Sledi časa

Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v obdobju nastanka, pa tudi pozneje, nekaj posebnega. Na začetku, leta 1864, so bili edini v vsej avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage od železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk opravljali še vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobnih stvari. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni«, po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu, pa so jim rekli »fakino« in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču. Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, pozneje pa se je njihovo število povečalo na 30. Poklic postrešček je nastal v odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo ime postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo oziroma ki ti pomagajo pri prenašanju bremen, še zlasti pri selitvah. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic, so postreščki tudi čistili obleke in ker niso poznali varnostnikov, so zaklepali in odklepali trgovine ter opravljali nadzor. Še več: postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila. O tem zanimivem poklicu, ki pa ni utonil v pozabo, govorimo v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Tokratna oddaja prinaša preplet pripovedi in arhivskih besedil o tragediji v gostišču Struge blizu Luč v Zgornji Savinjski dolini, aprila leta 1884, ko je Karel Čuvan na roparskem pohodu okrutno pokončal tri ljudi. Dogodek je pretresel kraj in dolino ter se zasidral v spomin in zgodbe tamkajšnjih prebivalcev.

Na začetku šestdesetih let je bila Tovarna avtomobilov Maribor eden izmed slovenskih industrijskih gigantov, če že ne prav na vrhu tehnološkega in proizvodnega ponosa socialistične ekonomije. Ena velikih žrtev slovenske osamosvojitve danes živi le še v spominu, njena razvejena dejavnost pa je pristala na pozabljenih dvoriščih balkanskih vojn ali pa v zaprašenih mapah arhivov. Tako sta ušli iz spomina tudi tehnološka naprednost in inventivnost, ki so ju v nasprotju s stereotipi gojili v razvojnih oddelkih tovarne. Nekaj njihove vojaške tehnike je takrat sodilo v sam vrh svetovne proizvodnje takih vozil. Toda ob tem so v majhni stavbi sredi tovarniškega kompleksa načrtovali naprave, ki so šele v zadnjih mesecih prišle v zavest slovenske javnosti. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja usodo prvega slovenskega respiratorja.

Radio Maribor je res star tri četrt stoletja, toda načrtovan je bil že dolgo prej. Ko je jeseni 1928. začel oddajati Radio Ljubljana, je bil od Celja proti slovenskemu severovzhodu slabo slišen. Tam so radijski sprejemniki laže, predvsem pa z manj motnjami, sprejemali vrsto tujih postaj, celo dunajski, budimpeštanski in praški radio. Zato je mariborski župan dr. Alojzij Juvan ob desetletnici Radia Ljubljana napovedal graditev relejne postaje v Mariboru. Zgodba se je sicer začela, vendar jo je prehitela vojna. Po njej pa je bilo nenadoma vse tako zelo drugače in 19-letni radijski navdušenec Vili Mešič je postal osrednja osebnost zgodbe o Radiu Maribor – drugem najstarejšem slovenskem radiu.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Napoved:

Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«. Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe. Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič.

Libeliče so vas, ki je vkovana pod Libeliško goro v obliki podkve. Podkev je eden od najbolj znanih simbolov sreče v svetu. Simbolizira sožitje človeka in konja. Ker je iz železa, pomeni trdnost, varnost in zaščito, sicer pa spominja na mesec oziroma živalske rogove, kar simbolizira plodnost in rodovitnost. Mogoče je vse to razlog, da so Libeliče, ki so nastale najbrž v desetem stoletju ali kakšno prej, zgrajene prav v obliki tega simbola, vse značilnosti simbola pa so tudi značilnosti, ki do danes krasijo značaje vaščanov. Vas je polna zgodovinskih zgodb in znamenj od ene izmed treh slovenskih kostnic naprej, njena lega ob meji z Avstrijo pa jo je v zgodovini še posebej zaznamovala. Gre za dogajanje ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v Evropi risale nove meje in je ta proces potekal z veliko zapleti in ne najboljšimi in pogosto tudi krivičnimi odločitvami. Znano je, da pri določanju teh mej tisti, ki so odločali o njih, niso bili najbolj dosledni. Na naši meji z Italijo, na primer, so upoštevali tajni Londonski sporazum iz leta 1915 med Antanto in Italijo na račun Istre, Dalmacije celo Grčije. Za nekatera sporna območja Evrope so določili plebiscit kot rešitev, ki naj bi bila pravična. Tudi za Koroško so ga. Pred sto leti je bil. Žal so se ljudje na njem večinsko odločili za Avstrijo. K tej novo nastajajoči državi so priključili tudi Libeliče, kar pa večina prebivalstva ni sprejela. Začel se je svojevrsten upor, kakršnega drugod po Evropi ne poznajo. Trajal je dve leti in Libeličani so dosegli svoje. Vrnili so se v objem matične dežele. Kako je to potekalo in kaj vse se je v teh dveh letih dogajalo, pa v oddaji avtorja Jurija Popova.

Foto: Jurij Popov, Radio Prvi

Ker so nam planine trenutno nedosegljive, jih obiščimo vsaj iz udobja domačega naslanjača. V Oddaji Sledi časa, bomo stopali po sledeh Franceta Kadilnika in ga spremljali med vzponom na najvišjo goro tedanje monarhije. Takrat se je še Veliki Klek imenoval »Veliki Zvonik,« in France, ki je bil začetnik organiziranega slovenskega planinstva, je vzpon nanj opisal v imenitnem potopisu, ki ga za radijske potrebe prireja Marko Radmilovič.

Jeseni 1844, okrog praznika sv. Martina, je France Prešeren napisal prvo inačico pesmi, ki je ob nastanku imela naslov »Zdravica ob novini leta 1844«. Tankočutni bralci so v poznejših različicah tedaj spočete pesmi začutili slavospev bratstvu, svobodi in enakosti. Ta duh je na pomlad narodov 1848 odprl vrata gibanju, po katerem v monarhiji tudi s Slovenci nič več ni bilo tako kot dotlej. Besedilo je vznemirilo glasbenega ustvarjalca izpod Nanosa, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla. Leta 1917, ko je bila v dunajskem parlamentu prebrana Majniška deklaracija s slovenskimi narodnimi zahtevami, je bila Premrl-Prešernova pesem prvič javno izvedena. Sedem desetletij zatem, v času političnih sprememb, zlasti od leta 1987 naprej, so začeli ljudje ob njenem prepevanju spontano vstajati. Slovenija je dobila himno, ki jo je bilo treba le še formalno potrditi. Da je postala državna himna, pa je morala najprej nastati še slovenska država.

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obeh je imel odločilno vlogo pri vzgoji in na njuni glasbeni poti oče, oba sta imela popoln posluh in sta nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga brez dvoma zaslužila že za življenja. Danes sta oba simbola mest, v katerih sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca. Rojstno hišo slovenskega Mozarta Huga Wolfa je v oddaji Sledi časa ob 160. obletnici slovenskega skladatelja obiskal Jure K. Čokl.