sveta. Dve zgodbi, ki ju je življenje izpisalo po notnem črtovju.

Zaradi tega, ker v času teniškega turnirja, ki se je odvijal v Ljubljani, Maribor s širšo okolico še ni bil pokrit s TV signalom, je neki moški z nožem napadel opremo takratne TV Ljubljana in kričal »Kje je Bergant?« Leta 1941 so oddajnike napadli vojaki tretjega rajha, 50 let pozneje pa iz istega razloga še vojaki JLA. Vendar ti stojijo še danes in zaradi njih vsak dan več kot tretjina Slovenk in Slovencev spremlja dogajanje doma in na tujem. Stebri, ki oddajajo signal so hkrati tudi stebri, ki podpirajo demokracijo. Med njimi se je v oddaji Sledi časa sprehodil Jure K. Čokl.

Oddajniki in zveze RTV Slovenija

Zaradi tega, ker v času teniškega turnirja, ki se je odvijal v Ljubljani, Maribor s širšo okolico še ni bil pokrit s TV signalom, je nek moški z nožem napadel opremo takratne TV Ljubljana in kričal »Kje je Bergant?« Leta 1941 so oddajnike napadli vojaki tretjega rajha, 50 let kasneje pa iz istega razloga še vojaki JLA. Vendar ti stojijo še danes in zaradi njih vsak dan več kot tretjina Slovenk in Slovencev spremlja dogajanje doma in na tujem. Stebri, ki oddajajo signal so hkrati tudi stebri, ki podpirajo demokracijo.

Radio in televizija sta spremenila svet. Vendar ne eden ne druga ne bi mogla narediti ničesar, če ne bi bilo signala, ki je njuno vsebino prenesel sprejemnikom po vsem svetu. Zgodba tega signala se v Sloveniji začne leta 1924, ko je inženir Marij Osana preko oddajnika, ki ga je sestavil sam, prvič poskusno prenašal radijski signal. Minili sta dve leti in v Sloveniji so redki srečneži lahko poslušali prvi radijski prenos koncerta Glasbene matice v Ljubljani. Tudi ta dogodek je organiziral inženir Marij Osana. Napredka ni bilo več mogoče ustaviti. Kot pripoveduje Miran Dolenec, vodja organizacijske enote Oddajniki in zveze pri RTV Slovenija, je 1. septembra leta 1928 začel poskusno obratovati oddajnik Radia Ljubljana. Oddajal je na valu 566 m z močjo 2,5 kW.

Do II. svetovne vojne je radio ob časopisih že postal osrednji vir informacij. Zato ne preseneča, da je 11. aprila 1941 nemško letalstvo uničilo oddajnik Radia Ljubljana v Domžalah. Radio Ljubljana je prevzela italijanska družba EIAR. Za območje, ki so ga okupirali Nemci, so postavili oddajnik v Kranju. 17. novembra je v okupirani Ljubljani začela delovati ilegalna radijska postaja Osvobodilne fronte Kričač. 27. aprila leta 1945 je začel Radio OF oddajati celodnevne programe z Ravne gore v Gorskem Kotarju. 1. maja, ko so enote JLA osvobodile Trst, je začel Radio Trst oddajati v slovenščini in italijanščini. 9. maja je začel oddajati Radio svobodna Ljubljana, dva dni kasneje, 11. maja, pa še Radio svobodni Maribor. Po umiku partizanov iz Trsta je v Ajdovščini začel oddajati radio Svobodna Primorska.

Leta 1966 je delovalo že 21 srednjevalovnih in 25 UKV FM oddajnikov ter 9 TV oddajnikov in 53 TV pretvornikov. Pričele so se prve poskusne oddaje v barvah. Dve leti kasneje je zvok prešel v stereo tehniko. Leta 1980 so začeli graditi oddajnik na Krvavcu in leto kasneje še na Trdinovem vrhu. To sta bila spet velikanska zalogaja, ki sta terjala ogromno iznajdljivosti tako pri projektiranju kot tudi pri izvedbi.

V desetdnevni vojni za slovensko neodvisnost leta 1991 so načrtno skušali uničiti večino glavnih oddajnih postaj. Škodo so domači in tuji strokovnjaki ocenili na okrog deset milijonov takratnih nemških mark. Ob letalskih napadih so bile poškodovane naprave na Krvavcu, Kumu, Nanosu, Boču, Pohorju in v Domžalah.

V novem tisočletju je prišlo do nove revolucije, čeprav ta ni bila tako velika, kot tiste pred njo – signal je postal digitalen. Pri digitalizaciji ne smemo pozabiti tudi na digitalizacijo arhiva. Oddajniki predstavljajo danes v Sloveniji ključno infrastrukturo za napredek na področju radiodifuzije. V katero smer gre razvoj? Kaj pride za digitalizacijo? Na odgovore na ta vprašanja bomo morali še počakati.

 

 

Obiskovalca lekarne je nekoč ob vstopu v ta prostor pričakalo bogato okrašeno pohištvo in posodje, po prostoru se je širila nenavadna mešanica vonjev. »Mistično in skrivnostno vzdušje, ki pa je imelo tudi psihološki učinek, ki je vzpostavil nekakšno zaupanje v zdravila, ki so jih tam pripravljali,« opiše tokratni sogovornik dokumentarno-feljtonske oddaje Sledi časa. Na polurni potep po Lekarniškem in alkimističnem muzeju vas vabi Darja Pograjc!

Sprehod po Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici

Lekarniški in alkimistični muzej dobro leto domuje na Linhartovem trgu 28 v Radovljici. Lastnik Milan Plešec, mag. farmacije, je predmete s področja ljudskega zdravilstva, magije, botanike, alkimije, medicine, predvsem pa farmacije, ki si jih lahko ogledate v muzeju, zbiral kar 40 let. Na 200 kvadratnih metrih je tako razstavljenih več kot 2000 predmetov iz tisočletij pred našim štetjem pa vse do 20. stoletja.

"Hčerka je etnologinja in kulturna antropologinja, ona to strokovno obdeluje, jaz pa strokovno s farmacevtske plati. Tako da midva vodiva muzej. No, pa še eno kolegico, tudi etnologinjo, imamo občasno zaposleno za vodstva, tako da smo trije."

Alkimisti so bili doma tudi v naših krajih

Janez Vajkard Valvasor je imel alkimistični laboratorij na gradu Bogenšperk, Barbara Celjska se je z alkimijo ukvarjala na gradu blizu Prage, središče alkimije v 17. in 18. stoletju pri nas pa je bilo na gradu Strmol.

"Alkimisti so vso svojo energijo, premoženje in nekateri celo svoje življenje posvetili odkrivanju novih zdravil, eliksirju mladosti, skušali so odkriti zlato, ki bi ga izdelovali iz manj plemenitih kovin. Na žalost jim to nikoli ni uspelo, so pa odkrili marsikatere nove kemične postopke, aparature, zdravilne učinkovine ... To je pač en tak začetek zdravilstva v Evropi."

Po ogledu dveh lekarn in lekarniškega laboratorija v pritličju se odpravimo po stopnicah v prvo nadstropje, mimo t. i. mističnega kotička. "Ljudski medicinci so zdravili z raznimi molitvami, zagovori, talismani in amuleti, saj so verjeli v njihove nadnaravne moči," pripoved nadaljuje Milan Plešec.

Živalski mehurji v Indiji, gvajakov les v Srednji Ameriki

V temačnem srednjem veku so lekarniško dejavnost ohranjali le v nekaterih samostanih, zato je težko priti do eksponatov iz tega obdobja. Sledi pregled razvoja evropske medicine in vplivov nanjo iz drugih delov sveta.

"Iz Indije je prihajalo zelo veliko trgovskega in medicinskega blaga. Takrat se je z indijske medicine na evropska tla uvedlo veliko zdravil. Rauwolf je ena taka, ki se še zdaj uporablja. Rezerpin, recimo, za zniževanje pritiska. To temelji na stari indijski medicini."

"Na drugi strani je pa vitrina s srednjeameriškimi eksponati. Gvajakov les imamo tudi, recimo, čeprav je zdaj tam zaščiten. Ker so takrat v 17. in 18. stoletju na veliko sekali gozdove in ta les prodajali po vsej Evropi kot učinkovito terapijo, predvsem proti sifilisu."

Vsaka lekarna je imela tudi svojo knjižnico, v kateri niso smeli manjkati herbariji, takratni učni pripomočki.

Možnar, simbol farmacevtov

Možnarje so uporabljali že v kameni dobi za drobljenje semen, pešk, korenin in kosti. Najstarejša materiala, iz katerih so jih izdelovali, sta kamen in les. Bronasti možnarji so v Evropo prihajali prek arabskih vplivov; najstarejši tak v Radovljici je iz 12. stoletja. Pregledu železnih, porcelanastih in keramičnih posod pa sledi še zgodba avstrijskih možnarjev iz obdobja prva svetovne vojne:

"Takrat je bilo obvezno treba oddati bronaste možnarje in pa zvonove za vojaške namene: za topove in patrone. Čim lepši in čim težji možnar je lekarnar oddal, tem lepšega porcelanastega je dobil."

Ob robu velikega orožarskega posla, ki se ima zgoditi v slovenski vojski je prav, da se ozremo na nekatere manj znana, oziroma pozabljen mešetarjenja z orožjem v katera je bila tako ali drugače vpletena tudi Slovenija.

Izbrana poglavja iz zgodovine kontrabanta

Trgovina z orožjem se vedno dogaja nekje v senci. Čeprav gre za enega najdonosnejših poslov, ki jih negujemo na tem žalostnem planetu, sta izdelava in prodaja orožja skriti v rahlem nelagodju vseh vpletenih. V Sloveniji imamo zadnja desetletja s tozadevnim trgovanjem bridke izkušnje, ki ne le obremenjujejo našo sedanjost, temveč v mnogočem tudi označujejo našo preteklost. Zgodovina orožarskega kontrabanta, v katero smo bili tako ali drugače vpleteni Slovenci ali pa, bolje rečeno, »Slovenija,« pa ima tudi skrita, pozabljena poglavja. O eni teh zgodb je Marko Radmilovič pripravil zanimiv feljton ter ga naslovil »Kako je Slovenija tihotapila orožje!«

Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v četrtem stoletju pred našim štetjem na območju današnje Dalmacije. Rimljani so območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oziroma »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Nepogrešljivi so bili v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja. Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. V 20. stoletju so bili najštevilnejši, bilo jih je skoraj pol milijona, ter najuporabnejši konji za delo in v sestavi vojske takratne Jugoslavije. V obdobju od leta 1900 do 1912 jih je bilo samo v Italijo izvoženih 200 tisoč. Toda ta pasma je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let

Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo  število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena.  In ta pasma  bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.

Sogovorniki

Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.

Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano  equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič  strokovni  vodja  v  konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.

Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na  Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.

Zgodovina

Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije.  Kasneje so Rimljani ljudem na  območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.

Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".

Prva svetovna vojna

Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.

 

Druga svetovna vojna

Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer,  te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.

 

V nekdanji skupni državi

V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.

Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.

Zabava

Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.

V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.

Delo

Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.

Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.

Oskrba planinski koč

"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)

Na težko dostopnih terenih

Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem  območju Idrije in Tolmina.

Rejska organizacija

Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa.  Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo  A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.

Status  in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki  je priznana rejska organizacija so:  izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.

Ergela, kobilarna Planido, Rtiče pri Podkumu

Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.

Zbirka

Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.

 

Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.

 

Konji

6. septembra 1940 je bil v Ljubljani z velikimi slovesnostmi odkrit spomenik jugoslovanskemu kralju Aleksandru Prvemu Zedinitelju, ki je bil oktobra 1934 ubit v atentatu v francoskem pristaniškem mestu Marseille. Veličasten konjeniški spomenik je zasnoval in izdelal kipar Lojze Dolinar v sodelovanju z arhitektom Hermanom Husom. Na slovesnosti sta bila prisotna tudi prestolonaslednik Peter Drugi, ki je tisti dan dopolnil sedemnajst let, in kraljevi namestnik knez Pavel z družino. Poleg bronastega kipa konjenika sta stala stranska reliefa, ki sta predstavljala vojno in mir. Impresivni kip konjenika kralja Aleksandra Prvega pa je imel žal zelo kratko življenjsko dobo. Stal je le dobrih deset mesecev. Po zasedbi Kraljevine Jugoslavije ga je italijanska okupacijska vojska pod oboroženo zaščito razbila in odpeljala v eni sami julijski noči. Domnevno se je ohranil en sam samcat košček, ki ga danes hranijo v Kraljevi zbirki Ljudskega muzeja v Kulturno-turističnem središču Anin dvor v Rogaški Slatini.

Spomenik, ki ni dočakal prve obletnice odkritja

6. septembra 1940 je bil v Ljubljani z velikimi slovesnostmi odkrit spomenik jugoslovanskemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju, ki je bil oktobra 1934 ubit v atentatu v francoskem pristaniškem mestu Marseille. Veličasten konjeniški spomenik je zasnoval in izdelal kipar Lojze Dolinar v sodelovanju z arhitektom Hermanom Husom. Na slovesnosti sta bila prisotna tudi prestolonaslednik Peter II., ki je tisti dan dopolnil 17 let, in kraljevi namestnik knez Pavel z družino. Poleg bronastega kipa konjenika sta stala dva stranska reliefa, ki sta predstavljala vojno in mir. Impresivni kip konjenika kralja Aleksandra I. pa je imel žal zelo kratko življenjsko dobo. Stal je le dobrih deset mesecev. Po okupaciji Kraljevine Jugoslavije ga je italijanska okupacijska vojska pod oboroženo zaščito razbila in odpeljala v eni sami julijski noči. Domnevno se je ohranil en sam samcat košček, ki ga danes hranijo v Kraljevi zbirki Ljudskega muzeja v Kulturno – turističnem središču Anin dvor v Rogaški Slatini.

V Žalcu rojeni profesor Ivan Šumljak velja za enega najpomembnejših organizatorjev sodobnega slovenskega planinstva. Po drugi svetovni vojni je bil dve desetletji načelnik markacijskega odseka Planinskega društva Maribor - Matica. Prav pri opravljanju tega dela se mu je porodila ideja, ki jo je prvič oznanil na zboru markacistov junija 1950. Predlagal je »Slovensko planinsko transverzalo št. 1« od Maribora do Kopra. Leta 1953 je bila pot, ki se začne ob vznožju Pohorja v Radvanju pri Mariboru, se nadaljuje prek Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, predalpskih hribovij, Krasa in se konča v Ankaranu ob Jadranskem morju, tudi uradno odprta. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.

630 planinskih kilometrov od vznožja Pohorja do Jadranskega morja

V Žalcu rojeni profesor Ivan Šumljak velja za enega najpomembnejših organizatorjev sodobnega slovenskega planinstva. Po drugi svetovni vojni je bil dve desetletji načelnik markacijskega odseka Planinskega društva Maribor - Matica. Prav pri opravljanju tega dela se mu je porodila ideja, ki jo je prvič oznanil na zboru markacistov junija 1950. Predlagal je »Slovensko planinsko transverzalo št. 1« od Maribora do Kopra. Leta 1953 je bila pot, ki se prične ob vznožju Pohorja v Radvanju pri Mariboru, se nadaljuje preko Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, predalpskih hribovij, Krasa in se konča v Ankaranu ob Jadranskem morju tudi uradno odprta.

Pozno poletje je čas obiranja hmelja, 'grenke rože', ki daje pivu prepoznavno aromo in okus. Oddaja Sledi časa raziskuje, kako je hmelj v 150 letih, odkar so ga prvič zasadili v Spodnji Savinjski dolini, močno oblikoval način življenja tamkajšnjih ljudi, korenito spremenil pokrajino in ustvaril svojevrstno kmetijsko in gospodarsko dejavnost, zaradi katere je upravičeno dobil naziv 'zeleno zlato'.

Kako je hmelj pognal korenine v Spodnji Savinjski dolini

Pozno poletje je čas obiranja hmelja, 'grenke rože', ki da pivu prepoznavna aromo in okus. Oddaja Sledi časa raziskuje, kako je hmelj v 150 letih, odkar so ga prvič zasadili v Spodnji Savinjski dolini, močno oblikoval način življenja tamkajšnjih ljudi, korenito spremenil njeno pokrajino ter ustvaril svojevrstno kmetijsko in gospodarsko dejavnost, zaradi katere si je upravičeno pridobil naziv 'zeleno zlato'.

"V zlati dobi hmeljarstva, po letu 1886, so savinjski kmetje z dobro letino pšenice zaslužili veliko veliko manj, kot pa z najslabšo letino hmelja."

- Sarah Bevk, Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Žalec

Lik Marije velja za pomembno in idealizirano žensko religiozno podobo zahodnega sveta. Čaščenje Marijinega kulta se v nekaterih ozirih od daleč spogleduje s starodavnim čaščenjem velikih boginj plodnosti in kozmične matere Zemlje predkrščanskih obdobij, katerih religijska izročila o skrivnostih življenja, plodnosti zemlje in rojstvih lune so se nemalokrat mešala in stapljala med seboj. O tem pričajo Venere, zgodnje stvaritve figuralne umetnosti. Marijin kult, ki se od boginj mater poganskih tradicij razlikuje predvsem zaradi paradoksalnega nasprotja med devištvom in materinskostjo, je zaživel že konec prvega stoletja:

Najpomembnejša idealizirana ženska religiozna podoba v družbah zahodnega sveta

Marijin kult je zaživel v 2. in 3. stoletju, saj so prva znana odkritja upodobitev še iz časa zgodnjih krščanskih rimskih katakomb in sarkofagov. Nasploh motive Marije, same ali z otrokom, pozneje upodabljajo tudi na mozaikih, njena kultna podoba se razširi tudi na reliefe, tabelno in oljno slikarstvo, znane so slikarske in kiparske upodobitve renesanse... Ob njeni človeški, historični in božji poodbi sta se skozi stoletja namreč skupaj razvijali verska domišljija in umetniška motivika.
O njej v odaji Sledi časa dr. Igor Škamperle, sociolog kulture in komparativist z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.